Nino Kosmač smo povprašali, če se pripravlja na bralni krožek, ki ga vodi ali preprosto improvizira.

V odgovor nam je poslala zapiske po katerih bo predavala v četrtek:

»Llosi literatura pomeni vse. Za Isabel Preysler  - zadnjo izmed njegovih partnerk – so njeni otroci nedotakljivi. Vse je bilo v življenju Nobelovca Vargasa storjeno v imenu literature.

 

    Zelo majhno  število Vargasovih del je prevedenih v slovenski jezik. Ta dela so : Mesto in ščeneta,

    Pogovor v katedrali , Kdo je ubil Polomina Molera?, Pripovedovalec,  Pantaleon in obiskovalke in

    Vragolije porednega dekleta.

Vsekakor je to premalo, da bi lahko bralci uživali v zanimivih romanih in esejih romanopisca, dramaturga, novinarja, esejista, literarnega kritika in scenarista, ki se je ustalil in živi v Madridu. Trenutno na španskem tržišču dviguje veliko prahu njegova avtobiografska črtica » Los vientos« ali Vetrovi po slovensko. Pri literaturi njegovega prijatelja Gabriel García Márquez  so pihali vetrovi nesreče, pri Llosi pa vetrovi ironije in zabave. Pisatelja sta se skregala, ko je Mario Vargas Llosa napisal esej o literaturi Marqueza za magistrsko nalogo, kjer opisuje Marqueza kot nekoga, ki je ubil boga z naslovom » Garcia Marquez- historia de un deicidio« (špansko).   

V zadnjem vetrovnem zapisu protagonist črtice Marija, obžaluje, da je zapustil ženo za nevredno banalno lepotico. Označuje, razmerje kot zaljubljenost spolnega uda (ki mu ne služi več) in ne srca. V zasebnem življenju se je pisatelj ločil od žene po petdesetih letih zakona in treh otrocih. Pisatelj se je poročil dvakrat in obe ženi sta bile iste krvi kot on. Poiskal si je dve ženi med sorodstvom. Incest v osebnem življenju pisatelja, nikoli ni predstavljal ovire pri Mariovih zvestih bralcih, saj je odlično obvladal španski jezik in južnoameriške zgodbe so bile predvsem v 60. in 70. letih zelo zanimive za mednarodno publiko.  

 

Francoska Akademija, ki je sestavljena iz štirideset članov prestižnih intelektualcev, ki so imenovani za Nesmrtne, je tokrat naredila zgodovinsko izjemo, pri pisatelju Vargas Llosi. Člani organizacije, ki deluje v dobro francoske književnosti-  stare 300 let -  so bili v preteklosti Víctor Hugo, Louis Pasteur in Montesquieu. Prvič v zgodovini Francije je postal član te organizacije nekdo, ki piše v španskem jeziku in ni francoz. Francoska akademija ima za svoje člane starostno omejitev 75 let pa vendarle jih perujski pisatelj  šteje 86. Tudi v tem smislu so pri Nobelovcu naredili izjemo. Tretja izjema, za katero je zaslužno pisanje avtorja, pa je , da je večina članov politično levičarsko usmerjenih, pisatelj Mario Vargas Llosa pa zagovarja radikalno desničarsko pot kapitala. Nedavno je bil avtor v družbi Makrona in v spremstvu španskega kralja Juan Karlosa okronan za »Nesmrtnega«. Avtor, ki je pred Nobelovo nagrado, kandidiral za predsednika Peruja, je svoje politično usmeritev obelodanil javno na sledeči način: » V Peruju in drugih državah zagovarjam demokracijo, v Španiji pa monarhijo.«

Preden se je pisatelj preselil v Pariz so pred njim to storili drugi španski in južnoameriški pisatelji kot: Borges, Cortázar, Uslar Pietri, Onetti, Octavio Paz in Gabriel García Márquez .

Vargasova literatura je bila od vsega začetka polna avtobiografskih elementov. Mario je priznal, da je pisal s težavo, kajti nikoli ni smatral, da bi imel veliko naravne nadarjenosti za pisanje. Vztrajnost, brezposelnost in brezdelje so mu dovolili, da je pri triindvajsetih letih pisal vsakodnevno od šest do sedem ur na dan v Parizu. Dokler ni dobil nočne začasne zaposlitve na radiju je napisal zelo veliko esejev in romanov. Flaubert je bil njegov vzornik in idol, zato mu je posvetil zapis: »La orgia perpetua: Flaubert y Madame Bovary« ( špansko). Mladi Mario, ki je pobegnil zaradi poroke s svojo teto v prvem kolenu iz Peruja, je bil v Parizu komunist leta 1959, kateremu so finančno pomagali drugi francoski literati. Levičarski prijatelji Maria niso vedeli, da se je v tem času vpisal na magisterij v Španiji, kjer je vladal diktator Franko. Zakon s teto pisatelja je bil kljub vsakodnevnim finančnih stiskah in borbi za preživetje ter obojestranskemu ljubosumju na začetku zelo srečen in ljubezensko razmerje je pisatelj opisal v knjigi » Teta Julija in pisun«. Po knjižni predlogi so posneli film in telenovelo. Morbidna avtobiografija zakona je vzbudila veliko zanimanje med špansko – govorečimi bralci, kajti vedelo se je, da se je mladi avtor poročil pri dvajsetih letih s svojo dvaintrideset letno teto. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in navkljub nasprotovanju soproge in tete je prišla v stanovanje para iz Peruja  Mariova sestrična Patricija. Sestrična Patricija se je morala kmalu vrniti v rodni Peru, vendar je pisatelj ni mogel pozabiti. Do tete Julije je bil pisun v Parizu še vedno ljubeč in mož in ljubimec. S solzami v očeh sta se poslovila, ko je pisatelj odpotoval v Peru - zaradi promocije in prodaje svojih knjig. Teta Julija ni pričakovala, da bo Vargas vložil za ločitev in se cerkveno poročil s svojo sestrično Patricijo Llosa v Limi.  Prizadeta teta in bivša soproga je napisala v odgovor pisatelju knjigo z naslovom:  Lo que Varguitas no dijo ali Česa mali Vargas ni povedal. Zakon pisatelja s sestrično Patricijo je trajal 50 let in v zakonu so se jima rodili trije otroci. Patricija je po lastnih besedah tolerirala nezvestobe lepotca Maria. Mario je bil vedno zelo urejen in je imel videz filmskega igralca - ne pa pisatelja - kar mu je zagotavljalo uspeh pri nasprotnem spolu. Potrpežljiva žena Patricija je pisala pisma ljubicam in jim po navadi razložila, da pač njen mož pobegne v objeme drugih, da pa nje nikdar ne bo zapustil. Patricija se je zmotila. En teden po praznovanju petdesete obletnice poroke je bil Mario Vargas Llosa na naslovnicah vseh špansko govorečih trač medijev v objemu influencerke in prve žene Julia Iglesiasa – Isabel Preysler, ki je ignorirala pisma požrtvovalne Patricije.Izgledalo je, da sta medijski zvezdi imeli veliko skupnega. Oba sta se iz revščine prerinila do slave. Vendarle, je Mario označil afero za nezdružljivo kajti on prihaja spada med kulturnike ,ona pa v svet zabave in šova. Ljubezenska afera več kot sedemdesetletnika je trajala osem let. Med parom je prišlo do spora zaradi literature. Isabel je izjavila, da mu nikdar ne bo oprostila, da se je v vetrovni črtici javno posmehoval njeni hčerki in jo označil za  neumno, patetično in smešno. Nobelovec se je pobotal z otroki in  bivšo ženo –sestrično, vendar se medijska vojna preko rumenega tiska med bivšo lepotico Preysler Izabelo nadaljuje. Otroci Marija blatijo bivšo partnerko Isabel in otroci te kritizirajo Marija preko trač revij in vse skupaj z lepotnimi nasvete Nobelovca vred -  ni berljivo in je dokaj neokusno. 

Mario je najbrž vajen dejstva, da so ljudje, ki jih opisuje v knjigah, jezni nanj, ko te ugledajo luč sveta. Pri izidu pisateljevega prvenca o šolanju v vojaški akademiji, je vojašnica kupila 1000 izvodov Vargasovih knjig in jih javno zažgala. 

Ni dokazano, da bi bil Mario obiskovalec bordelov, vendar ima veliko knjig napisanih o njih.  V romanu »Zelena hiša«  pripoveduje o bordelu in popularnem zbirališču vseh slojev kulturno in rasno raznolike perujske družbe. Glavna junakinja romana je nuna, ki postane prostitutka. Za knjižno delo je Vargas prejel nagrado Romulo Gallegos za najboljši roman špansko govorečega sveta. Llose nikdar ni bilo strah se poizkusiti v različnih literarnih žanrih. Napisal je erotično knjigo » Elogio de la madrastra « ( špansko) ter  med drugim tudi zgodovinski roman o Paulu Gogenu in Flori Tristan.

 Pisatelju se je uresničila življenjska želja- živet in obogateti od pisanja. Je primer pisatelja, ki je umetniško dozoreval počasi. Vsako leto je pisal boljše romane tako jezikovno kot vsebinsko in bil za njih nagrajen. Z mojega stališča je Vargasova najboljša knjiga » La fiesta del Chivo«, kjer je na srhljiv način opisuje družbeni strah nizkega sloja in krutost hierarhične piramide.

 »Literatura, ego, denar in otroci so nedotakljivi.«, je za konec dodala pisateljica Nina Kosmač

VIR: Nina Kosmač