Foto: arhiv Eta

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal njihovih izdelkov, med katerimi je najbolj znana gorčica. Marsikdo pa najbrž ne pozna njihove zgodbe, ki se je torej začela že pred stoletjem.

Eta Kamnik je ena od tistih tovarn, ki ji je uspelo preživeti marsikatero turbulentno obdobje, med drugim tudi drugo svetovno vojno. Medtem ko so skozi leta in desetletja številne kamniške tovarne propadle, se je Eta Kamnik obdržala do danes in ohranja svojo tradicijo.

Vse se je začelo leta 1923, ko so Ljubljančan Franc Kham ter Kamničana Ignac in Stanko Žargi odprli tovarno Eta. Prav zahvaljujoč slednjemu je Eta tudi dobila svoje ime – Stanko je namreč imel hči Meto, ki svojega imena kot majhno dekletce še ni znala dobro izgovoriti. Zato se je je »prijelo« ime Eta, po njej pa je dobila ime tudi tovarna. Solastniki so podjetje ustanovili z lastnim kapitalom in ga postavili v gospodarskem poslopju Kmetijske nabavne in prodajne zadruge na Šutni. Tam sta pozneje gostovali trgovina Metalka in priljubljena slaščičarna, danes pa je tu stanovanjsko poslopje.

V tem družinskem obratu je sprva delovalo od pet do sedem delavcev, ki so izdelovali izdelke, ki jih Eta proizvaja še danes. Najbolj znana in cenjena je bila gorčica (sprva so se celo imenovali Eta – tovarna gorčice), ki so jo tudi izvažali. Izdelovali so tudi marmelade in v kisu vloženo zelenjavo, Eti pa so kmalu pridružili tudi obrat za izdelavo paradižnikovih konzerv Scedep, ki sta ga Kham in Žargi postavila na Grabnu.

Še zanimivost: v letu 1936 so izdelali 12.000 ton gorčice, leta 1965 pa je takrat že 300 zaposlenih izdelalo 440 ton tega najbolj znanega Etinega izdelka, za katerega pravijo, da je njihova »paradna kobila«. Spominja se je tudi Meta Koncilja, rojena Antolič, vnukinja Stanislava Žargija in hči njegove hčerke Mete Žargi. Pravi, da so na gorčico otroci gledali kot na pravi priboljšek in doda še nekaj spominov. »Najprej moram povedati, da se pri nas nikdar ni uporabljalo besede gorčica. V nobeni obliki, torej niti gorčíca niti górčica. Pri nas je bil to enostavno zenf. Uporabljalo se ga je predvsem za kranjske klobase, ki so bile že takrat pojem. In hrenovke, pa tudi safalade. Poleg tega pa še za divjačino, za marinado. Srnine zrezke se da v olje, celi poper, lovorov list, zenf … Ne spomnim pa se, ali so tudi hren v Eti delali že takrat. Tega so tako ali tako imeli vsi doma. Spomnim se, da so gorčico gojili v okolici, rasla je na naših vrtovih, ne vem pa, ali je domač pridelek zadostoval ali pa so morali zrnje uvažati. Takrat so gorčična semena dajali tudi v kozarce z vloženimi kumaricami, še dolgo po vojni, zdaj je to težje dobiti,« je med drugim povedala.

Še vedno skrbno hrani tudi več kot 90 let star zvezek z izvirnimi recepti babice Melanije, v katerem so tudi kalkulacije za tovarniške potrebe, ki jih je babica v časih začetkov tovarne vanj zapisovala s kaligrafsko pisavo. »Ta zvezek imam zelo skrbno spravljen in ga razen družinskih članov ni videl še nihče. Saj ne vem točno, od kod je dobivala recepte, ampak bili so v glavnem nemški. Tu so worcesterska omaka, arancini, rum, srbska solata, kandirano sadje, vključno s kalkulacijami za velike količine … Zenfa pa v njem ni, izvirni recept je skrit in ga nismo izdali nikomur, čeprav so se ljudje zelo zanimali zanj, tudi od drugih tovarn, na primer iz Kolinske.«

Eta je nekoč izdelovala tudi za tiste čase precej luksuzne sladkarije – na primer kandirano sadje in arancine, ki so jih prodajali v lesenih zabojčkih, obloženih s pergamentnim papirjem. Marmelado in džeme pa so prodajali v pločevinastih kanglicah, ki so jih otroci pozneje uporabljali za igranje v peskovniku. Kot pravi Meta Koncilja, žal niti ena sama ni ostala v družini za spomin.

Ena od večjih prelomnic za Eto je bila nacionalizacija, do katere je prišlo leta 1948. Takrat so v enotno Živilsko industrijo Kamnik združili vsa kamniška živilska podjetja (poleg Ete sta bili to še Tovarna testenin Triglav iz Šmarce in Kvasarna iz Mengša). V časih, ko je hrane primanjkovalo, so zaposleni pogosto malicali na kruh namazane Etine izdelke – marmelado in gorčico (pogosto tudi obe hkrati).

Časov po nacionalizaciji se spominja tudi Meta Koncilja. »Babico Melanijo so v Eti zaposlili kot mojstrico in tam je delala vse do leta 1953. V tovarni je ostalo veliko že prej zaposlenih, vzdušje je bilo zelo domače, tudi otroci smo hodili noter. Spomnim se, da so bila tla betonska, povsod po tleh so bile napeljane gumijaste cevi, neprestano je tekla voda, ker so izpirali kumarice in paprike. Delavke so vse imele lesene cokle. Za stroji, iz katerih je tekla gorčica, je delal mojster Jeglič, ki je imel otroke strašno rad. Gorčico, ki je tekla iz stroja, nam je stiskal na grob karton, otroci pa smo jo jedli kar tako, s prstom, brez kruha.«

Konec leta 1963 so prostore preselili na Kajuhovo ulico, kjer so še danes. Vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Eta prišla pod okrilje Mercatorja.

Na začetku novega tisočletja so obnovili in razširili osrednji del proizvodnje. Uspelo jim je zmanjšati porabo energije in obnoviti zastarelo tehnološko opremo, Eta pa na novi samostojni poti uspešno nadaljuje tradicijo izdelovanja kakovostne hrane.

Leta 2003 so predstavili tudi blagovno znamko Natureta. Razlogov za to je bilo več. »Najprej seveda razpršitev tveganja in osredotočenost na cilje, saj je podjetje želelo ustvarjati dobiček, znamka pa je ciljala na zvestobo kupcev in ugled. Vendar je bila ekipa Ete leta 2003 z vodjem komerciale Miljkovićem soočena še z enim izzivom. Ko je Eta širila svoje prodajne in nabavne trge, so jo povezovali z baskovsko separatistično organizacijo ETA, ki je bila zelo aktivna s terorističnimi dejanji pred koncem preteklega stoletja. To je povzročalo precej težav tudi tovornjakom Ete Kamnik predvsem v Španiji in Franciji,« pravijo v Eti.

Tako je pred dvajsetimi leti v domžalskem studiu Ta2to oblikovalcev Antona Jarca in Tatjane Fugger nastala znamka Natureta. V studiu Ta2to (ki se je pozneje preimenoval v Profont) so k imenu Eta predlagali predpono Natur. S tem so želeli poudariti, da gre za izdelke, ki so pripravljeni s čim manj dodatki in brez konzervansov, rok trajanja pa si zagotavljajo z naravnimi postopki pasterizacije, sterilizacije in fermentacije. »Tako je nastalo ime Natureta in logotip z lističi na črkah T ter različica belega imena v zelenem pravokotniku s tendo spodaj. Ta spominja na platneno streho stojnice na tržnici in domačo pridelavo ter lokalni izvor surovin, kar je še vedno eden od temeljev znamke,« povejo v Eti. Del celostne grafične podobe je tudi kozarec zaščitene oblike in Naturetin pokrov s stilizirano mandalo dobre hrane.

Poleg tega, da poudarjajo, da so Etini izdelki skoraj kot domači – torej okusni, naravni in brez dodatkov ter izdelani iz surovin iz Slovenije in regije, so med njihovimi temelji tudi dejstva, da gre za blagovno znamko, ki je inovativna, trendovska, okoljsko ozaveščena in priročna. Pripravo članka je direktorica marketinga Ete Ksenija Jankovič pospremila z izjavo: »Ta hip se še bolj zavedam, da sedim na ramenih velikanov in s res z vsem dolžnim spoštovanjem upravljam tole znamko.«

Danes Eta polni, pasterizira in sterilizira živilske izdelke svojih blagovnih znamk Natureta, Renški hram, Pogrej in pojej in Talis, ki izpolnjujejo obljubo o kakovosti in domačnih okusih, kot smo jih vajeni skozi generacije, ter razvija nove recepture na sotočju kulinarike Alp, Balkana in Mediterana. Za legendarne Kamniške gorčice, prebrance, vloženo zelenjavo, ajvarje in skupno 370 izdelkov pa se ogrevajo tudi na 26-ih izvoznih trgih od Italije in balkanskih trgov pa tudi do Švedske, Kanade, Islandije in Malte.