Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) uveljavlja pomoč pri končanja lastnega življenja kot pravico vsakega, da odloča o koncu svojega življenja v skladu s svojimi ideali in prepričanji. S tem varuje njegovo dostojanstvo, zmanjšuje neželeno trpljenje in odpravlja diskriminiranost tistih, ki brez pomoči drugih svojega življenja ne morejo končati. Zakon z ničemer ne izključuje paliativne oskrbe, temveč jo spodbuja. 

Z natančnim in preglednim postopkom od oddaje vloge pacienta, ki je sposoben odločati o sebi, do izvedbe pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zakon uveljavlja pacientovo voljo in v največji možni meri preprečuje zlorabe. Predlagatelji menijo, da so dobronamerne pomisleke o možnih zlorabah v znatni meri bodisi upoštevali bodisi jih razpršili. Ni pa jim uspelo vzpostaviti vsebinskega dialoga s posameznimi organizacijami in posamezniki, ki zakonu nasprotujejo na podlagi verskih, ideoloških in stanovskih zadržkov ter prepovedi. Zakon vključuje ugovor vesti za tiste zdravstvene delavce, ki pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bi želeli sodelovati. 

Z vsebino zakona so podporniki prepričali več kot 5000 volivk in volivcev, ki so mu namenili svojo pisno podporo in tako omogočili, da je bil sprejet v zakonodajni postopek. Naslednji teden bo državni zbor opravil njegovo prvo obravnavo. Predlagatelji menijo, da bi o ZPPKŽ na koncu morali odločati volivci na referendumu, kajti državljanke in državljani Slovenije pričakujejo, da se bodo o tem lahko izrekli. Zlasti koalicijski poslanci naj jim to omogočijo, saj je zavidljivo visoka splošna raven podpore ZPPKŽ med volivci koalicijskih strank kar zavezujoče visoka (Gibanje Svoboda – 79,5%, Socialni demokrati – 70,6%, Levica – 85,7%). 

Izglasovanje sprejemljivosti zakona za nadaljnjo obravnavo bo v prvi obravnavi potrditev volje državljank in državljanov. Nasprotno, bo zavrnitev predloga zakona izdaja te volje ljudi. Sprejem zakona bi Slovenijo uvrstil v skupino naprednih držav, ki so pomoč pri svobodnem končanju življenja že uzakonile. Slovenija bi to storila kot prva država nekdanje Vzhodne Evrope. 

Avtorji zakona ob tem razmišljajo takole: 

“Glas poslanca, poslanke za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je uresničitev ustavne posredniške demokracije. Je dejanje usmiljenja za vse, ki v tem hipu neznosno trpijo, je podoživitev situacije, ki bi doletela koga od najdražjih, je človeško zavedanje, da si na vrsti lahko tudi sam. Kaj bi storil tedaj? Glas proti zakonu je nepopravljiva življenjska napaka«, pravi dddr. Andrej Pleterski.

Dr. Dušan Keber: »Izjave trpečih in umirajočih ljudi, njihovih svojcev in strokovnjakov za paliativno oskrbo pritrjujejo, da v nekaterih primerih tudi najboljša paliativna oskrba ne more olajšati trpljenja. Majhna, a pomembna manjšina ljudi trpi neznosne bolečine v zadnjem obdobju svojega življenja, ki jih oropajo dostojanstva. Zaradi tega mnogi s strahom pričakujejo obdobje pred smrtjo. Pravica do pomoči pri končanju življenja je vir tolažbe in pomiritve ne glede na to, ali jo bodo kdaj izkoristili«.  

Prof. dr. Brigita Skela Savič: »Močno upam, da bodo poslanci in poslanke prepoznali, da je zakon namenjen trpečim osebam, ki imajo neozdravljivo bolezen in se jim življenja izteka. Ti posamezniki, ki so sposobni odločati sami o sebi, morajo imeti pravico, da odločajo o svojem koncu. Ta zakon jim to omogoča s številnimi varovalkami za preprečevanje zlorab. Zakon za zdravstvene delavce uvaja novo storitev »pomoč pri prostovoljnem končanju življenja«, za katero lahko uporabijo ugovor vesti. Državljani imajo pravico pričakovati, da bodo nosilci zdravstvene dejavnosti znali brati kodeks zdravniške etike in posodobljene zdravniške prisege ne le na način njihovih koristi, temveč bodo v ospredje postavili dobrobit pacienta. Zakon ne sili zdravstvenih delavcev k izvajanju te storitve in nikakor ne izključuje paliativne oskrbe, temveč prav nasprotno, spodbuja njen razvoj«. 

VIR: Kamien komunikacije