Telefoni Android z zasloni z visoko frekvenco osveževanja so postali nekaj vsakdanjega.

Tudi nekateri cenovno ugodni telefoni, na primer v cenovnem razredu med 200 in 300 evri, danes že ponujajo zaslon z osveževanjem vsaj 90 Hz, v redkih primerih tudi 120 Hz. Tisti najboljši gaming telefoni pa so opremljeni z zaslonom s frekvenco osveževanja 144 Hz, v divjini smo opazili tudi že 240-Hz telefon.

Toda kaj točno je frekvenca osveževanja zaslona? In kako vam koristi v vsakdanji rabi? Ali je zaslon s frekvenco osveževanja 120 Hz res toliko boljši od tistega z 90 Hz?

Frekvenca osveževanja je najopaznejša sprememba oziroma nadgradnja, ki jo proizvajalec lahko naredi na zaslonu naprave (poleg matrike zaslona), vendar gre za številke, ki lahko marsikoga zelo hitro zbegajo. Pomembno je, da veste, kdaj visoka frekvenca osveževanja pripomore k boljši uporabniški izkušnji in kdaj te razlike ne boste opazili. In na koncu še, ali sploh ste uporabnik, ki potrebuje višje hitrosti. Pomemben dejavnik je lahko tudi cena.

Frekvenca osveževanja vpliva na vsak vidik uporabniškega vmesnika naprave, od pošiljanja sporočil in splošne produktivnosti do igranja iger in do neke mere tudi vmesnika kamere.

Preden lahko razumete prednosti zaslona z visoko frekvenco osveževanja, morate razumeti, kako deluje zaslon. Elektronski zasloni ne delujejo enako kot človeško oko. Slika na zaslonu se nikoli ne premika. Namesto tega prikazujejo zaporedje slik v različnih točkah gibanja. To simulira gladko gibanje s tem, da naše možgane »zavede«, da zapolnijo mikroskopske vrzeli med statičnimi slikami.

Za referenco večina filmskih produkcij uporablja 24 sličic na sekundo (fps), medtem ko TV produkcije uporabljajo 30 fps v ZDA (in drugih državah z omrežji z močjo 60 Hz ali sistemi NTSC) in 25 fps v Združenem kraljestvu (in drugih državah z omrežji z močjo 50 Hz ali sistemi PAL).

Čeprav je večina filmov posneta s 24 fps (torej 24 sličic na sekundo), je bil standard prvotno sprejet zaradi stroškovnih omejitev. Kljub temu pa je 24 fps veljalo za najnižjo frekvenco osveževanja, ki je še ponujala gladko gibanje.

Mnogi filmski ustvarjalci zaradi kinematografskega videza in občutka še naprej uporabljajo ta standard. Televizijske oddaje so pogosto posnete pri 30 fps, slike pa so za televizorje s 60 Hz podvojene (tehnika, znana kot »pull-down«). Enako velja za prikazovanje vsebine pri 25 fps na zaslonu s 50 Hz. Pretvorba je za vsebino pri 24 fps bolj zapletena. Tehnika, imenovana 3 : 2 »pull-down«, prepleta slike tako, da jih raztegne, da ustrezajo cilju 25 ali 30 fps.

Snemanje videa s 50 ali 60 fps je postalo bolj pogosto na platformah za pretakanje videa, kot je YouTube. Skratka, razen če ne gledate ali urejate vsebine z visoko frekvenco osveževanja, ne boste potrebovali zaslona, ki zmore prikazovanja več kot 60 sličic na sekundo. Višje frekvence so sicer posebej uporabne za prenose športnih dogodkov, saj so delčki sekunde za gledalce v nekaterih scenarijih pomembni.

Frekvenco osveževanja merimo v hercih (Hz), kar je merilo za to, kolikokrat na sekundo je prikazana nova slika. Film se običajno snema pri 24 sličicah na sekundo, ker je to najmanjše število sličic na sekundo, ki se, kot smo že omenili, večini ljudi še vedno zdi gladko. To pomeni, da so televizijski zasloni in računalniški monitorji, ki lahko prikažejo do 60 sličic na sekundo, več kot dovolj za nezahtevne uporabnike. Tisti bolj napredni pa potrebujejo hitrejše zaslone.

Pri vseh prednostih pa obstaja tudi kakšna pomanjkljivost. Za snemanje videoposnetkov pri 60 fps ali več boste potrebovali več svetlobe. To je razlog, zakaj počasni posnetki pri 120 fps ali več izgledajo občutno temnejši od običajnega videa pri 30 fps. To v studiu ali produkcijskem okolju, kjer se uporabljata profesionalna oprema in osvetlitev, ni velika težava. Povprečni uporabniki pa morajo razmisliti, kdaj je smiselno vklopiti hitrejše osveževanje in se ob tem zavedati, da bodo prizori nekoliko temnejši.

Hiba, ki niti ni pretirana hiba, je tudi prostor v pomnilniku naprave, ki ga zavzamejo posnetki s hitrejšim osveževanjem. Če imate v telefonu vsaj 256 GB prostora, boste zelo težko ali pa šele po nekaj letih s tovrstnimi datotekami v celoti napolnili pogon.

Osveževalne hitrosti pametnih telefonov se gibljejo med 60, 90, 120, 144 in manj pogosto 240 Hz. Najpogostejša visoka osveževalna hitrost je 120 Hz, 60 Hz pa je standard že dolgo časa. Zasloni s hitrostjo 60 Hz so večinoma vgrajeni v cenejše Android telefone, izjema pa so osnovne konfiguracije telefonov iPhone 13, 14 in tudi najnovejših iPhone 15, ki kljub ceni več kot 1000 evrov še vedno prisegajo na počasnejše zaslone.

Na večini telefonov z visoko osveževalno hitrostjo lahko v nastavitvah prilagodite hitrost osveževanja zaslona. Na nekaterih telefonih preklapljanje na 120 Hz zmanjša ločljivost zaslona z 1440p na 1080p, kar pa večina uporabnikov na dobrih 6-palčnih zaslonih niti ne bo opazila. Pri novejših telefonih, kot sta na primer Xiaomi 13, Samsung Galaxy S23 Ultra in podobni, so to »hibo« že odpravili.

Na voljo so tudi telefoni – v večini so to telefoni za igranje iger – s 144 in vse do 240-Hz hitrostmi. Vendar se pri tako majhnem zaslonu, kakršnega imajo telefoni, te razlike z vsako višjo stopnjo komajda opazijo. Tudi pri monitorjih, kjer imamo na voljo 24 ali več palcev diagonale, se težko opazi prednosti višjih hitrosti osveževanja, ko enkrat govorimo o hitrostih nad 144 Hz. Pri telefonih lahko rečemo, da je ta meja pri 120 Hz.

Prvi telefoni z višjimi hitrostmi osveževanja so se ves čas osveževali pri višji hitrosti, kar se je poznalo na avtonomiji baterije, ki se je prej spraznila. Danes obstaja tehnologija dinamičnega osveževanja zaslona, ki to težavo reši.

Visoka osveževalna hitrost je uporabna pri drsenju po seznamih, igranju iger, optimiziranih za takšne osveževalne hitrosti, in gledanju HFR (angl. High Frame Rate) vsebine. Sicer pa nima smisla nenehno osveževati zaslona pri 120 Hz, saj to dodatno obremenjuje sistem in povzroča praznjenje baterije. Z LTPO (nizkotemperaturni polikristalni oksid) in drugimi tehnološkimi izboljšavami se zasloni pametnih telefonov z visoko osveževalno hitrostjo prilagajajo glede na vsebino, ki jo gledate.

Takojšnja korist tega je boljša avtonomija baterije, saj lahko zaslon zmanjša osveževalno hitrost tudi na 1 Hz med prikazovanjem statične vsebine. Tako močno zmanjša porabo energije. To trenutno podpirajo le najboljši telefoni.

Prilagodljiva osveževalna hitrost je priročna zaradi več različnih profilov uporabnikov. Nekateri več igrajo igre, drugi pa uporabljajo svoje naprave za pošiljanje sporočil, brskanje po spletu ali gledanje videov. Različna uporaba ima različne zahteve. V igrah, ki podpirajo visoke hitrosti osveževanja, je to lahko odločilen faktor med zmago in porazom.

Videoposnetki imajo po drugi strani enakomerno hitrost sličic, besedilo pa je lahko statično dolgo časa. Uporaba načina z zelo visoko osveževalno hitrostjo med ogledom videa, ki premore 30 fps, nima smisla, če video ne more prikazati več kot 30 Hz. Ne morete dodati informacij, ki ne obstajajo.

Koristi uporabe zaslona z visoko osveževalno hitrostjo so številne tudi pri splošni uporabi. Animacije, kot so drsenje ali odpiranje in zapiranje oken, se zdijo bolj gladke in aplikacije se zdijo hitrejše. Izboljšano gibanje animacij in uporabniških vmesnikov naredi interakcijo s telefonom bolj naravno.

Ko enkrat uporabljate pametni telefon z zaslonom z visoko osveževalno hitrostjo, je težko narediti prehod na počasnejše hitrosti. Animacije na običajnem 60-Hz telefonu se vam bodo kar naenkrat zdele nenaravne oziroma bo videti, kot da se zatikajo.

Visoka hitrost osveževanja je zagotovo ena izmed glavnih lastnosti, ki opazno vpliva na uporabniško izkušnjo.

Na to lahko odgovorite samo vi. Redko, ampak se zgodi, naletimo na uporabnika, ki ne opazi razlike med 60 in 120 Hz. Če sodite med to peščico, potem ne potrebujete tovrstnih telefonov z osveževanjem nad 60 Hz. Vendar je izključno 60-Hz telefonov vsako leto čedalje manj, zato boste pri naslednjem nakupu po vsej verjetnosti morali kupiti telefon s hitrejšim zaslonom. Še vedno pa lahko v nastavitvah nastavite nižjo hitrost in varčujete z energijo.

VIR: Računalniške novice