Obeleženje evropskega dneva darovanja organov in tkiv je Anja Garbajs, direktorica naročnikov v agenciji PM, poslovni mediji, preteklo leto oplemenitila s posebno idejo in s pomočjo ekipe ustvarila zelo vidno komunikacijsko akcijo.
Anja Garbajs je kot ena od avtoric fotografske razstave z naslovom »Moja brazgotina, moje življenje« za MM razložila, da je evropski dan darovanja le ena od priložnosti, da spregovorimo o darovanju organov, hkrati pa se zahvalimo vsem zdravstvenim delavcem, vsem, ki so kadar koli darovali, vsem svojcem, ki so podali soglasje, ter vsem, ki so se že opredelili za darovanje za časa življenja, in s tem aktivno izrazili podporo transplantacijski dejavnosti. »Na čakalnem seznamu je bilo do letošnjega oktobra 155 bolnikov in vsak od njih potrebuje nov organ, opredelitev za darovanje pa je v Sloveniji kljub porastu v zadnjih letih še vedno premalo,« pove uvodoma.
PREPROSTO SPOROČILO, ZAVITO V IZRAZITO UMETNIŠKO OBLIKO
Sporočilo letošnjega dogodka je bilo »Evropski dan darovanja – dan za opredelitev«. V središču je bila otvoritev fotografske razstave »Moja brazgotina, moje življenje«, ki so jo pripravili Slovenija-transplant in društvo pacientov po presaditvi, Slovensko društvo Transplant, idejno zasnovo zanjo pa je podala prav članica društva Anja Garbajs.
»Zgodbe oseb z izkušnjo zdravljenja s presaditvijo, ki jih prikazujemo na razstavi, so najbolj neposreden in avtentičen prikaz donorske in transplantacijske dejavnosti pri nas. Po presaditvi s svojimi brazgotinami živimo, a prav za vsako brazgotino se skriva močna življenjska zgodba; zgodba o strahu, jezi, dvomu, skrbi, zavisti, malodušju. Predvsem pa zgodba o borbi, pogumu, vztrajnosti, upanju in hvaležnosti.« Pri tem poudarja, da čeprav je sporočilo zavito v umetniško obliko, je povsem preprosto: postani darovalec/ka in morda boš nekoč rešil zelo bolnega človeka. In ta bo potem lahko živel naprej.
»Darovanje organov je še vedno tema, ki poraja različna mnenja, tako pozitivne občutke kot tudi negativne odzive, ki so lahko posledica nepoznavanja tematike ali pa se ji ljudje izogibajo. Velja za tabu. Razstava je naš odgovor na to. Ne potrebujemo tabujev. Mi smo odvrgli oblačila, vse naše zavore in pomisleke, da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le zaradi oseb, ki so se v času svojih življenj opredelile za darovalce organov in tkiv po smrti ali pa so njihovi svojci po smrti podali soglasje za darovanje,« doda in nas opomni, da se manjše brazgotine običajno hitro zlijejo s kožo in ne vplivajo na odnos do telesa, največkrat bolj ali manj izginejo in nanje pozabimo. »Ko pa imaš enkrat veliko brazgotino, ki je dolga in široka ter zato močno vidna, se percepcija lastnega telesa spremeni. Treba se je navaditi na veliko zašito črto in jo sprejeti,« Garbajsova odprto spregovori o lastni izkušnji.
Vprašanja o tem, kdaj in če sploh brazgotino in njeno zgodbo tudi prikazati, so jih pripeljala do fotografske razstave umetniških aktov oseb s presajenimi organi. »Ker delam v marketinški agenciji in se ukvarjam tudi s piarovskimi projekti, sem vedela, da bo razstava deležna medijske pozornosti in da bodo sporočila in spodbude za opredelitev za darovanje tako hitreje prišli do širše javnosti. Šlo je za projekt, ki je nastal z minimalnimi sredstvi in maksimalnim vložkom energije vseh vpletenih za dober namen.«
GOLI PRED FOTOAPARAT
Slovensko društvo Transplant je humanitarno društvo, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi, njihove svojce in medicinsko osebje. Projekt »Moja brazgotina, moje življenje« ne bi zaživel brez njihove podpore, razumevanja in seveda sodelovanja članov, s katerimi je ekipi uspelo ustvariti vizualno močno zgodbo in tako odpreti prostor za razmislek pri vseh, ki so (ali še bodo) razstavo videli. »Vseh enajst pogumnežev, ki so odvrgli svoja oblačila in stopili goli pred fotoaparat, živi z novim organom, bodisi so to jetra, srce, ledvica ali pljuča. Vsi so člani društva Transplant, tudi sicer aktivni pri vseh drugih društvenih dejavnostih ali projektih. Moram povedati, da me je njihova takojšnja pripravljenost sodelovanja izjemno presenetila. Ni lahko popolnoma gol stati pred fotografom,« pove Anja Garbajs.
PRISTNI IN GANLJIVI UMETNIŠKI AKTI
Miran Juršič, fotograf, ki je sodeloval pri projektu, je z Anjo Garbajs že večkrat sodeloval v okviru agencije PM, poslovni mediji, zato sta se že pred dobrodelnim projektom dobro poznala. »Ko sem Miranu predstavila idejo, mi je pokazal, kako ga je oblila kurja polt, in odločitev je sprejel zelo hitro. Vem, da se je Miran z izvedbo fotografiranja veliko ukvarjal in tako našel način, kako brazgotine izpostaviti in njene lastnike narediti samozavestne, močne in ne nazadnje tudi lepe. Fotograf razstave preprosto mora razumeti vsebino in sporočilo projekta.«
KREATIVNA ZASNOVA FOTOGRAFIJ
Fotografije so precej zatemnjene, ob njih pa je krajša osebna izpoved. Razlog, da so fotografije zatemnjene, je po Juršičevih besedah preprost. »Če želimo nekaj izpostaviti, moramo vse ostalo malce zakriti, zatemniti. Bistvo te razstave sta portretiranec in njegova brazgotina, zato sem želel usmeriti gledalčev pogled prav tja. Zaradi tega sem ozadje pustil v črnini, portretiranca malenkost osvetlil, brazgotino pa izpostavil z ločenim modrim snopom svetlobe. S tako postavljenim konceptom sem lahko prilagajal osvetljenost portretiranca tudi glede na njegovo sramežljivost, brazgotino pa kar se da izpostavil in tako ohranil rdečo oz. modro nit skozi celotno serijo fotografij,« razloži fotograf in umetniški vodja fotografije. Garbajsova je poskrbela za zapise ob fotografiji, ki pomenijo dodano vrednost umetniškega dela. »Misli so nastale ločeno pred samim fotografiranjem, vsak je izrazil svoja čustva in napisal svoje. Po uredniškem in lektorskem pregledu so nastale zelo iskrene pripovedi in prepričana sem, da so se marsikoga dotaknile.«
REKORDNO ŠTEVILO NOVIH DAROVALCEV, MED NJIMI TUDI FOTOGRAF RAZSTAVE
Komunikacijska akcija se je izkazala za nadvse učinkovito, saj se je v oktobru v register opredeljenih oseb glede darovanja organov po smrti vpisalo 566 oseb, kar je največ na mesečni ravni v zadnjih treh letih. Prav tako se je v letošnjem letu do konca oktobra o darovanju opredelilo 1496 oseb (od tega le 46 proti darovanju).
Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2022, #498. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.
PREPROSTO SPOROČILO, ZAVITO V IZRAZITO UMETNIŠKO OBLIKO
Sporočilo letošnjega dogodka je bilo »Evropski dan darovanja – dan za opredelitev«. V središču je bila otvoritev fotografske razstave »Moja brazgotina, moje življenje«, ki so jo pripravili Slovenija-transplant in društvo pacientov po presaditvi, Slovensko društvo Transplant, idejno zasnovo zanjo pa je podala prav članica društva Anja Garbajs.
»Zgodbe oseb z izkušnjo zdravljenja s presaditvijo, ki jih prikazujemo na razstavi, so najbolj neposreden in avtentičen prikaz donorske in transplantacijske dejavnosti pri nas. Po presaditvi s svojimi brazgotinami živimo, a prav za vsako brazgotino se skriva močna življenjska zgodba; zgodba o strahu, jezi, dvomu, skrbi, zavisti, malodušju. Predvsem pa zgodba o borbi, pogumu, vztrajnosti, upanju in hvaležnosti.« Pri tem poudarja, da čeprav je sporočilo zavito v umetniško obliko, je povsem preprosto: postani darovalec/ka in morda boš nekoč rešil zelo bolnega človeka. In ta bo potem lahko živel naprej.
»Darovanje organov je še vedno tema, ki poraja različna mnenja, tako pozitivne občutke kot tudi negativne odzive, ki so lahko posledica nepoznavanja tematike ali pa se ji ljudje izogibajo. Velja za tabu. Razstava je naš odgovor na to. Ne potrebujemo tabujev. Mi smo odvrgli oblačila, vse naše zavore in pomisleke, da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le zaradi oseb, ki so se v času svojih življenj opredelile za darovalce organov in tkiv po smrti ali pa so njihovi svojci po smrti podali soglasje za darovanje,« doda in nas opomni, da se manjše brazgotine običajno hitro zlijejo s kožo in ne vplivajo na odnos do telesa, največkrat bolj ali manj izginejo in nanje pozabimo. »Ko pa imaš enkrat veliko brazgotino, ki je dolga in široka ter zato močno vidna, se percepcija lastnega telesa spremeni. Treba se je navaditi na veliko zašito črto in jo sprejeti,« Garbajsova odprto spregovori o lastni izkušnji.
Vprašanja o tem, kdaj in če sploh brazgotino in njeno zgodbo tudi prikazati, so jih pripeljala do fotografske razstave umetniških aktov oseb s presajenimi organi. »Ker delam v marketinški agenciji in se ukvarjam tudi s piarovskimi projekti, sem vedela, da bo razstava deležna medijske pozornosti in da bodo sporočila in spodbude za opredelitev za darovanje tako hitreje prišli do širše javnosti. Šlo je za projekt, ki je nastal z minimalnimi sredstvi in maksimalnim vložkom energije vseh vpletenih za dober namen.«
GOLI PRED FOTOAPARAT
Slovensko društvo Transplant je humanitarno društvo, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi, njihove svojce in medicinsko osebje. Projekt »Moja brazgotina, moje življenje« ne bi zaživel brez njihove podpore, razumevanja in seveda sodelovanja članov, s katerimi je ekipi uspelo ustvariti vizualno močno zgodbo in tako odpreti prostor za razmislek pri vseh, ki so (ali še bodo) razstavo videli. »Vseh enajst pogumnežev, ki so odvrgli svoja oblačila in stopili goli pred fotoaparat, živi z novim organom, bodisi so to jetra, srce, ledvica ali pljuča. Vsi so člani društva Transplant, tudi sicer aktivni pri vseh drugih društvenih dejavnostih ali projektih. Moram povedati, da me je njihova takojšnja pripravljenost sodelovanja izjemno presenetila. Ni lahko popolnoma gol stati pred fotografom,« pove Anja Garbajs.
PRISTNI IN GANLJIVI UMETNIŠKI AKTI
Miran Juršič, fotograf, ki je sodeloval pri projektu, je z Anjo Garbajs že večkrat sodeloval v okviru agencije PM, poslovni mediji, zato sta se že pred dobrodelnim projektom dobro poznala. »Ko sem Miranu predstavila idejo, mi je pokazal, kako ga je oblila kurja polt, in odločitev je sprejel zelo hitro. Vem, da se je Miran z izvedbo fotografiranja veliko ukvarjal in tako našel način, kako brazgotine izpostaviti in njene lastnike narediti samozavestne, močne in ne nazadnje tudi lepe. Fotograf razstave preprosto mora razumeti vsebino in sporočilo projekta.«
KREATIVNA ZASNOVA FOTOGRAFIJ
Fotografije so precej zatemnjene, ob njih pa je krajša osebna izpoved. Razlog, da so fotografije zatemnjene, je po Juršičevih besedah preprost. »Če želimo nekaj izpostaviti, moramo vse ostalo malce zakriti, zatemniti. Bistvo te razstave sta portretiranec in njegova brazgotina, zato sem želel usmeriti gledalčev pogled prav tja. Zaradi tega sem ozadje pustil v črnini, portretiranca malenkost osvetlil, brazgotino pa izpostavil z ločenim modrim snopom svetlobe. S tako postavljenim konceptom sem lahko prilagajal osvetljenost portretiranca tudi glede na njegovo sramežljivost, brazgotino pa kar se da izpostavil in tako ohranil rdečo oz. modro nit skozi celotno serijo fotografij,« razloži fotograf in umetniški vodja fotografije. Garbajsova je poskrbela za zapise ob fotografiji, ki pomenijo dodano vrednost umetniškega dela. »Misli so nastale ločeno pred samim fotografiranjem, vsak je izrazil svoja čustva in napisal svoje. Po uredniškem in lektorskem pregledu so nastale zelo iskrene pripovedi in prepričana sem, da so se marsikoga dotaknile.«
REKORDNO ŠTEVILO NOVIH DAROVALCEV, MED NJIMI TUDI FOTOGRAF RAZSTAVE
Komunikacijska akcija se je izkazala za nadvse učinkovito, saj se je v oktobru v register opredeljenih oseb glede darovanja organov po smrti vpisalo 566 oseb, kar je največ na mesečni ravni v zadnjih treh letih. Prav tako se je v letošnjem letu do konca oktobra o darovanju opredelilo 1496 oseb (od tega le 46 proti darovanju).
Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2022, #498. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.
VIR: MM