Datum objave:

Avtor:

Slovenija se bliža zastavljenim ciljem zelenega prehoda, vendar bo te cilje vse težje zasledovati. Trenutno v državi ne gradimo nobenega velikega energetskega objekta, saj se investitorji pogosto soočajo s problematičnim umeščanjem v prostor in nasprotovanji dela javnosti. Slovenski investitorji svoja energetska vlaganja zato že usmerjajo tudi v tujino, predvsem se ozirajo k sosednji Hrvaški. Vse to v času, ko smo pred ključno odločitvijo o največji (energetski) investiciji v državi. O izzivih slovenske energetike so na včerajšnji konferenci Green Future Summit – zelena prihodnost regije razpravljali energetiki, gospodarstveniki, politiki, finančniki in tehnološki strokovnjaki.

Podnebne spremembe usmerjajo prizadevanja k zelenemu prehodu in razmisleku o prihodnosti ne le energetike ampak celotnega gospodarstva. V osrčju vrtinca sprememb je energetika in ravno slovenska energetika je v obdobju razprav in odločitev, ki bodo temeljno oblikovale energetsko prihodnost države. Ključne dileme: katero energetsko mešanico izbrati, ali stopiti odločno na jedrsko pot in zgraditi drugi blok ali se usmeriti povsem v obnovljive vire, kako bomo to dosegli, ali to zmoremo, tako finančno kot nenazadnje administrativno, infrastrukturno, kadrovsko in politično, pa tudi katere so ostale možnosti razvoja energetike v državi in regiji, so pretresali na včerajšnji konferenci Green Future Summit – Zelena prihodnost regije, ki so jo pripravili pri organizaciji Bloomberg Adria.

Evropske usmeritve na področju zelenega prehoda državam članicam odločno nalagajo povečevanje zmogljivosti obnovljivih virov energije, da bi dosegli cilje razogljičenja. Tako so se ne le v Sloveniji, ampak tudi v širši regiji v zadnjih letih močno povečale sončne zmogljivosti. Slovenija je v primerjavi z desetletjem poprej svoje zmogljivosti skoraj petkrat povečala in ima v jadranski regiji največ instaliranih zmogljivosti. Rast sončne energije sicer beležijo tudi v drugih balkanskih državah, izraziti skok denimo beleži Makedonija s 35,6-kratno rastjo, pravi analitik korporativnih financ pri Bloomberg Adria, Matteo Mošnja.  

Zgodba je povsem drugačna na področju vetrne energije, kjer je delež Slovenije zanemarljiv in kaže, da v državi še dolgo ni pričakovati bistvenega premika. Slovenski investitorji se zato vse pogosteje ozirajo proti sosednjim državam, predvsem Hrvaški, kjer so že zrasle tako sončne kot vetrne elektrarne slovenskih vlagateljev.

Energetska neodvisnost Slovenije je tematika, ki se je kot skrb med širšo javnostjo izpostavila v času energetske krize. Četudi nam elektrike ni zmanjkalo, pa smo vsi občutili cenovne posledice krize. Osrednja s tem povezana razprava ne le letošnjega leta, ampak prihodnjih let, morda celo desetletij, je drugi blok jedrske elektrarne v Krškem, s katerim naj bi dosegli bistveno večjo zanesljivost in varnost oskrbe. Državni sekretar v kabineti predsednika vlade Danijel Levičar je prepričan, da je jedrska elektrarna v kombinaciji z obnovljivimi viri tudi pravi način, da že do leta 2040 dosežemo cilje razogljičenja, hkrati pa, tako Levičar, nam prav jedrska elektrarna omogoča »zanesljiv in konkurenčen sistem, s katerim lahko podpremo tudi gospodarstvo in zagotovimo slovenskim gospodinjstvom dostopno električno energijo.« Drugi blok naj bi skupaj z obstoječo nuklearko zagotovil približno polovico vseh potreb po električni energiji v Sloveniji. Te cilje zasledujejo v GEN energiji, katere generalni direktor dr. Dejan Paravan pravi, da strateški dokumenti povsem jasno določajo, da so prioritete investicije v obnovljive vire ter odločitev glede JEK2 in v družbi v skladu s tem načrtujejo tudi lastne investicije.

Vendar pa je treba upoštevati, da so postopki umeščanja energetskih objektov vse prej kot lahki. Mag. Aleksander Mervar, direktor družbe ELES, poudarja, da v Sloveniji trenutno živimo v udobju in se ne zavedamo možnosti hitre spremembe, ko smo lahko celo do 40-odstotno uvozno odvisni. Trenutno namreč nimamo niti enega večjega projekta, saj so vse investicije usmerjene v razpršene vire. Izkušnja družbe ELES je še, dodaja Mervar, da je prva in največja težava družbeno nesprejemanje energetskih objektov pri umeščanju v prostor, ki lahko traja celo dvajset let. Ali bo tako tudi pri drugem bloku, bo pokazala prihodnost – javnomnenjske ankete sicer kažejo relativno naklonjenost projektu, kar je dobra popotnica nadaljnjim prizadevanjem deležnikov projekta.

Kljub temu samo drugi blok za energetsko neodvisnost ne bo dovolj. Če želimo doseči cilje razogljičenja, bomo morali uporabiti vse razpoložljive tehnologije, poudarja dr. Tomaž Štokelj, generalni direktor HSE, ki poudarja, da poleg JEK2 potrebujemo tudi druge investicije, ki jih je treba izvesti že prej. To so hidroelektrarne (Mokrice, srednja Sava), geotermalni viri, nadaljevanje gradnje velikih sončnih elektrarn, ki se lahko umeščajo na vodne ali degradirane površine ter pospeševanje vetrnih investicij, pa tudi črpalne elektrarne. HSE je sicer vodilni partner projekta Severnojadranske vodikove doline, saj v družbi stavijo tudi na vodikove tehnologije. Vodik je namreč tisti, ki lahko v prihodnosti nadomesti zemeljski plin. Slednji je trenutno sicer še predrag, vendar bi v bodoče lahko pripomogel k doseganju ciljev zelenega prehoda.

VIR: Naš Stik