Februar prinaša štiri izjemne knjižne novosti založbe Beletrina, ki bodo presunile in presenetile. S svojim drugim romanom Plima se vrača Ana Schnabl, Ana Svetel se podpisuje pod svojo drugo pesniško zbirko Marmor, Marko Radmilovič in Tone Vogrinec pa sta ustvarila svojevrstno avtobiografijo slednjega z naslovom Vsi me kličejo Tona, ki izhaja ravno v času Vogrinčevega osemdesetega rojstnega dne. Prevodna književnost je tokrat posvečena velikanu Gabrielu Garcíi Márquezu, njegov slavni roman Patriarhova jesen v prevodu Alenke Bole Vrabec pa je izšel v osveženi izdaji.Ana Schnabl: Plima

Po zbirki kratkih zgodb Razvezani (Beletrina, 2017) in romanu Mojstrovina (Beletrina, 2020) nas Ana Schnabl tokrat prepušča Plimi, ki neutrudno buta ob obalo zamolčanega in potlačenega. V romanu spremljamo protagonistko Dunjo, ki se po nekaj letih vrne na slovensko Obalo oziroma na »kraj zločina«, da bi raziskala prezgodnjo smrt starejšega brata Dražena, ki so ga našli mrtvega pod piransko cerkvijo. Njeno raziskovanje se začne pri starih znancih, najprej pri otroški prijateljici Katarini, pa pri svoji nekdanji simpatiji in Draženovem najboljšem prijatelju Kristijanu.Družinska zgodba, ki se naplasti skozi roman, je trpka in polna nanosov peska, ki prekrivajo stare rane, avtorica Ana Schnabl pa ob tem pojasnjuje: »Plima je hommage krajem mojega otroštva. Rada namreč verjamem, da sem oseba postala v Luciji in Portorožu, ne pa v Šmarci, kjer sem odraščala po deset mesecev na leto. Plima je hommage jeziku, ampak tistemu, ki ga najraje govorim sama s seboj. Slovenščina je namreč jezik moje intime. Razen tega se roman angažira še za vprašanje pravičnosti: zgodbo, prepredeno z nasiljem in tudi z obilo topline, sem natančno izpisala zato, da sem bralce lahko postavila pred končno etično dilemo. No, da sem prednjo postavila junakinjo Dunjo, ki se odloči ... kakor se pač odloči. Zanima me, kako bi se odločila bralka, bralec.« Dogajanje v romanu poganja prizadevanje Dunje, ki se pri sebi ironično imenuje Velika Preiskovalka, da bi ustvarila zgodbo zase in za brata, da bi iz sedimenta izgrebla narativo, ki ji bo končno pustila dihati, ki ji bo končno pustila iti naprej in preteklost pustiti za sabo. A kot v vsakem pravem romanu z umorom in družinskimi skrivnostmi tudi v Plimi hitro postane jasno, da ni vse tako rožnato in da je neskončno poletje lahko le pobožna želja in nikdar resnično. Roman je obenem premeteno literarno delo, ki izkaže precej samozavedanja, saj je med besedilom zaznati prisotnost pisateljice, konec koncev pa gre za delo, ki je jezikovno in slogovno bogato, živo, živahno. Dunjini premisleki in notranji monologi so gostobesedni, vendar nikoli nasičeni, Plima pa se izkaže za roman, v katerem se je avtorski glas Ane Schnabl razbohotil, izmojstril in zavzel svoje mesto. Roman, ki vas bo po branju na isto obalo naplavil drugačne.Ana Svetel: Marmor

Druga pesniška zbirka Ane Svetel Marmor prihaja po odlično sprejetem pesniškem prvencu Lepo in prav in veliki kratkoprozni uspešnici Dobra družba, zato s sabo nosi določena pričakovanja, ki jih avtorica zlahka doseže in preseže. Zbirka je kot izklesana iz marmorja, ki ji daje naslov, pesmi se zdijo kot majceni kipci trenutkov, občutkov, kot želje, ki se ali izpolnijo ali pa jih odnesejo valovi.Kot dodaja avtorica Ana Svetel, v zbirki v številnih segmentih izhaja iz poetike prvenca in meni, da tudi skozi njene nove pesmi presevata svetloba in vedrina. »Hkrati pa je ta zbirka, razen peščice pesmi, manj avtobiografska, na neki način bolj odmaknjena, pozicija subjektke je, upam, večkrat prikrita. Nekatere pesmi sem izčistila do dveh, treh verzov, redkobesednost me v pesništvu nadvse privlači. Temeljno vprašanje, ki poganja precejšen del zbirke, pa je razmerje med gladino in globino.« In res je Marmor melanholična, a vendar svetla knjiga, v enem izmed verzov na primer beremo »drobne stvari me najlažje potegnejo / nazaj v stolp svetlobe, ki je veselje«. Mehka poezija ne hiti, ne hlini nežnosti, ampak jo uteleša: »Dušica naj bo / majhna in kompaktna, / kot vrtna lučka, okoli katere / plešejo veščice in vile.« Pesnica si da opraviti z na videz nepomembnimi detajli, kot so plezanje polža po steni hiše, padanje snežink, kuhanje juhe ali iskanje diktafona v predalih pisalne mize, a ravno ti jo delajo tako živo, otipljivo. Tematsko raznovrstna zbirka se potaplja v odnose, odraslost, minevanje, pa tudi smisel bivanja kot takega, pri tem pa izkazujejo toplino in milost, sočutje in nežnost. Pa tudi malo igrivosti in navihanosti. Marmor si lahko konec koncev zamislimo kot prekrasen kip z iztegnjenimi prsti, ki sega po stiku, ki ga bo posvetil v skrivnost, imenovano življenje. Tone Vogrinec, Marko Radmilovič: Vsi me kličejo Tona

Z avtobiografijo Vsi me kličejo Tona, ki obeležuje njegov osemdeseti rojstni dan in sta jo ustvarila skupaj s kolumnistom in novinarjem Markom Radmilovičem, se predstavlja Tone Vogrinec, eno izmed najpomembnejših in najvplivnejših, pa tudi najbolj kontroverznih imen slovenskega alpskega smučanja. Kot v svojem značilnem slogu pojasnjuje soavtor knjige Marko Radmilovič, je zgodovina slovenskega smučanja pridelala almanahe, zbornike, na tisoče člankov, publikacij, intervjujev in kar je podobnih tiskovin, a biser je čakal v školjki.»Vse do korone, ko sva se srečala Tone Vogrinec in Marko Radmilovič. Oba smučarja. Eden po poklicu, drugi po duši. Zgodbo slovenskega smučanja je, danes skoraj pozabljeni mariborski upokojenec, nosil v sebi od prvega stavka do zadnje pike. Gre za mojstra z načrtom ali gre za sosledje neverjetnih naključij? Je Bojan Križaj produkt ali je sila narave? To so vprašanja, na katera avtobiografija nedvoumno odgovarja.« Odgovarja pa ne le na enigme slovenske smučarije, ki je bila v osemdesetih večja in pomembnejša od slovenske politike in gospodarstva skupaj, poudarja Radmilovič, temveč tudi orisuje čas, ki je bil tako zelo drugačen od tega, ki ga živimo danes. »In Tona je ta čas ne le živel, temveč ga je tudi sooblikoval. Kar pa je prvi in edini pogoj za res dobro (avto)biografsko delo.« Vogrinec je namreč veliki športni junak osemdesetih, ki je takrat še jugoslovansko smučanje od sodelovanja popeljal do zmagovanja in omogočil razvoj številnim vrhunskim tekmovalcem in tekmovalkam, obenem pa ga mnogi še vedno krivijo za prezgodnje slovo nekaterih naših največjih asov tega športa. Knjiga, ki se bohoti na skoraj 500 straneh, nas dinamično in gladko popelje po poti in življenjskih preizkušnjah tega legendarnega Slovenca. Prekipeva od anekdot, prigod in pestrih zgodb, nagovorila pa bo tako tiste, ki se obdobja osemdesetih spominjajo z nostalgijo, kot tudi tiste, ki ga niso doživeli, saj naslika svojevrsten in razgiban portret dobe in svetovljanskega ustvarjalca velikih zgodb v njej. Gabriel García Márquez: Patriarhova Jesen

Nobelovec in prvak magičnega realizma Gabriel García Márquez (1927–2014) nam je najbolj poznan po romanih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, tokrat pa se lahko veselimo osvežene izdaje romana Patriarhova jesen v prevodu nedavno preminule priznane prevajalke Alenke Bole Vrabec. Izdaja sicer temelji na tisti, ki je pri nas izšla leta 1980, vključuje pa nekatere manjše popravke in razširjen slovarček manj znanih besed.Roman, ki je v izvirniku izšel leta 1975, je imel pisatelj za svoje najboljše delo, »pesem o samoti moči«, kot ga je imenoval, pa je tekoči traktat večnega diktatorja. Knjiga je razdeljena na šest delov, ki pripovedujejo isto zgodbo neskončne moči arhetipskega diktatorja, zasnovanega po raznih resničnih voditeljih, kot so kolumbijski Rojas Pinilla, španski Francisco Franco in venezuelski Juan Vicente Gómez. Knjiga problematizira moč, ki jo lahko poseduje ena sama oseba. Uredila jo je Špelca Mrvar, ki je ob tem povedala: »Patriarhovo jesen bi lahko opisali kot gostobeseden trk samote in moči. Osredotočenost na protagonista, podobnega Bogu, v kateri nas vseskozi drži pisatelj, je fascinantna. V generalove misli vstopamo preko zavitih, močno razširjenih povedi, ki se nizajo v dolgih odstavkih, polnih obupa in osamljenosti ob neusmiljenem vedenju, ki patriarha drži v oblasti. Ob izidu leta 1975 je knjiga doživela izjemen prodajni uspeh, trideset let pozneje pa se je Márquez z režiserjem Emirjem Kusturico dogovarjal tudi za filmsko priredbo romana, vendar do nje nikoli ni prišlo.« Roman uteleša najboljše in najhujše v človeški naravi tako, da prepričljivo portretira umirajočega tirana, ujetega v ječo lastnega tiranstva, ob tem pa nas začara še s svojim slogom, ki je poln simbolnega in eteričnega, pa vseeno tako prizemljenega. Prava literarna mojstrovina!

PR: Beletrina