Izjemna predstava Kdo se boji Virginie Woolf? avtorja Edwarda Albeeja, v režiji Ivice Buljana, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj, in od svoje premiere (25. 9. 2022) neprestano polni dvorane, nadaljuje svojo turnejo.

Izjemna predstava Kdo se boji Virginie Woolf? avtorja Edwarda Albeeja, v režiji Ivice Buljana, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj, in od svoje premiere (25. 9. 2022) neprestano polni dvorane, nadaljuje svojo turnejo. Po dveh uspešnih gostovanjih v Kulturnem domu Velenje in Avditoriju Portorož, v sobot, 25. 11. ob 20. uri s predstavo gostujemo na 36. festivalu Gavelline večeri 2023 v Zagrebu. V igralski zasedbi nastopajo štirje odlični slovenski igralci. Nataša Barbara Gračner, ki je prejemnica devetih Borštnikovih nagrad za najboljšo igralko, nastopa v vlogi Marte. Branko Šturbej je za vlogo Georgea, Martinega moža, prejel letošnjo nagrado Borštnik za igro. Vlogi mlajšega para Nicka in Honey igrata izvrstna igralca mlajše generacije Klara Kuk in Benjamin Krnetić, ki je za predstavo poskrbel tudi za glasbeni izbor. Kostume je oblikovala redna sodelavka Ivice Buljana Ana Savić Gecan, za scenografijo pa je poskrbel Aleksandar Denić, ki bo prihodnje leto zastopal Srbijo na Beneškem bienalu. Svetlobo in video sta oblikovala dvojec Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte, ki sta tudi letošnja prejemnika Borštnikove nagrade.

Na letošnjem 36. festivalu Gavelline večeri, ki bo potekal od 22. do 29. novembra se bodo, poleg Mini teatra in MG Ptuj, predstavili Gradsko dramsko kazalište "Gavella", Srpsko narodno pozorište iz Novega Sada, Narodno pozorište Sarajevo, Internacionalni teatarski festival MESS, Hrvatsko narodno kazalište Split, Kreativna produkcija „Joca Art“, Centar za kulturu Svilajnac, Bitef teatar Beograd, Teatar &TD Zagreb, Atelje 212 Beograd in Dubrovačke ljetne igre.

Kdo se boji Virginie Woolf Edwarda Albeeja je ena najslovitejših in najpogosteje uprizarjanih dram 20. stoletja. Ko se je leta 1962 prvič pojavila na Broadwayu, je kritike razburila z za takratne razmere brutalnim jezikom in ostro vivisekcijo zakonskega razmerja, navdušila pa občinstvo, ki je napolnilo kar 664 ponovitev. Podobno je bilo s slavnim, še vedno občudovanim filmom z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom iz leta 1966, ki je spremenil standarde sprejemljivega v Hollywoodu. Tudi v slovenskem gledališču je prva Virginia Woolf, legendarna uprizoritev v režiji Mileta Koruna z Dušo Počkaj v vlogi Marte in Jurijem Součkom kot Georgom ter Marijo Benko in Danilom Benedičičem v vlogi mlajšega para (1964), označila novo ero v gledališki igri. Sledilo ji je deset slovenskih uprizoritev, ki so bile vse zasnovane kot vrhunski izziv igralcem ter intelektualni in čustveni izziv gledalcem.

Drama, ki v naslovu provokativno preigrava otroško pesmico »Kdo se boji hudobnega volka«, je postavljena v univerzitetno, domnevno uglajeno intelektualno okolje, ki pa kmalu razgali svojo mnogotero problematičnost in krutost. V dolgi pijanski noči se srečata dva zakonska para profesorjev (ženske so v tem času še vedno predvsem žene), mlajši šele vstopa v ta svet, Marta in Georg srednjih let pa sta že temeljito prekaljena v zahtevah in zagatah akademskih krogov, pa tudi v preigravanju, prikrivanju in razgaljanju svojega zapletenega razmerja. Družabni večer s profesionalnimi kolegi se pod njunim vodstvom prevesi v divjanje valpurgine noči, v kateri je v igro potegnjeno vse: profesionalne ambicije in umazani načini njihovega doseganja, pomen denarja in sumljivih virov bogastva, strah pred neuspehom in silovitost razočaranja ob njem, bolečina zaradi neuresničenih želja in načrtov ter agresivna sovražnost, ki kipi iz nje, a tudi mamljiva dražljivost drznih izjav in potez, navdušujoča duhovitost in pa silovita erotična privlačnost ženske, za katero se zdi, da je pripravljena na vse. Vse to je vpeto v igro njihovih odnosov, ki pa so predvsem osebni, v ospredju je življenje para, pravzaprav dveh parov, ki uprizarjata zgodbo ženske in moškega, ujeto v nerešljiv krog sovraštva in ljubezni. In vse je postavljeno v ambivalenten preplet resnice in iluzije, kjer poleg laži in prevar kraljujejo tudi samoprevare. Še bolj kot zahteva po uspehu ta preplet poganja mit o osebni izpolnitvi z otrokom, ob katerem se končno izkaže fatalnost iluzije in potreba po resnici ljubezni.

Albeejeva igra Kdo se boji Virginie Woolf je ob nastanku temeljno zaznamovala gledališče in film, pa tudi razumevanje sveta svojega časa. Vendar se z minevanjem časa ni postarala; s svojimi osrednjimi temami – zahtevo po uspehu, mitom o srečni družini z otroci, prepletom iluzije in resnice – je danes bolj živa kot kdajkoli. Poleg tega pa sijajno izpisana drama, v kateri se zgodba zakonskega razmerja prek velikih preobratov in razgaljenj odvija kot triler, ponuja možnost silovitih igralskih kreacij.
Diana Koloini, dramaturginja
 
Foto: Ksenija Mikor

Petra Vidali je za časnik Večer zapisala: »Priznamo, velikokrat rečemo, da kak komad ponuja možnost slovitih igralskih kreacij ali da jih kakšna režiserska poetika zahteva. To je pač eno od klišejskih mest diskurza o gledališču. Ampak pri tej Albeejevi mojstrovini je to res imperativ. Če si že lahko predstavljamo, da se je kdo upa lotiti brez vrhunskih igralcev, se zdaj, ko je pred nami, pravzaprav čudimo, da se ni kdo že prej spomnil, da bi v vlogi Marthe zasedel Natašo Barbaro Gračner. Da bi preprosto hotel uprizoriti ta komad zato, da bo lahko v njem igrala Nataša Barbara Gračner. In če dobi kot Georgea še Branka Šturbeja in če dobi to Ivica Buljan (ali pa ju seveda dobi, ker je Ivica Buljan), potem je to že skoraj garancija za neprestan igralski stampedo. Ona, Nataša Barbara Gračner, divja od prvega trenutka. Njen register načinov, kako je mogoče eksplodirati, razsuti vse okoli sebe, se zdi brezmejen, njeno popolno sesutje ob prekoračitvi zadnje meje pa presunljivo. Albeejeva didaskalija, da je Martha »hrupna ženska«, se zdi ob njeni interpretaciji posebej pomenljiva.« (...) »Nova slovenska uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf najbrž ni prelomna točka slovenskega gledališča in tudi ne začenja nove ere v gledališki igri, zato pa omogoča manifestacijo najboljše klasične igre. Težko, da bi jo ignorirala kaka tekmovalna selekcija in žirija, ampak to je pač kratkoročno podjetje. Kdo se boji Virginie Woolf ni predstava za eno sezono. Prepričana sem, da bi lahko bila njena merska enota dekada. To je predstava, ki jo gremo pogledat večkrat: da preverimo razliko (kako bo tokrat povedala/povedal to repliko?) in da vsakič znova izmerimo stalni užitek. Takih predstav nimamo veliko. Pravzaprav jih že nekaj časa sploh nimamo.«
 
 
Edward Albee
KDO SE BOJI VIRGINIE WOOLF?
 
Prevajalec:
Zdravko Duša
 
Režiser:
Ivica Buljan
 
Igrajo:
Nataša Barbara Gračner
Branko Šturbej
Benjamin Krnetić
Klara Kuk

Dramaturginja:
Diana Koloini

Scenograf:
Aleksandar Denić

Kostumografinja:
Ana Savić Gecan

Izbor glasbe:
Benjamin Krnetić
 
Oblikovanje luči in video:
Sonda13 in Toni Soprano Meneglejte
 
Lektorja:
Jože Faganel
Simon Šerbinek
 
Asistent režiserja:
Peter Srpčič
 
Maska in frizure:
Mirela Brkić
 
Asistentka dramaturgije:
Manca Majeršič Sevšek
 
Izvršni producent:
Branislav Cerović
 
Koprodukcija:
Mini teater
Mestno gledališče Ptuj
 
Pokrovitelj predstave:
Mercator d.o.o.
 
 
 
Jaka Smerkolj Simoneti je za portal Veza Sigledal zapisal: »Ivica Buljan sledi žanru psihološkega realizma in like skozi izostrene dialoške situacije vodi s posebnim občutkom za vse tiste poljubne podrobnosti, ki utrjujejo iluzijo življenjskosti. Igralska zasedba se žanru popolnoma preda. Skrbno sledi podtekstu replik, zamolčanim pomenom in skritim pogledom, s čimer na prvo mesto postavlja živahnost in poznejšo mučno napetost situacije.« (...) »Uprizoritev Kdo se boji Virginie Woolf? sicer v ničemer ni gledališka noviteta, je pa zagotovo tisto najboljše, kar lahko gledalcu ponudijo vzpostavljene konvencije dramskega gledališča. V takih uprizoritvah se prav te kažejo kot nezamenljiv vir temeljnih gledalskih užitkov, ki jih vodita premišljena zaodrska ekipa in uravnoteženo uigrana igralska zasedba.«

VIR: mini Teater