Diskriminacija je tudi v Sloveniji velika težava, čisto vsak pa lahko pomaga pri tem, da bi bili vsi deležni dostojne obravnave in enakih možnosti. To sta glavni sporočili konference evropsko sofinanciranega projekta Soočimo se z diskriminacijo, s katerim Zagovornik načela enakosti, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT), Skupnost občin Slovenije in Fundacija Prizma ozaveščamo o varstvu pred diskriminacijo. Iz nastopov sodelujočih na dveh okroglih mizah konference izhaja, da je govoriti o diskriminaciji in njenih negativnih učinkih prvi in nujni korak za njeno odpravo.

»Diskriminacija je žal še zmeraj globoko zakoreninjena v naši družbi, pa naj bo to na podlagi spola, rase, vere, starosti, invalidnosti ali kakšne druge osebne značilnosti. Ta nepravična praksa prizadene posameznike, družine in tudi celotne skupnosti, zato ne smemo več prezreti težav in krivic, ki jih povzroča,« je v uvodnem nagovoru konference projekta Soočimo se z diskriminacijo, ki je potekala v prostorih AGRFT, med drugim dejala predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič.
Prav tako pa je namen projekta usposobiti javne uslužbence na lokalni ravni za ukrepanje ob zaznavi diskriminatornih praks. »Zelo različne ustanove smo se povezale in poskušamo ta problem osvetljevati iz različnih perspektiv,« je povedal zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.

Na prvi okrogli mizi konference je občinstvo slišalo zgodbe in razmišljanja štirih, ki so zaradi svojih osebnih okoliščin še vedno deležni slabše obravnave. Igralka Metka Pavšič, ki ima okvaro vida, je izpostavila primer dobre prakse, ko so ji na umetniški akademiji vedno poskušali ustreči, če bi potrebovala prilagoditve. »Naletela sem na izjemno odprtost,« se je zahvalila. »Veliko je odvisno od posameznikov. Lahko je prepoved diskriminacije v vseh zakonih in pravilnikih – če se človek ne odloči, da bo vsak dan sledil eni odprti drži, je vse zaman.«

»Če grem jaz na banko položiti gotovino, je zaradi mojega videza in priimka nočejo sprejeti. Potem denar na banko prinese žena, ki je Slovenka, in ga sprejmejo,« je primer diskriminacije, ki je je deležen navedel glasbenik Sunny al Saleh, ki že od osmega leta živi v Sloveniji. »Vsakodnevno vidim dvoličnost, ko je v igri belec ali pa rjavokožec.«

Izkušnjo z diskriminacijo je zaradi svojega spola imel vzgojitelj predšolskih otrok Tadej Vesenjak, ki je po nekaj dneh dela zaradi očitkov sodelavk o tem, da je njegov način dela neprimeren, moral na zagovor k ravnateljici. »V vrtcu so bile same ženske. Dale so vedeti, da bom moral malo več pokazati, kot če bil ženska na tem delovnem mestu.«

Pisatelj Goran Vojnović pa je izpostavil, da se mnogi ne morejo izmakniti predsodkom in temu, da bi se sami ne dojemali tako, kot jih vidijo drugi. »Ti predsodki jim določajo življenje in identiteto. In tu vidim diskriminacijo.«

O ranljivih skupinah, ki jim v občinah, ki jih vodijo, posvečajo največ pozornosti, so na drugi okrogli mizi konference govorili predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, županja Občine Domžale mag. Renata Kosec, županja Občine Črna na Koroškem mag. Romana Lesjak, županja Občine Poljčane dr. Petra Vrhovnik in podžupanja Mestne občine Novo mesto Sara Tomšič.
Izpostavili so, da so starejši najštevilčnejša skupina, ki je diskriminirana. V njihovih občinah zato starejše v družbo vključujejo na različne načine. Izpostavili so tudi ukrepanje zaradi zapostavljenosti mladih in ljudi z motnjami v duševnem razvoju in zdravju.

Županja Poljčan Petra Vrhovnik je izpostavila, da so v majhnih krajih izzivi še celo večji, ker so ljudje izpostavljeni že, če se malo drugače oblečejo. Povedala je za primer, ko se je v kraj priselila temnopolta družina in so vsi buljili v otroka, ko je prišel v vrtec. »O tem smo govorili z otroki in so ga vsi lepo sprejeli, družina uživa podporo celotne skupnosti.«

Županja Renata Kosec je pri soočanju z diskriminacijo poudarila, da je za znižanje stopnje diskriminacije pomembno gojiti spoštljiv odnos in se zavedati, da smo vsi ljudje. To je dejal tudi Vladimir Prebilič: »V Kočevju zame ni Romov, priseljencev, domačinov … So samo občanke in občani, za katere si želim, da živijo na način, da svoboda enega ne posega v svobodo drugega. Imeli smo primer priselitve romske družine v kraj, kjer prej ni bilo Romov. Organizirali smo srečanje s prebivalci in na začetku je bilo samo kričanje. A smo se dogovorili. … Ljudje razumejo, če prideš s pravilnimi argumenti in spoštljivo. Se je pa treba angažirati.«

Županje, župan in podžupanja so ocenili, da je pravni okvir varstva pred diskriminacijo v Sloveniji ustrezen. Dejali so, da povezano z zakonodajo, ki določa, da morajo biti vsi prostori v javni rabi dostopni tudi ljudem z invalidnostmi do konca leta 2025, postopoma urejajo prometno infrastrukturo in dostopnost do različnih ustanov. Poudarili so, da je to zapleteno predvsem pri stavbah, ki so pod kulturnim varstvom.

Konferenca se je zaključila z uprizoritvijo avtorske predstave študentov AGRFT o različnih vidikih diskriminacije z naslovom Kaj pa z Rdečo kapico?, ki je zajela prakso Zagovornika načela enakosti in tudi pričevanja in poudarke, slišane na dveh okroglih mizah konference. »Vprašanje diskriminacije ni samo vprašanje prava in predpisov, ampak tudi vprašanje pogledati in videti tudi s srcem to, kar se dogaja. Študentke in študenti so primerom iz letnega poročila vdahnili dušo in srce,« je o predstavi dejal zagovornik Lobnik.

Več o projektu Soočimo se z diskriminacijo – ustvarjajmo družbo enakih možnosti je na spletni strani https://zagovornik.si/soocimo-se-z-diskriminacijo/. Partnerji projekta smo projektna sredstva pridobili iz Programa EU za državljane, enakost, pravice in vrednote za okrepitev ozaveščanja o tem, da moramo biti vsi deležni enake obravnave in enakih možnosti ne glede na naše osebne okoliščine.

VIR: SOS