Novo razstavno sezono v Mestni galeriji Nova Gorica začenjamo s fotografsko razstavo Naška Križnarja, ki pri svojem delu ne zasleduje velikih tem, dramatičnih prizorov in prizorišč, ne ustvarja velikopoteznih komentarjev. Zanima ga prikazovanje sveta, ki preprosto je, brez predznakov in vnaprej določenega smisla.

»Razstavljeni niz fotografij Naška Križnarja temelji na tenkočutnem umevanju razmerij med (u)videnim in posnetim, med modelom (motivom) in njegovo reprezentacijo. /…/ Objektiv njegove kamere sledi zaznavanju členitev konfiguracije terena, beleženje zaznav pa je subjektivna odločitev, ki rezultat (v konkretnem primeru fotografijo) prepušča subjektivni interpretaciji gledalca. /…/ S tega vidika se Križnarjeve fotografije ne držijo kakega vnaprej izbranega narativnega toka, ki bi posnete motive povezoval pod namenskim skupnim imenovalcem, združuje jih le dejstvo, da jih je odkril isti avtor. Za sodobno fotografijo značilna avtorska prepoznavnost namreč ni več odvisna od stilnega vzorca, od formal(istič)ne paradigme, pač pa od empirično nepreverljivega, v bistvu duhovnega dispozitiva, ki usmerja avtorjeve odločitve. Naško Križnar je ta dispozitiv realiziral na prepričljiv, vizualno sugestiven in izvedbeno inovativen način.« Brane Kovič

Več o razstavi na: https://kulturnidom-ng.si/events/nasko-kriznar-fotografije/ 

Naško Križnar, upokojeni znanstveni svetnik, je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sodelavec umetniške skupine OHO. Med letoma 1963 in 1970 je deloval predvsem v polju topografske poezije in eksperimentalnega filma, kjer je kot režiser, snemalec in scenarist podpisal 29 kratkih eksperimentalnih filmov na 8 in 16 mm traku z »ohojevsko zasedbo«. OHO je danes kanonični pojem slovenske, v svojem času jugoslovanske neovantgarde, ki je v slovenski umetniški prostor vpeljala nove konceptualne in procesualne pristope ter zastopala alternativne, eksperimentalne in nedogmatske ustvarjalne prakse, skozi katere sta se igra in življenje nepretenciozno vpletla v umetnost. Po ohojevskem obdobju je kot svobodni filmski delavec posnel štiri kratke filme za Neoplanto film in za Vibo film. Nato pa se je vse do upokojitve posvečal najprej etnološkim raziskavam v Goriškem muzeju v Novi Gorici, kasneje pa vizualnemu raziskovanju kulture v Avdiovizualnem laboratoriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, še posebej produkciji etnografskih filmov. Vizualno antropologijo je predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral in na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. V zadnjih letih se je začel intenzivno ukvarjati s fotografijo, ki je postala tako rekoč podaljšano oko za opazovanje in vstopanje v latentne strukturne značilnosti vizualne okolice in rekonstruiranje njene znakovne topografije. Marca 2022 je imel prvo fotografsko razstavo v Atriju ZRC SAZU, v Ljubljani.

dr. Nadja Gnamuš

PR: KDNG