Fotografije si zdaj takoj lahko ogledamo na telefonu in jih nemudoma razpošljemo prijateljem po svetu. Prostore banke obiščemo morda enkrat letno, ker lahko tako rekoč vse opravimo po spletu, novice pa na zaslonih, s katerimi smo obkroženi, spremljamo že tisti trenutek, ko se kaj zgodi. Vse nam je dosegljivo takoj in vsaka naša želja je uslišana, še preden bi o njej lahko res dobro premislili.  

Razburljiv čas, v katerem živimo, pa je v tej dirki naglo zavrl. Vajeni hitrih odločitev, naglih odzivov in bliskovitih uspehov smo kar naenkrat postavljeni pred dejstvo, da je treba na nekatere stvari čakati. Včasih tudi zelo dolgo.  

Splet okoliščin, ki mu ekonomisti pravijo popolna nevihta, je prekinil dobavne verige po vsem svetu. Temu so botrovali pandemija koronavirusne bolezni, pomanjkanje delovne sile, vojna v Ukrajini, podražitev energentov ter trgovinska vojna med gospodarskima velesilama ZDA in Kitajsko. Med panogami, ki jih je ta nevihta najbolj prizadela, je tudi avtomobilska industrija. Zaradi pomanjkanja mikročipov so se namreč čakalne dobe za nove avtomobile občutno podaljšale, obenem pa proizvodnja med čakanjem na vitalne dele marsikje stoji.  

Ker nam stvari, ki smo jih bili prej vajeni dobiti hitro, niso več tako lahko dostopne, se moramo spet priučiti vrline, ki smo jo v obdobju bliskovitega tehnološkega napredka odvrgli kot nepotreben evolucijski tovor. To je seveda potrpežljivost.  

»V času, ko je vse le klik stran, postajamo vedno bolj razvajeni. Odvadili smo se, da je na nekatere stvari treba počakati, da ni vse dostopno vsak trenutek dneva. Neučakanost se je poslabšala s pojavom pametnih telefonov. Celo pri rdeči luči na semaforju nam je težko čakati in se takoj zamotimo z drsanjem po ekranu,« pojasnjuje Tina Bončina, dr. med., psihoterapevtka, predavateljica in avtorica. 

 

 

 

Potrpežljivost je sposobnost sprejemanja neprijetnih in neugodnih situacij brez izražanja nejevolje. Potrpežljivi ljudje znajo ponotranjiti svoje občutke in si pojasniti okoliščine, v katerih so se znašli. Sposobni so se ustaviti, analizirati situacijo ter premisliti o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah svojih dejanj. Študije nakazujejo, da so takšni posamezniki bolj umirjeni, empatični in odprti za nove izkušnje.  

Leta 1972 je ameriški psiholog in profesor na Univerzi Stanford Walter Mischel izvedel znamenito raziskavo s penastimi bomboni, s katero je ugotavljal, koliko so otroci iz bližnjega vrtca sposobni čakati na zadovoljitev svojih želja. Malčkom je ponudil bombon in jim pojasnil, da bo za nekaj minut zapustil sobo, v kateri se je odvijal poskus. Dodal je, da bombon lahko pojejo takoj, lahko pa tudi počakajo, da se vrne, in takrat dobijo še enega. Nato je stopil iz sobe in otroke opazoval od zunaj. Nekateri so si bombon nemudoma stlačili v usta, še preden je Mischel sploh zapustil prostor. Drugi so sicer počakali, a je bilo videti, da se na vse kriplje trudijo, da bi svoje misli odvrnili od posladka. Nekaterim je uspelo čakati celo dvajset minut. Najpomembnejši rezultati raziskave pa so se pokazali šele po nekaj letih. Profesor je namreč ugotovil, da so otroci, ki so se s samokontrolo lahko uprli skušnjavi in počakali na dodatni bombon, v šoli uspešnejši. Tistim, ki so planili na bombon, pa je šola povzročala preglavice.  

Potrpežljivost znatno vpliva tudi na naše medsebojne odnose. Ljudje s to vrlino so sposobni dlje vzdrževati družinske, prijateljske, ljubezenske in celo poslovne vezi, saj precej strpneje sprejemajo značajske lastnosti svojih partnerjev. Lahko bi sicer razglabljali, ali je to prednost, ker se pogosto dogaja, da ljudje radi preizkušajo skrajne meje naše potrpežljivosti. Vsekakor pa je potrpljenje koristno tudi za naše splošno počutje. Nepotrpežljivost namreč povzroča stres, ta pa slabo vpliva na telesno zdravje.  

»Kadar se stvari ne odvijajo po želenem scenariju, telo reagira s stresnim odzivom. Tisti, ki so bolj mentalno prožni, ga bodo razvijali počasneje in manj intenzivno, drugi pa hitreje in bolj izraženo. To pomeni, da se vsakomur pospeši srčni utrip, zviša frekvenca dihanja, dvigne krvni tlak, kri se mu preusmeri v roke in noge, nekateri predeli možganov pa so aktivnejši kot drugi. Toda pri nepotrpežljivih bo vse potekalo intenzivneje, z močnejšimi občutki, z več jeze, strahu in impulzivnosti, s slabo presojo ter popuščanjem filtrov v komunikaciji,« pojasnjuje Tina Bončina. 

 

 

Dobra novica je, da se potrpežljivosti lahko privadimo, kljub temu da gre deloma za prirojeno značajsko lastnost, deloma pa tudi za splet okoliščin, v katerih se je oblikovala naša osebnost. Prvi korak naredimo že s tem, da se naučimo prepoznavati situacije, ki nas vržejo iz tira.  

Nihče ni navdušen nad prometnimi zastoji, počasnim internetom ali dolgim čakanjem na kosilo v restavraciji, nekateri pa to pač vidneje in glasneje izrazijo. Kriva je amigdala, del možganov, ki nadzoruje naša čustva. V prazgodovini je bila odlično usposobljena za zaščito naših prednikov pred lačnimi tigri, v sodobnih časih pa včasih napačno oceni, kaj nas resnično ogroža. Tako lahko že ob stiku s počasnim natakarjem sproži alarm, na katerega se naše telo odzove s pripravljenostjo na boj.  

Če se naučimo takšne situacije pravilno analizirati, lahko pravočasno izklopimo alarm in na vse skupaj pogledamo s širše perspektive. Takrat si lahko rečemo: »Jezi me, da moram stati v tej dolgi vrsti, ampak trenutno nimam nobenih obveznosti in v teh desetih minutah ne bom ničesar zamudil.«  

Poskusite tudi malce bolje nadzirati svoj urnik. Če imate na seznamu dnevnih opravkov preveč nalog, je popolnoma jasno, da sami sebi nastavljate past, saj vseh ne morete izpolniti. Dneva se ne da podaljšati, sveta ne morete prisiliti, da je hitrejši, edina stvar, ki jo lahko nadzorujete, ste vi sami. 

Negovanje in slavljenje potrpežljivosti sta tudi ideja gibanja Cittaslow, ki ga je po vzoru slow fooda (počasnega prehranjevanja) pred dobrimi dvajsetimi leti osnoval nekdanji župan mesta Greve v italijanski pokrajini Chianti. Pridružilo se mu je že 220 mest po vsem svetu, ki so se prilagodila bolj trajnostnemu življenju v umirjenem tempu. V njih se promet premika počasneje, pešci in kolesarji imajo prednost pred avtomobili, v prodajalnah je kramljanje z blagajničarko nekaj povsem normalnega, ljudje lahko v miru posedajo v kavarnah in se družijo na ulicah. Ta počasna mesta spodbujajo vračanje v preteklost in vrednote, kot so prijateljstvo, spoštljivost, omika, zanimanje za kulturo, negovanje starih obrti in sobivanje z ritmom narave. Obiskovalcem se zdi, da življenje tam teče s polžjo hitrostjo, domačini pa so tega popolnoma navajeni. Če je uspelo njim, bi lahko še nam?

 

Fotografija čakajočih pred Slovenijaavtom v Ljubljani: Janez Pukšič, hrani MNZS

Časov naše nekdanje skupne države, v kateri je bil nakup osebnega avtomobila projekt, ki je zahteval veliko potrpežljivosti in iznajdljivosti, se dobro spominja 78-letni Marko iz Velikih Lašč. »Moj brat je pri Slovenijaavtu naročil Zastavo 101 in vplačal zanjo, kar pa nikakor ni bilo zagotovilo, da bo tja tudi dostavljena. To je bila pravzaprav precejšnja loterija, saj so avtomobile, ki so jih še vedno izdelovali v omejenem številu, razporejali po posameznih jugoslovanskih republikah oziroma mestih. Če jih je bilo kje preveč, so jih prerazporedili tja, kjer jih je primanjkovalo. A smo jih morali sami priti iskat. Z bratom sva imela še kar srečo, po stoenko sva morala iti samo do srbske Subotice. Nekateri so se vozili celo v Makedonijo.« 

Marko nato še doda: »Vozila iz uvoza so se naročala v kontingentih kot plačilo za rezervne dele, ki so jih za tuje avtomobile izdelovali v Jugoslaviji. Domači trgovci so objavili, da bo na voljo določena kvota vozil, ljudje pa so potem stali v vrstah, da bi vplačali zanje. Med vplačilom in dobavo je pogosto minilo nekaj mesecev, včasih tudi celo leto. Sam sem si želel pri takratnem IMV kupiti Renaulta 11. V petek zvečer sem se postavil v vrsto pred poslovalnico s spalno vrečo in sendviči. Tam sem z drugimi čakajočimi stal do ponedeljka zjutraj, ko so začeli sprejemati naročila, a nisem imel sreče. Nekdo, ki je bil v vrsti dva človeka pred menoj, je vplačal za zadnji avto iz kontingenta in lahko sem se obrisal pod nosom.« 

76-letni Rok iz Grosupljega se teh časov spominja takole: »Zastavo 101 si lahko kupil samo po zvezah, običajno pri Slovenijaavtu. Na dan dobave so nas poklicali, naj pridemo po vozilo na Vič. Tam se je začela dirka, vsak je hotel v skladišču najti kolikor toliko kompleten avto, saj je pri skoraj vsakem kaj manjkalo. Ko je sarajevski TAS začel sestavljati Volkswagen Golfe, so ljudje že v petek popoldne stali v vrstah pri zastopnikih, da so se v ponedeljek navsezgodaj lahko vpisali v seznam kupcev.« 

Barbara (46) pa se spominja, kako pomemben dogodek v njenem otroštvu je bil dan, ko se je oče domov končno le pripeljal z novim Fiat Unom. »Kako smo čakali ta avto! In potem je oče dobil klic, da ga lahko pride iskat v Beograd. Z bratom sta šla skupaj na vlak, za na dolgo pot jima je stara mama ocvrla piščanca, dva dni kasneje pa sta se z azurno modrim malčkom ponosno pripeljala domov. Kakšna sreča!« 

VIR: ŠKODA