Pred 100 leti se je na današnji dan, 3. aprila, v Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Ada Škerl. Že kot gimnazijka se je pridružila osvobodilni fronti, po vojni pa se je vpisala na študij slavistike na Filozofski fakulteti, kjer je diplomirala. Študirala je tudi na igralski akademiji. Osebno izpovedne pesmi je začela pisati že med drugo svetovno vojno, po vojni je izgubila uredniško službo pri Mladinski knjigi in zaman iskala profesorsko delo v Ljubljani. Umaknila se je iz javnega življenja in čez čas dobila službo profesorice v Škofji Loki. Po treh letih je dala odpoved in nato kar triindvajset let opravljala delo lektorice na ljubljanskem radiu. Zadnja leta je preživela v Mariboru. Umrla je v 86. letu starosti.

 

Znana je predvsem kot pesnica za odrasle: izšli sta zbirki Senca v srcu (1949), Obledeli pasteli (1965) in antologija Temna tišina (1992), napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino: Zgodba o morskem konjičku (1953), Voščila (1962), Nevsakdanje potovanje (1973). Pri Mladinski knjigi je leta 2019 v zbirki Kondor izšla knjiga z naslovom Speči metulji, ki vsebuje obe njeni zbirki za odrasle in obsežen izbor še neobjavljenih pesmi. Andrej Ilc, vodja Uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi, je povedal: »Obsežna knjiga Speči metulji, ki jo je zgledno in tudi z veliko dozo čustvenega angažmaja pripravila Tanja Petrič, končno umešča Ado Škerl na mesto, ki ji je od nekdaj pripadalo.«

Senca v srcu je bila prva prava zbirka intimistične poezije po drugi vojni pri nas in bi morala obveljati za eno od prelomnih zbirk, saj je namesto o zapovedani veri v svetlo prihodnost in gradnji novega sveta spregovorila o intimnih ljubezenskih občutkih in bolečini ob izgubi ljubljene osebe. Knjiga je bila kmalu razprodana, a nadarjena pesnica je bila povečini deležna zelo odklonilnih, celo sovražnih kritik. Literarna zgodovina pesnici vse bolj priznava pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

 

Urednica zbirke zbranih pesmi Speči metulji, Tanja Petrič:

»Ob koncu svoje raziskovalne poti z Ado in njenimi Spečimi metulji sem zapisala: »Ko se po številnih prebranih straneh in pregledanih dokumentih sprašujem, kdo je pravzaprav Ada Škerl in ali jo sploh poznam, mi gre odgovor težko z jezika. Je pokončna in neponižna. Iskrena, brezkompromisna, dosledna. Tudi nergaška in trmasta. Močna slovenska pesnica. Daleč od plahe ptice. Kvečjemu speči metulj.«

 

Danes, dobrih pet let po izidu njenih zbranih pesmi, ki sem jih imela priložnost urediti, se moj občutek ni spremenil. Njena izpovedna ljubezenska lirika iz Sence v srcu, prve celovite intimistične zbirke pri nas, ki je po mnogih zapletih z letnico 1949 vendarle leta 1950 izšla pri Mladinski knjigi in v javnosti doživela pravi pogrom, se po kakovosti meri s Pesmimi štirih. Zanje je pesnica nekoč povedala: »Ne vem. Jaz sem imela občutek, da so imeli takrat fantje [op. Kovič, Zlobec, Menart, Pavček], naj mi ne zamerijo, premalo poguma, in da so se počutili pogumnejše, močnejše, ko so nastopili v skupini. Jaz sem bila, če uporabim Javorškov izraz, osamljeni jezdec ali jahačica, ki je bila deležna samotne ježe.« Prav ta podoba pogumne »osamljene jahačice«, ki ima vendarle vse vajeti v rokah, se mi je ob listanju po pesničini zapuščini in poslušanju njenega močnega kadilskega glasu globoko vtisnila v spomin. To je podoba onkraj požrtvovalne in žrtvovane ženske, pozabljene in rehabilitirane pesnice, ki je kljub spreminjajočim se literarnim modam ostala zvesta svoji »lepi izreki«, kar je na vsakem koraku bojevito zagovarjala: »Če pišeš poezijo, potem bodi pesnik, ne prostak!«

 

Danes bi lahko uporabila prikladen promocijski slogan – 100 pesmi za 100 let –, kolikor sem jih iz neobjavljene zapuščine vključila v Speče metulje. Prav te najdene pesmi, ki prinašajo nove vpoglede v pesničin opus in odpirajo številne, še neizčrpane interpretativne možnosti, so zame resničen doprinos k slovenski poeziji. In to, da sem lahko s pomočjo neprecenljivih informatorjev sestavila mozaik Adine življenjske in umetniške poti. Pa še: da je ne nazadnje Rokopisna zbirka NUK danes bogatejša za nekaj novega gradiva iz pesničine zapuščine. Se pa mi najbrž dogaja kot vsem raziskovalcem – ko knjiga končno izide, se nenadoma predramijo še kakšni zabubljeni speči metulji in te začnejo obletavati. In potem enkrat napoči čas za »zbrane in dodane pesmi« …«

 

Ko vedel bi, kako sem te čakala,

kako kričala sobe je tišina,

bi v moji dlani tvoja dlan obstala.

 

Ko vedel bi, kako sem te čakala,

kako bolela duše je praznina,

bi misel tvoja mojo poiskala.

 

Pa le nemir je ranil up srca.

In senca smrti je prek moje duše šla.

Ada Škerl

VIR: MKZ