»Chevalley, da ste prvi, ki upa, da bo speljal Sicilijo v tok svetovne zgodovine? Bogve koliko muslimanskih imamov, koliko vitezov normanskega kralja Rogerja, koliko učenjakov nemških cesarjev, koliko anžujskih baronov, koliko pravnih izvedencev Njegovega katoliškega veličanstva si je bilo zamislilo isto norost; in koliko španskih podkraljev, koliko reformatorskih uradnikov Karla III. In kdo danes ve, kdo so bili ti ljudje? Sicilija je hotela spati vsem njihovim klicem navkljub; zakaj naj bi jih poslušala, če je bogata, če je modra, če je civilizirana, če je poštena, če jo vsi občudujejo in ji zavidajo, če je, z eno besedo, popolna?«

 "Če  se ne bomo sami spoprijeli s stvarmi sedaj, nam bodo vsilili republiko. Če želimo, da stvari ostanejo takšne, kot so, se bodo morale stvari spremeniti.«

»Mi smo bili Gepardi in Levi, tisti, ki bodo prevzeli naše mesto bodo majhni šakali, hijene in velika  večina nas Gepardov, šakalov in ovc, bomo še naprej mislili o sebi, da smo sol zemlje.«

Gepard – Tomasi di Lampedusa

 V času, ko nekateri bralci nestrpno pričakujejo izid avtobiografija angleškega Princa Harryja, ter v poplavi knjižnih  uspešnic – predvsem sag- kjer se zgodovina potvarja in prilagaja domišljiji pisateljev v neke vrste znanstveno – fantastičnih romanih, ki kraljujejo na literarnem trgu že desetletja, je morda čas, da obudimo spomin na edini roman italijanskega plemiča di Lampeduse. Roman Gepard je v slovenski jezik prevedel Ciril Zlobec, ter ga kasneje tudi posodobil in mu spremenil prvotni naslov.

Lampedusa, je zaslovel z edinim zgodovinskim romanom o dekadenci in propadu aristokracije ter prihodu Garibaldija na sicilijanska tla. Lampedusov  avtobiografski roman je opis propada fevdalizma in hkrati propada pisateljeve aristokratske družine, ki je z Lampedusino smrtjo izumrla kot rod. Roman Gepard, ima večpomensko alegorijo na geparda kot preganjano redko žival, ki je bila težko ulovljiva kot plen in je hkrati del grba aristokratske družine Don Fabrizija Corbere, princa Saline in protagonista romana. Divjo mačko – geparda- so na Siciliji lovili do izumrtja. O izumrtju običajev in navad brezdelne aristokracije govori tudi roman Lampeduse. Aristokrat je pisal na skrivaj roman o gepardu dvajset let. Romana ni želele objaviti založniška hiša Mondadori. Eno leto pred pisateljevo smrtjo za pljučnim rakom daleč od južne Sicilije, je bil roman objavljen -pri drugi založniški hiši- z veliko truda. Samotni pisatelj, ni govoril mnogo, čeprav  je post- mortem, izšla kontroverzna zbirka njegove osebne korespondence. Navkljub molčečnosti, je o sebi dejal, da je bil že v rani mladosti rajši v družbi predmetov kakor ljudi.

 Zadnji plemič Lampedusa, je ogromno potoval, bil skoraj bolestno navezan na mater, vodil Rdeči Križ v Italiji in ljubil samoto. Poročil se je z zelo izobraženo plemkinjo, ki je bila po poklicu psihoanalitik. Nista imela dedičev, čeprav sta posvojila pisateljevega daljnega nečaka. Pisatelj je bil kljub aristokratskemu nazivu ateist, ki ni spoštoval duhovnikov. Svetovno priznan režiser in plemič Visconti, je posnel po knjižni predlogi Geparda, filmsko uspešnico, z igralsko ekipo Burta Lancasterja, Claudio Cardinale in Alain Delonom. Za sodobne čase je film eden izmed najbolj dolgočasnih Viscontijevih filmov, saj je poudarek na počasnosti aristokratskih ritualov flirtanja in neizživeti spolni tesnobi per- se, bolj kot na odličnosti knjižne izvirne predloge polne drugačnega pogleda na svet in sporočilnosti. Režiser Visconti je bil plemič in večina  njegovih posnetkov je o premožnih ljudeh ali aristokraciji, ki jih odlikuje zelo subtilna ironija in eleganca.  Ta značilnost ga je razlikovala od drugih režiserjev svojega časa. Režiser Visconti je bil prav tako kakor pisatelj Lampedusa ateist.  Visconti,  pa ni bil samo ateist, ampak hkrati homoseksualec in komunist.

 Lampedusina Sicilija sredine 19.stoletja, je čudovito orisana v romanu, ki ima ogromno zgodovinsko vrednost.  To je zemlja skrivnostnih navad, ki leži med paradižem  Taormine in peklom Randazze je obsijana z žgočim soncem šest mesecev na leto.

Roman Gepard govori o napuhu, znanju, cenzuri, strahu pred spremembami in agresiji. Prav tako pa o specifičnem načinu življenja in navadah, o dekadenci, o razočaranju nad samim seboj, o sprejemanju smrti, o vročični erotiki enigmatičnega naroda, ki se zaveda svoje drugačnosti. Lampedusa prav tako poetično opisuje krutost življenja in minljivost vsega. Predvsem pa kreira z besedami elegantno vzdušje, ki ga pričara s pomočjo zaprašene svetlobe, ki pada na celo Sicilijo in katere zarja spodbuja k statičnosti vsega.

Vabljeni na internetno predavanje s pisateljico Nino Kosmač o klasiku italijanske literature Lampedusi, v soboto 12.11, ob 19.uri na facebook messenguer ( facebook Nina Kosmac)

VIR: Nina Kosmač