Parkinsonova bolezen me spremlja več kot 30 let. A dolgo nisem vedel, da sem njen »pacient«. V jeseni 2020 pa se je pokazala pri meni zelo povečana okornost:
Parkinsonova bolezen me spremlja več kot 30 let. A dolgo nisem vedel, da sem njen »pacient«. V jeseni 2020 pa se je pokazala pri meni zelo povečana okornost:
- nisem več zmogel hoditi vzravnan,
- ko sem bil po uri in pol tenisa in skoraj štirih kilometrih hoje (po obrokih, ne v enem kosu) utrujen, me je zanašalo, kot da sem pijan, a nisem ničesar alkoholnega spil,
- pri tenisu nisem zmogel uskladiti gibov obeh rok nad glavo, da bi serviral, niti odigrati hitre poteze,
- pri pisanju na računalnik mi je nastajalo več tipkarskih napak kot kadar koli, četudi imam šest desetletij izkušenj (ko smo ustanovili pomladi l. 1961 ‘Katedro mariborskih študentov’, smo morali članke natipkati, to sem moral znati tudi kasneje v službi, administrativni in pedagoški),
- stežka in zelo počasi sem zlezel v avto in iz njega (nič več kot voznik, ampak kot sopotnik),
- in še kaj podobnega.
Ivka (Matjaževa žena, op. ur.) je tedaj že imela težave z govorom, ne še z dojemanjem marsičesa, četudi ne več vsega, je še hodila in samostojno jedla. V začetku februarja 2022 pa je že bila toliko slabša, da je na cesti na križišču padla in pristala na invalidskem vozičku, čez samo en mesec pa tudi to ni šlo več. Morala je v trajno oskrbo v Domu Danice Vogrinec – za slabih devet mesecev.
Piše ddr. Matjaž Mulej, častni občan Mestne občine Maribor, nagrajenec za življenjsko delo MOM, v reviji Navdihni me, ki jo izdajamo v Insights, družbi za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o. na https://navdihni.me/uzitek-je-odkleniti-vrata/
VIR: Navdihni.me
VIR: Navdihni.me
