Datum objave:

Avtor:

Avtor fotografij:

V organizaciji Prosperie danes v Ljubljani poteka prvi Energetsko-investicijski forum Zelene naložbe: pot do donosne prihodnosti, na katerem voditelji iz finančnega, energetskega in industrijskega sektorja ter investitorji in ključni razvijalci projektov razpravljajo o zelenih naložbah, ki bodo v prihodnosti ključne za poslovni uspeh in obvladovanje vedno večjih tveganj.

Vodja enote za Mobilnost iz Generalnega direktorata Evropske komisije za podnebno politiko Polona Gregorin je ob začetku spregovorila o tem, kako lahko javna politika spodbuja zeleno prihodnost. Razogljičenje in gospodarska rast morata biti tesno povezana, zato je Evropska komisija že pred leti predlagala Evropski zeleni dogovor, ki v bistvu predstavlja novo gospodarsko politiko. S tem se lahko ohrani konkurenčnost industrije in strateška samostojnost. na svetovnem trgu. Evropska komisija si zato prizadeva zagotoviti predvidljivost, da bo gospodarstvo poznalo smer za prave investicije. Te so namreč dolgotrajne in kapitalno intenzivne. Naložbena politika EU ima vzpostavljene svoje sklade, s katerimi omogoča financiranje naložb. Prvi je Sklad za inovacije, ki je eden največjih programov financiranja na svetu za uvajanje neto ničelnih in inovativnih tehnologij. Drugi pa je sklad za modernizacijo. Gre za program financiranja za podporo 13 državam članicam z nižjimi dohodki pri njihovim prehodu na podnebno politiko. V okviru prvega ima Slovenija trenutno prijavljen en manjši projekt, v okviru drugega pa ima Slovenija v prihodnjih letih na voljo 300 milijonov evrov. 

Vodja sektorja za URE z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo na MOPE mag. Erik Potočar je udeležencem predstavil novosti pri subvencijah in podporah za investicije v URE in OVE, ki so na voljo. Kot je poudaril na začetku, Slovenija ciljev za OVE in URE, ki jih je EU zastavila do leta 2030, ne dosega. Na voljo je financiranje različnih investicij URE in OVE iz številnih strukturnih in investicijskih skladov ter drugih mehanizmov na evropski ravni. Tako je med drugim denar za te ukrepe na voljo iz Načrta za okrevanje in odpornost, iz evropske kohezijske politike za obdobje 2021 – 2027, iz Modernizacijskega sklada, Švicarskega mehanizma in Podnebnega sklada. Največ potencialnih sredstev za podpore za ukrepe v URE in OVE ter za emobilnost nudi MOPE, poleg njega pa še Borzen in Eko sklad.

Mag. Ana Stanič iz odvetniške hiše E&A Law je predstavila analizo modelov financiranja izgradnje jedrskih elektrarn v svetu. Izpostavila je tri najbolj relevantne modele, in sicer voden model s strani kupcev, hibridni model in model financiranja izgradnje jedrske elektrarne s strani več držav. Prvi model največ uporabljajo na Finskem, drugi model je bil uporabljen pri izgradnji jedrske elektrarne Hinkley Point, največ izkušenj s tretjim modelom pa ima trenutno južna Koreja. Po njenem mnenju je najboljši model financiranja pri izgradnji JEK 2 hibridni model, saj poleg države investicijo lahko sofinancira tudi gospodarstvo oziroma Gen energija v višini od 20 – 25 odstotkov.

Prvo omizje, na katerem so sodelovali mag. Aleksander Mervar iz Elesa, Uroš Blažica iz Elektra Primorska in Matjaž Sušnik iz Plinovodov, je bilo namenjeno razpravi o novih tehnologijah, vodiku in donosnosti energetskih naložb. Uroš Blažica je poudaril, da je zeleni prehod dejstvo in ni poti nazaj, pri tem pa je treba najti vzdržne modele financiranja. Kot je dejal, naj bi za investicije v omrežje, če želimo slediti potrebam po elektrifikaciji družbe, v naslednjih desetih letih namenili več kot 4 milijarde evrov, kar pomeni povečanje za dva do trikrat glede na sedanje razmere. To pred podjetja postavlja številne izzive, tako kadrovske kot finančne, pri čemer bi si želeli, da bi vsa presežna sredstva lahko namenili za nujno posodobitev in dograditev omrežja. Podjetja bodo namreč za sfinanciranje naložb potrebovala poleg lastnih tudi nepovratna sredstva in posojila, pri čemer pa so pri slednjih že precej omejena. Da sedanji finančni model na dolgi rok ne bo uspešen, je opozoril tudi mag. Aleksander Mervar, ki je dejal, da Eles že vrsto let opozarja na srednjeročno nujen dvig omrežnine, ki je med najnižjimi v Evropi in smo jo doslej uspeli zadrževati tudi na račun uspešnih Elesovih projektov in potez v preteklosti. Kot je dejal, ob sedanji ravni omrežnine, napovedna sprememba obračuna namreč ne pomeni zvišanja, ampak le ustrezno prerazporeditev bremena, zahtevane velike naložbe v omrežja ne bodo izvedljive, s tem pa tudi ne želeni zeleni prehod, saj omrežje ne bo sposobno vključiti vseh odjemalcev in proizvajalcev. Ob tem je še poudaril, da trenutne tržne razmere niso naklonjene investicijam, saj cene električne energije padajo, hkrati pa stagnira oziroma se zmanjšuje tudi odjem, kar še zmanjšuje prihodke podjetjem. Če EU od članic zahteva zeleni prehod, pravi mag, Mervar, potem moramo od EU tudi čim več dobiti in v čim večji meri izrabiti evropska sredstva, za katera že ves čas uspešno kandidira tudi Eles. Uroš Blažica je dodal, da se vrtimo v nekem začaranem krogu med potrebami po več investicij, hkrati pa se srečujemo tudi z nizkimi tržnimi cenami in upadanjem porabe, ki je predvsem posledica napačne ocene EU o prihodnji porabi industrije, ki se je, zlasti energetsko intenzivna, preselila na druge kontinente. Da bo za uresničitev načrtov povezanih z novimi tehnologijami in viri treba skombinirati vse možne vire, je pritrdil tudi Matjaž Sušnik iz Plinovodov, ki je dejal, da je do vzpostavitve vodikovoda še daleč, se pa tudi sami srečujejo z zmanjšanjem prihodkov od tranzita, ki je bil v prejšnjih letih pomemben finančni vir. Kot je dejal, je uporaba vodika še v povojih in tudi v Evropi potekajo zgolj pilotni projekti, se pa tudi v državah, ki jih že pospešeno izvajajo, sprašujejo, kako vse skupaj sfinancirati.

Boris Šajnovič iz družbe Skozi je uvodoma izpostavil, da se gospodarstvo že vrsto let spopada z vsakodnevnimi izzivi, ki jih prinaša tržno okolje ob omejenih virih. Spremembe zakonodaje z ESG-ji na ravni EU in drugi pritiski zelene preobrazbe še dodatno obremenjujejo učinkovito in uspešno upravljanje podjetij, ki so ob tem veliko bolj previdna pri izvedbi naložb v zeleno energijo, pri čemer pa premalo izrabljamo možnosti, ki jih nudijo različni evropski skladi in mednarodne finančne ustanove. Kot je dejal, je v EU trenutno odprtih 109 razpisov s področja energetike in okolja, poteka tudi več kot 300 različnih tovrstnih projektov, napovedanih pa jih je še najmanj sto, in vsi ti pomenijo priložnost tudi za domača podjetja. Realno stanje je, pravi Boris Šajnovič, da slovenska podjetja precej zadaj pri črpanju sredstev EU v primerjavi s tujimi podjetji, čeprav imamo veliko inovacijskega potenciala, da obrnemo krivuljo navzgor. Pri tem pa si podjetja lahko pomagajo tudi z oblikovanjem konzorcijski projektov z namenom razpršitve tveganj za doseganje novih rešitev ali izvedbo projektov, ki so podprti s strani EU in slovenskih skladov za raziskave, razvoj, inovacije ter investicije. Ob tem je izpostavil, da pogosto oviro za pridobitev sredstev pomenijo nepoznavanje postopkov prijave in metodologije izdelave projektov, priprava dokumentacija in poznavanje same vsebine razpisov in dodal, da je za uspešno izvedbo projektov ključnega pomena njegova dobra vsebina.

Tamara Kosi iz avstrijske družbe  CCE Holding jed poudarila, da je priložnosti na trgu OVE veliko, pri čemer pa uspešne naložbe v OVE zahtevajo celovit pristop s skrbnim preučevanjem vseh relevantnih dejavnikov. Po njenih besedah integracija baterijskih hranilnikov kot pametnih rešitev lahko pomembno maksimizira finančne donose s hranjenjem presežne energije, sproščanjem energije v obdobjih največjega povpraševanja, preprečevanjem tveganja izgub zaradi odklopa v času preobremenjenosti omrežja, upravljanjem nihanj OVE, zagotavljanjem dolgoročnega uspeha in povečanjem potencialnih prihodkov ter tako poveča privlačnost naložbe. Ob tem pa se je treba tudi zavedati, da na različnih trgih prevladujejo različne vrste projektov OVE zaradi različne tržne dinamike, različnih možnosti priključitve na omrežje, lokalnih predpisov in drugih zakonodajnih podrobnosti. Kot je še dejala, naložbe v OVE privabljajo različne vlagatelje, ki iščejo finančne donos in pozitivne vplive na okolje, ter načine za izpolnjevanje zahtev ESG/trajnosti in zmanjšanje davkov, povezanih z emisijami CO2. Zato v OVE poleg tradicionalnih institucionalnih vlagateljev (finančne institucije, skladi, zavarovalnice, itd.) in zasebnih vlagateljev vlagajo tudi številni strateški vlagatelji (podjetja, ki delujejo v energetsko intenzivnih panogah, proizvodna ali tehnološka podjetja, podjetja, povezana z fosilnimi gorivi), čeprav ta podjetja tradicionalno niso bila prisotna na trgu kot vlagatelji v drugih sektorjih. 

VIR: Naš Stik