Proslava se je pričela z nastopom otroškega pevskega zbora iz Slovenskega prosvetnega društva Radiše, ki ga vodi zborovodkinja Tatjana Tolmaier. Sledil je pozdravni nagovor Daniele Topar, predsednice Zveze slovenskih žena, ki je postregla z aktualnimi podatki o neenakopravnosti moških in žensk v Avstriji.

Dejala je: "Spoštovane in spoštovani, lepo, da smo se ob Mednarodnem dnevu žena spet srečale in srečali v tako razveseljivem številu! Vsako leto se veselimo dneva žena, na katerem so zastopane ženske vseh generacij, a bi bilo seveda lepo, če bi to lahko nekega dne storile brez žalostnega ozadja. Več kot 110 let po uvedbi mednarodneg dneva žena, tudi ženske v Avstriji še še vedno nismo dosegle ekonomske, politične in socialne enakopravnosti. Še vedno opravljajo ženske več neplačanega skrbstvenega dela, zasedajo le tretjino vodilnih pozicij in v popvrečju zaslužijo 18 odstotkov manj. Inflacija je položaj žensk še poslabšala. Po najnovejših podatkih avstrijskega statističnega urada je v Avstriji trenutno več kot 500.000 žensk, ki zaradi nizkih dohodkov živi v revščini, še posebej pa so ogrožene matere samohranilke.

Pogosto je prispevek žensk v družbi spregledan in podcenjen, je v imenu gostiteljev poudaril predsednik SPD Radiše Aleksander Tolmaier in izpostavil: "Zgodovinsko gledano je prispevek žensk velik vendar premalo opažen in upoštevan. Naše malo kulturno društvo recimo nebi obstajalo, če nebi bilo teh prizadevnih žensk. Skupaj se bomo morali potruditi za enakopravnost, s tem imam v mislih predvsem moške, ki imajo v rokah vajeti, da se stvari spremenijo."

V kulturnem programu v katerem je sodeloval tudi Nuži Wieser (kitara in orglice) so pokazali tudi kratke filme mladih projekta FLUIDNE IDENTITETE - MLADI. S tem projektom se je v omrežju sprožil proces, v katerem je doslej sodelovalo že več kot 80 oseb, ki so jih z lastnimi besedili in performansi postavili pred kamero in govorili o jeziku, identiteti, izvoru, odseljevanju in vračanju domov. Result je interdisciplinaren tekstovni in filmski komentar o konstrukcijah identitete s posebnim ozirom na dvojezičnost.

FILME si lahko ogledate na tej povezavi https://fluididentities.at/young/young-menschen/

Ženske igrajo pomembno vlogo, ne le v družinskem življenju, temveč tudi v poklicnem in družbenem. Prizadevanja za enakopravnost žena se ne končanjo nikoli, za enakopravnost si morajo prizadevati vsi, tudi moški, je ocenil Anton Novak, generalni konzul Slovenije v Celovcu. Omenil je tudi pomanjkanje dvojezičnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ter dvojezičnih učiteljic in učiteljev, ter vpis na pedagoške ustanove.

Za Seniorske Novice pa je povedal: " Na Koroškem ni urejeno izobraževanje dvojezičnih vzgojiteljic, saj na edini vzgojiteljski šoli vzgojiteljice, ki se pripravljajo, da bodo delale v dvojezičnih vrtcih, imajo samo po dve uri slovenščine tedensko. Nimajo pa ostalih zadev, kot na primer organizirane prakse v dvojezičnih vrtcih in tudi drugih predmetov nimajo v slovenščini, kot tudi ne tega jezikovno-pedagoškega koncepta, ki se uporablja v dvojezičnih vrtcih.

VIDEO - Anton Novak, generalni konzul Celovec. https://www.youtube.com/watch?v=KfM0D9xJIwI&t=3s

Moram reči, da me je presenetilo, da je tako dober obisk. Bila je zelo prijetna prireditev, kvaliteten program, zdaj pa je še malo časa za druženje.

Eva Hartmann je imela zanimivo predavanje. Posebno me je presenetilo to, da pojmuje materinščino drugače kot jo mi v Sloveniji. Za nas v Sloveniji je jasno, da je materinščina, slovenščina, samo ena, dočim tukaj na Koroškem, in to je povedala Eva Hartmann tudi na svojem primeru, ko ima nemško govorečo mamo in slovensko govorečega očeta, sta v bistvu njena materina jezika dva.

Občinska odbornica stranke zelenih v Celovcu Sonja Koschier, ki je spregovorila v imenu poslanke zelenih v parlamentu Olge Voglauer, je omenila skupno pobudo, v kateri so 7. marca ženske preko strankarskih opredelitev skupno zahtevale dejanja proti nasilju nad ženskami. Potem pa se je ustavila pri pojmu "feminizem", ki da ga še vedno spremlja nezaupanje. Pa naj ne bi bilo tako, je dejala Sonja Koschier. Slavnostna govornica Eva Hartmann je odraščala z nemščino in slovenščino, zato jo je od nekdaj zanimalo in motilo, kateri je njen dejanski materinski jezik. "Danes vem, da je lahko oboje in da je oboje dovoljeno." Njen govor oziroma predavanje je tako zanimivo, da ga objavljamo v celoti.

Dne 21. februarja, torej pred približno dvema tednoma, smo obhajali mednarodni dan materinščine. Zgodovina tega dneva gre nazaj v leto 1952. V takratnem Pakistanu se je vlada odločila, da bo urdščina postala edini uradni jezik. Vendar je bila urdščina materni jezik le za 3 % prebivalstva, v vzhodnem Pakistanu pa se je govorila skoraj izključno bengalščina. Med protesti v Daki 21. februarja je prišlo do smrtnih žrtev. V spomin na žrtve tega protesta in v imenu boja vseh skupin prebivalstva, ki želijo ohraniti in zaščititi svojo kulturno in jezikovno dediščino je Generalna konferenca UNESCA leta 1999 sklenila, da ta dan razglasi za mednarodni dan maternega jezika.

Ali je materni jezik jezik, ki sem se ga najprej naučila? Ali pa je jezik moje matere? In, ali je potem sploh mogoče imeti več maternih jezikov? Je materni jezik tisti, ki ga najbolje obvladam, v katerem razmišljam in sanjam?

Če bi vas tukaj v dvorani vprašala, kako si razlagate ta izraz, bi se verjetno pojavilo kar nekaj različnih idej in interpretacij. To nalogo bom danes poskušala opraviti za vas in upam, da bom vključila tudi vaše zamisli in koncepte o maternem jeziku.

V slovarju Duden najdemo za pojem "Muttersprache" naslednjo definicijo: Jezik, ki se ga je oseba naučila kot otrok (od svojih staršev) [in ga predvsem uporablja]. Materni jezik je torej jezik, v katerem je otrok od začetka svojega življenja socializiran, s katerim odrašča in ki ga naravno osvoji. Zapis definicije v Dudnu (oklepaji, dodatki) že kaže, da gre za kompleksen pojav katerega pomen je zelo razsežen.

Vse prepogosto se ta izraz interpretira kot materin jezik, v katerem mati komunicira s svojim otrokom. Ta razlaga ni povsem napačna, zlasti ker je materin jezik jezik, ki ga otrok sliši in zaznava najintenzivneje in najbolj zgodaj. Približno od 23. tedna nosečnosti lahko nerojeni otrok sliši predvsem materin glas, ki se prek zvočnih valov prenaša na celotno telo. Od tega trenutka se začne razvijati jezik.

Izraz "materni jezik" pa vsebuje še nadaljnjo možno interpretacijo. V naši (vse do danes) patriarhalno organizirani družbi je vzgoja otrok še vedno predvsem naloga matere, zlasti v prvih letih življenja - čeprav si v zadnjih desetletjih vse več očetov jemlje starševski dopust, večino jezikovnega sporazumevanja v prvih nekaj letih otrokovega življenja do danes zagotavlja mati.

Jacob in Wilhelm Grimm sta materni jezik v svojem slovarju opredelila kot "jezik, podedovan od matere" ("von der mutter her überkommene sprache"), pa tudi kot "domovinski jezik" ("heimatliche sprache"). V pesmih Milke Hartman beremo o Besedi materini naslednje vrstice: "Naj bo spoštljivo izrečena, ja, z usti mater posvečena, rodu pisana je z žuljavo roko". Izraz "materni jezik" ima torej tudi močne ideološke konotacije, saj jezik nas tako rekoč pripisuje prednikom in posledično tudi rodu oz. narodnosti. Izraz ne implicira le ideje, da se nekdo nauči jezika svoje (biološke) matere, ampak tudi, da je vsaki etnični skupini dodeljen en jezik. Država oz. domovina, njeni prebivalci in jezik so ena velika družina, velika skupščina. Vsakomur, ki se rodi v to družino, je jezik podarjen kot rojstna pravica. Jezik torej pomeni tudi pripadnost ali pač ne-pripadnost.

Verjetno se sedaj sprašujete, ali naj se izraz "materni jezik" sploh še uporablja? Lahko vas na tem mestu pomirim: Da, seveda ga bomo še naprej uporabljali.

Morali bi ga le osvoboditi zastarelih konotacij in konceptov, ki jih predstavlja. Med njimi je na primer ideja, da imaš v življenju lahko le en materni jezik. Če nekdo od zgodnjega otroštva odrašča z dvema jezikoma, sta lahko oba njegova materna jezika. Predstava, da moramo biti sposobni v popolnosti, perfektno govoriti oz. uporabljati svoj materni jezik, saj sicer nismo "prave" ali "dosti kompetentne" govorke oz. "pravi" ali "dosti kompetentni" govorci, zakrije dejstvo dinamičnosti jezika: Jeziki se razvijajo različno, en jezik je lahko bolj ali manj razvit v primerjavi z drugim prvim jezikom oz. z drugimi prvimi jeziki, jeziki pa se razvijajo tekom celega življenja. Tudi kot odrasli lahko še vedno širimo in razvijamo svoje jezikovne spretnosti.

Spremenila se je tudi vloga žensk in mame v družbi, čeprav so patriarhalni vzorci še vedno močno zasidrani. Zaradi zaposlitve obeh staršev se izobraževanje otrok, zlasti jezikovno, vse bolj prenaša na izobraževalne ustanove in klube. Tam se pedagoginje in pedagogi soočajo z izzivom, kako izpolniti pričakovanja družbe v zvezi s strokovnim in jezikovnim izobraževanjem otrok.

Sama sem se kot najstnica večkrat znašla v položaju, ko sem morala opredeliti svoj materni jezik. Če bi moj materni jezik opredelili kot jezik, v katerem se je moja mama sporazumevala z mano kot otrok, bi bila to nemščina. Bila je tudi mama tista, ki je z nami otroki doma preživela največ časa, medtem ko je ati bil v službi. V mojem primeru je nemščina zagotovo bolj izrazit jezik, čeprav se vsakodnevno sporazumevam in se tudi v službi ukvarjam s svojim slovenskim drugim maternim jezikom. Kot najstnica, ki je odraščala in bila socializirana v slovenski skupnosti na Koroškem, sem si zagotovo včasih želela, da se mi ne bi bilo treba opredeljevati, kateri jezik je moj dejanski materni jezik. Danes vem, da je lahko oboje in da je oboje dovoljeno.

Podobo kvazi naravne enotnosti jezika in naroda ruši že sama prisotnost jezikovnih manjšin. In vendar je prav skupni slovenski jezik tisti, ki nas opredeljuje kot to etnično manjšino ali skupnost. Ker pa jezik ni le sredstvo sporazumevanja, temveč tudi ključni element identitete in družbenega vključevanja, ima za manjšine še posebej pomembno vlogo in predstavlja edinstveno kulturno bogastvo. Poleg tega je ključni element za ohranjanje in prenašanje tradicij in vrednot iz generacije v generacijo. Ohranitev jezika v pogosto prevladujočem in asimilirajočem okolju je še zlasti pomembna, saj sta izguba ali zanemarjanje jezika tesno povezani s skrbjo izgube identitete.

Izraz "materni jezik" izraža nekaj, česar novejši izrazi, ki so se v zadnjih letih uveljavili v znanosti kot so to npr. prvi, drugi ali okoliški jezik, ne morejo izraziti: Čustveno plat jezika, ki je močno povezana z identiteto posameznika. V raziskovalnem projektu smo skupno s kolegico Sabino Buchwald in kolegom Danielom Wuttijem spraševali učenke in učence nižje stopnje slovenske gimnazije (stari med 10 in 13 let) o njihovih pogledih, ocenah in mnenjih o uporabi in učenju jezikov. Nekaj izsledkov in citatov iz teh pogovorov bi na tem mestu na kratko predstavila in z vami delila.

Selščina, slovenščina in tudi malo nemščina...

...zato moj dedek govori nemško. (6_LR_s_b, Pos. 374-377)

Ja, mit dem Papa, also da will ich nicht Deutsch reden. Aber, obwohl ich auch das vermische, Deutsch und Slowenisch die ganze Zeit, da rede ich lieber Deutsch und Slowenisch zusammen als wie nur Deutsch.

(intervju 48)

Wenn meine Mutter glücklich ist.

Ja.

(intervju 22)

Ja, ta zgodbica, ki se jes učim z babico. Je potem tak vesela, da dobim od babice potem en kakav."

Ja.

(intervju 29)

Na primer z babico govorim samo slovensko in če moram pa kdaj nemško imam tak nekak čuden občutek.

Em, da me je sram, ampak ne vem zakaj.

(intervju 8)

Jaz mislim jaz do ne bi šafala, ker se moram, jaz avtomatično z njim slovensko marnvam. (intervju 54)

Das geht nicht. Wenn ich mit der Mama bin und sie mich was auf Deutsch fragt, dann kann ich nicht antworten, dann vergesse ich irgendwie die Sprache. (64_FK_d_h, Pos. 268-269)

Ja, die Mama, hat halt so manchmal gesagt so, ja, weil ich rede auch manchmal mit der Mama Deutsch, hat sie gesagt so ja, sie findet es so schade, wenn ich dann Deutsch rede mit ihr, weil ich eh auf eine slowenische Schule gehe.

Ja.

Ja, dass es dann nicht mehr verwendet wird, so, sie möchte dann auch, dass ich es meinen Kindern so weitergebe, dass sie Slowenisch so reden, so..

(intervju 63)

Slovenščina in nemščina.

Ja, slovenščina več.

Ne vem. (--) Morda zato, ker ne tako veliko ljudi to govori. (54_RW_s_h, Pos. 348-353)

Kako pa, kakšen imaš pa ti občutek ali kako je to zate, če kdo v selščini govori?

Ja tedaj se mi precej kul zdi.

Zato tale jezik najbolj znam.

(intervju 6)

Da sem doma.

(intervju 27)

Fajn.

Ja.

Ja je že fajn.

Ja to je pa še bolje. (intervju 44)

Ja, slovenščina.

Ker se v narečju, se einfach, se s tem dobro počutim tudi.

(intervju 46)

Kdaj se zares dobro počutimo v jeziku, je odprto vprašanje, kot pravi Stabej, profesor za slovenščino na filozofski fakulteti v Ljulbjani. Odgovor gotovo lahko najdemo v spletu pozitivnega čustvenega odnosa, razvitih izraznih zmožnosti, dostopnosti informacij in jezikovnih virov. Tako, kot star, zaprašen predmet ne odložimo ali odstranimo takoj, temveč ga skrbno očistimo in morda dobimo tudi vpogled v njegovo preteklost in njegov pomen, se ne smemo znebiti maternega jezika kot izraza, temveč se moramo zavedati, da se naš svet spreminja in z njim tudi določeni pogledi, koncepti in prepričanja. Ne zadostuje samo ustvarjanje novih izrazov, temveč moramo ustvariti in nuditi tudi primerne okvire in možnosti, v katerih se bo jezikovna identiteta lahko dobro razvijala.

Proslave na Radišah se je udeležila tudi delegacija Taboriščnega odbora Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote Narodnoosvobodilnega boja (ZZB NOB) Slovenija, ki jo je vodil predsednik Matjaž Špat. Ženskam je čestital in se jim zahvalil z naslednjimi besedami:

VIDEO - Matjaž Špat, predsednik Taboriščnega odbora Ravensbrück pri ZZB NOB Slovenija https://youtu.be/2h39BV2cYcY?si=LFJJjaaZBqfvJIZH