Zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) izrecno odstopajo od odločitev in stališč VSRS pred letom 2023 brez obrazložitve razloga za spremembo ter brez vzdržne podlage.

  • Zadnje odločitve VSRS izrecno odstopajo od odločitev in stališč VSRS pred letom 2023. 
  • Nasprotujoče in spreminjajoče odločitve vnašajo negotovost v slovenski pravni red, posebej še z  retroaktivno razlago vsebine zakona. 
  • Danes veljavni Zakon o potrošniških kreditih (še manj pa takratni) ne določa tolikšnega obsega informacij, kot ga VSRS za nazaj zahteva od banke. 
  • Bančni sektor izraža veliko zaskrbljenost nad retroaktivno sodno prakso VSRS »contra legem«.
  • Sodna praksa VSRS predstavlja okrnitev pravne varnosti in neomejena pravna ter poslovna tveganja za vse ponudnike blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji ter spodbuja moralni hazard.
  • Utemeljitve in stališča VSRS kažejo na nepoznavanje bančnega področja ter bodo lahko imele negativne posledice na potrošnikovo možnost izbire produktov. 

Zadnje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) izrecno odstopajo od odločitev in stališč VSRS pred letom 2023 brez obrazložitve razloga za spremembo ter brez vzdržne podlage. 

VSRS je očitno bistveno spremenilo svoje stališče glede kreditov v tuji valuti švicarski frank. V 52. točki Sodbe in Sklepa, opr. št. II Ips 195/2018 z dne 25.10.2018, (v nadaljevanju kot Odločitev VSRS 2018) je VSRS zavzelo jasno stališče:

»Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala.«.

VSRS pa je v 28. točki Sodbe in Sklepa, opr. št. II Ips 54/2023 z dne 20.9.2023, (v nadaljevanju kot Odločitev VSRS 2023) zavzelo naslednje, zgoraj navedenemu, nasprotujoče stališče: 

»Glede na izrecno ugotovitev, da tožniku ni bilo računsko predstavljeno, kaj bi za njegove mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tedaj tečaj med CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali 30%, se opozorilo o možnosti slabega scenarija pokaže za nezadostno.«. 

Tudi glede predstavitve grafa, nihajnosti (volatilnosti) menjalnega tečaja s predstavitvijo konkretnih, preteklih ali hipotetičnih, scenarijev in vpliva znižanja domače valute je VSRS povsem spremenilo svoje stališče. Namreč v 51. točki Odločitve VSRS 2018 je VSRS obrazložilo svoje takratno stališče: 

»Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje … Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način tudi ne bi bila v skladu z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Sodišče druge stopnje namreč utemeljeno opozarja, da gre za priporočilo iz leta 2011, medtem ko sta bili sporni kreditni pogodbi sklenjeni leta 2008.«. 

Pri tem je VSRS v Odločitvi VSRS 2018 dodalo: 

»tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prenasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov).«. 

Stališče VSRS v zadnjih odločitvah pa je povsem drugačno. VSRS določa izrecen in konkreten način, kot edini način, kako bi po njegovem mnenju morala biti izpolnjena pojasnilna dolžnost. Ne glede na to, da tako ekstenzivnega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni predpisovala niti zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe niti ga ne predpisuje današnja zakonodaja niti ni v skladu s stališčem, ki ga je VSRS zavzelo leta 2018. VSRS je v letu 2018 tak način predpisovanja izpolnitve pojasnilne dolžnosti označilo kot nasprotujoče ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov.  

VSRS z nasprotujočimi in spreminjajočimi odločitvami vnaša negotovost v slovenski pravni red, še posebej, ker za nazaj ureja razmerja v ekstenzivni obliki, ne glede na takratno zakonodajo, kar postavlja tudi vprašanji prepovedi retroaktivnosti ter pravne varnosti. 

VSRS banki očita, da se je mogla zavedati, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so lahko nihanja tudi zelo visoka. Pri čemer pa dejstvo, da je banka to predstavila kreditojemalcu, ko ga je posebej opozorila na valutno tveganje in mu obrazložila, 
  1. da se vrednost valute CHF v primerjavi z vrednostjo valute EUR lahko giblje v obe smeri, 
  2. da sprememba menjalnega tečaja EUR CHF pomeni spremembo obroka kredita ter tudi spremembo dolga oziroma da se v primeru zvišanja menjalnega tečaja EUR CHF poveča mesečna obveznosti in posledično poveča tudi znesek protivrednosti kredita v EUR, ter 
  3. da kreditojemalec prejema plačo v EUR, kredit pa se glasi na drugo valuto CHF, 
prav tako pa ga je na valutno tveganje ponovno opozoril še notar v primeru zapisa kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa, za VSRS ne zadostuje. 

V tej zvezi je VSRS spregledalo, da nihanje v valutnih razmerjih pomeni, da se lahko vrednost valute tako poviša, kot tudi zniža. Torej nihanja v valutnih razmerjih ne predstavljajo zgolj slabega scenarija, kot ga enostransko poudarja VSRS, temveč lahko na drugi strani predstavlja tudi dober scenarij. Če ob tem dodamo še dejstvo, da je bila valuta EUR v času sklenitve kreditne pogodbe valuta, ki so jo prevzele ekonomsko najmočnejše države Evrope, za katero se je pričakovalo, da bo stabilna in močna valuta ter bo imela povsem enako kot CHF atribute valute varnega zavetja, je odločitev VSRS še toliko bolj vprašljiva in neskladna z dejstvi. 

Kaj če bi se uresničil drug scenarij? Bi VSRS zagovarjalo stališče kreditojemalcev, ki se niso odločili za kredit v tuji valuti švicarski frank in bi tožili banko, ker jim je predstavila (le) slab scenarij ter so se zato odločili za finančno manj ugoden kredit v drugi (domači) valuti. Glede na navedeno je edino pravilno, da je banka objektivno predstavila možnost nihanja menjalnega tečaja v eno in v drugo smer. Še posebej, ker nihče ni mogel predvideti, v katero smer se bo menjalni tečaj obrnil. Odločitev o izbiri kredita pa je banka prepustila kreditojemalcu. Kreditojemalec je iz informacij, ki jih je prejel od banke, vsekakor mogel in moral razumeti, da se lahko odloči za kredit v EUR brez valutnega tveganja, vendar z višjo obrestno mero, ali za kredit v CHF z valutnim tveganjem ter nižjo obrestno mero. Dejstvo, da je bilo zavedanje o prevzemu tveganja jasno, izhaja že iz dejstva, da so se številni kreditojemalci odločili za kredit v EUR z višjo obrestno mero, saj niso želeli prevzeti valutnega tveganja. 

VSRS je sprejelo odločitev glede obsega pojasnilne dolžnosti banke oziroma informacij, ki bi jih po njegovem mnenju morala banka predstaviti kreditojemalcu, ki presega zakonsko določen obseg informacij, ki jih mora banka po danes veljavni zakonodaji predstaviti kreditojemalcu, ki se odloči za kredit v tuji valuti. Danes veljavni Zakon o potrošniških kreditih ne določa tolikšnega obsega informacij, kot ga VSRS za nazaj zahteva od banke. 

Ali to pomeni, da veljajo stališča VSRS v zadnjih odločitvah tudi za današnji obseg informacij, kljub veljavnemu Zakonu o potrošniških kreditih? 

Ali tako visok standard pojasnilne dolžnosti velja za vse ponudnike blaga in storitev v Sloveniji ter kaj bo to prineslo v prihodnje?

Sodna praksa VSRS predstavlja okrnitev pravne varnosti in neomejena pravna ter poslovna tveganja za vse ponudnike blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji.

VSRS je nadalje obrazložilo, da je bila banka v skladu z bančno zakonodajo dolžna zapirati svojo devizno pozicijo, kar je pravilno, vendar iz tega dejstva izpelje nenavaden zaključek, da pa zato ni imela valutnega tveganja. Prvič, nenehno zapiranje devizne pozicije predstavlja za banko strošek in banka se, za razliko od kreditojemalca, ne more prostovoljno odločiti, da valutnega tveganja ne želi več prevzemati ter zapirati devizne pozicije, ampak ji je uravnavanje bilance naloženo s strogimi bančnimi predpisi. Drugič,  v primeru, da kreditojemalec ne poplača svojih kreditnih obveznosti ali jih ne poplača v celoti, celotno valutno in seveda kreditno tveganje nosi banka, ne glede na to, da je že vložila sredstva v zapiranje devizne pozicije. Slednjega VSRS ne upošteva in se do tega vidika ne opredeli, kar kaže na nepoznavanje bančnega področja. 

Neskladno z bančnim poslovanjem je tudi stališče VSRS, da je znatno neravnotežje podano tudi zaradi hipotekarnega zavarovanja. To zavarovanje predstavlja eno izmed najbolj običajnih zavarovanj, ki se v bančništvu, ne samo v Sloveniji, ampak po svetu, uporablja za upravljanje s kreditnim tveganjem banke. V kolikor bi se postavila pod vprašaj vsa hipotekarna zavarovanja v slovenskem bančnem sektorju, ker bi lahko po stališču VSRS predstavljala element znatnega neravnotežja, potem bi bili potrebni sistemski ukrepi s strani regulatorja in države za zagotovitev stabilnosti slovenskega bančnega sistema.

Zadnje odločitve VSRS bodo pomembno vplivale na stabilnost slovenskega bančnega sistema, kar bo hkrati pomembno vplivalo na vse komitente bank, tudi kreditojemalce v drugih valutah, ki se niso odločili za kredit v tuji valuti švicarski frank. Prav tako pa bodo odločitve VSRS vplivale tudi na prihodnjo ponudbo bančnih produktov potrošnikom. Je to res v splošnem interesu vseh potrošnikov, da se jim okrni ponudbo bančnih produktov?

Bančni sektor zato izraža veliko zaskrbljenost nad retroaktivno sodno prakso VSRS, ki v slovenski prostor vnaša pravno negotovost in postavlja pod vprašaj ponudbo produktov potrošnikom. Ponudniki produktov potrošnikom se namreč ne bodo mogli več zanesti, da bo izpolnjevanje veljavnih regulatornih zahtev in spoštovanje veljavne zakonodaje zadostno za morebitno sodno presojo produktov čez 10 ali več let. 


VIR: Združenje bank Slovenije