MNOGOTERI OBRAZI RESNICE IN ČLOVEČNOSTI
Novembrske knjižne novosti založbe Beletrina

Dolgi jesenski večeri so kot nalašč za branje knjižnih novosti založbe Beletrina. Na vrhuncu praznovanja vseslovenskega Tavčarjevega leta, ki ga obeležujemo ob 100. obletnici smrti tega vélikega slovenskega klasika, je literarna zgodovinarka Urška Perenič napisala biografijo Ivana Tavčarja Na valovih življenja. Poleg tega se je Beletrina lotila tudi pravega zgodovinskega podviga, saj je izdala prvi integralni prevod Esejev I–III Michela de Montaigna, znano delo kultnega francoskega misleca, predstavnika francoskega renesančnega humanizma, ki ga je v slovenščino prevedel Branko Madžarevič. Še ena impresivna knjiga so Šibe človeštva nemškega zdravnika in mikrobiologa Stefana Winkla, v kateri ta opisuje kulturno zgodovino kužnih bolezni. Prevedel jo je Alfred Leskovec, spremno besedo zanjo pa je napisal imunolog Alojz Ihan. Tokratni paket vznemirljivega branja prinaša tudi pretresljivo pričevanje o taborišču Treblinka z naslovom Pot v temo, ki ga je po besedah zaprtega poveljnika taborišča Franza Stangla leta 1971 zapisala Gitta Sereny. Delo je v slovenščino prevedel Marko Košan. Prihaja pa tudi ponatis Spominov Nadežde Mandelštam v prevodu Aleksandra Skaze, ki je prispeval tudi spremno besedo.Urška Perenič: Ivan Tavčar – Na valovih življenja, biografija

Leta 2023 obeležujemo vseslovensko Tavčarjevo leto, saj mineva 100 let od smrti tega velikega slovenskega klasika. Biografijo o njem z naslovom Ivan Tavčar – Na valovih življenja, je napisala literarna zgodovinarka Urška Perenič, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Pred dvema letoma smo lahko brali znanstveno monografijo o Josipu Jurčiču, tokrat pa se je posvetila Ivanu Tavčarju.Sama pravi takole: »Knjiga sodi v širše zastavljeni literarnozgodovinski projekt, kakor sem si ga zastavila pred približno tremi leti in v središče postavlja slovenski literarni realizem ter najboljše predstavnike te usmeritve v drugi polovici 19. stoletja. Med njimi Ivan Tavčar zaseda čisto posebno mesto, saj ni bil samo prvi in edini pravi naslednik Josipa Jurčiča, temveč samosvoj in edinstven človek in ustvarjalec, ki se mu je, oplemenitenemu z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, izpisal sijajen in do danes navdihujoč pripovedniški opus. Na enem koncu z noveleto Madama Amalija, ki predstavlja nulto oz. iniciacijsko točko njegovega literarnega pisanja in je privrela iz nepozabnega ljubezenskega oz. erotičnega doživetja, nato pa preko 'historičnih podob' in 'slik' iz Loškega pogorja, povesti Mrtva srca in antiutopije z naslovom 4000 tja do dveh labodjih spevov, Cvetja v jeseni in Visoške kronike, ki stojita na drugem koncu Tavčarjeve ustvarjalne poti.« Avtorica nas popelje med valove Tavčarjevega življenja in ustvarjanja, ki je obsegalo dolga desetletja, vse od njegovih začetkov od prvih objav v šolskih glasilih do njegove zrelosti v klasičnem realizmu. Kot še dodaja Urška Perenič, v knjigi Na valovih življenja, ki jo je zastavila kot preplet biografske in literarne študije, velikega Poljanca spremljamo na njegovih mnogoštevilnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in otroki, ter Visokim, kjer so bile korenine njegove dejanske in želene biti in kjer so svoj večni mir našli ne samo Tavčarjevi, temveč tudi junaki in junakinje Tavčarjeve Visoške kronike. »Med njimi Georgius Postumus, ki hrepeni, da bi dal svoje telo oltarju in bi oznanjal ljubezen. Kakor je ljubezen v svojem pripovedniškem opusu vseskozi 'oznanjeval' Tavčar, kar je tudi eno od temeljnih vprašanj in poudarkov moje znanstvene monografije. Zato bi se mi zdelo čudovito, ko bi ob robu vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, pa najsi se to komu zdi še tako asketsko, ne zgolj vedeli povedati, da je bil Ivan Tavčar liberalni politik, ampak predvsem to, da je bil eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni. Pravzaprav Ljubezni.« Temeljna knjiga za vse ljubitelje slovenske pisane besede torej, pa tudi tiste, ki radi pokukate v bogato in vzvalovljeno zgodovino naših prednikov.Michel de Montaigne: Eseji I–III

Založba Beletrina se je lotila zgodovinskega podviga, saj je izdala prvi integralni prevod Montaignevih esejev v slovenščino. Eseje I–III je prevedel Branko Madžarevič, ki je zanje napisal tudi uvodno besedo. Michel de Montaige, rojen Michel Eyquem (1533–1592), je najpomembnejši renesančni filozof in začetnik literarne zvrsti eseja.  Eseji v treh knjigah, ki obsegajo impozantnih 1300 strani, so prvotno izšli leta 1580 in pokrivajo široko tematsko polje, najpomembneje pa je seveda, da prinašajo nov slog pisanja – esej –, ki v sebi združuje poskus, preizkušnjo in izkustvo. Prevajalec Branko Madžarevič ob tem dodaja: »Z vse predolgo pričakovanim izidom integralnega prevoda Esejev v treh knjigah se nam nesramežljivo odstirajo obrazi humanističnega sveta, za katerega zaslužne potomce se imamo. Da niti ne omenjamo Nietzschejeve sodbe, da 'zahrepeniš živeti na tej zemlji, ker je pisal tak človek kot Montaigne'. Pisatelj Esejev se s svojimi novimi slogovnimi prijemi še najbolje znajde sredi tistega, čemur bi učeno rekli 'tkanje medbesedilnosti'. Kaj niso njegovi poskusi, preizkušnje in izkušnje, no, in okušanja sto sedmih esejev ena sama skušnjava procesa, ki nam omogoča vsak tekst brati kot integracijo/preobrazbo? Kot renesančnik ne more uiti prepihu časa. Montaigne je eden izmed tistih neukročenih velikanov svetovne literature, ki imajo smolo preveč citiranih in premalo branih avtorjev. Francozom je njegova klena stara francoščina z vsakim dnem bolj neulovljiva, tako da si jo samo še prirejajo, prilagajajo in prevajajo. Imamo Nefrancozi z 'galskim Shakespearom' kaj več sreče? Sleherno zamudništvo ima tudi svojo drugo, zaljšo plat. So nam krhke prevodne brvi sposobne priklicati nevarna neznana mokrišča minulih časov in sredi njih bleščavi pečat Montaigneve svobode? Verjetno je kar pravšnji čas, da se svojemu večnemu sodobniku in prijatelju oddolžimo z monumentalno knjižno izdajo, besedilu dodobra razgaljenega evropskega humanizma pa dajemo priložnost v slovenskem jeziku. S slovenskim bralcem.« Prelomno in nujno branje.Stefan Winkle: Šibe človeštva, kulturna zgodovina kužnih bolezni

V času, ko je spomin na pandemijo koronavirusa še svež in nezaceljen, bomo lahko v slovenskem prevodu Alfreda Leskovca in s spremno besedo Alojza Ihana brali kulturno zgodovino kužnih bolezni z naslovom Šibe človeštva. Knjigo, ki je v izvirniku izšla leta 2005 (v slovenščini bo izšla v dveh zvezkih), podpisuje nemški zdravnik in mikrobiolog Stefan Winkle (1911–2006).
Winkle je bil zdravnik specialist za higieno, profesor higienike in bakteriologije na Univerzi v Hamburgu in direktor Inštituta za higieniko ter avtor več knjig. Impozantno delo Šibe človeštva se pne čez skoraj 1900 strani, Alfred Leskovec pa je ob prevodu dejal: »Stefan Winkle opisuje kužne bolezni od začetkov zgodovine do sedanjosti, ko so te v glavnem izkoreninjene, zato pa postaja toliko večja nevarnost biološkega vojskovanja (značilnega še posebej za obdobje hladne vojne) in bioterorizma. Posamezno bolezen (gobavost, antraks, kolera, tuberkuloza, tetanus, tifus, kuga, spolne bolezni, malarija, koze, spalna bolezen, steklina, hepatitis, gripa ...) po strnjeni predstavitvi njenih znakov in poteka prikaže skozi posamezna obdobja (stari vek, srednji vek, novi vek in »mikrobiološko ero«) skupaj z ukrepi za njeno preprečevanje in zdravljenje in vsemi usodnimi posledicami ob njenem izbruhu. Knjiga vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in številne citate iz del, nastalih v posameznih zgodovinskih obdobjih, ki so jih mučile in tako ali drugače zaznamovale kužne bolezni v obliki epidemij ali pandemij. Avtor skozi optiko kužnih bolezni odpre bralcu nov, drugačen pogled na zgodovino, mu razgrne skrite razloge za takšen ali drugačen potek ali izid zgodovinskih dogajanj, v ozadju katerega je tičala kužna bolezen ali strah pred njo (npr. panični beg Turkov izpred Dunaja). Knjiga je prava zakladnica znanja in informacij tako za ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z medicino, kot tudi za druge zainteresirane bralce.« Neverjetno aktualno delo tako ne odstirale znanstvenega in raziskovalnega delovanja, temveč tudi kulturni, človeški element, ki nam je še kako blizu.Gitta Sereny: Pot v temo

Pot v temo s podnaslovom Od usmrtitev iz usmiljenja do množičnih pobojev je verjetno ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig 20. stoletja. Knjigo, ki je bila prvič objavljena leta 1974 in jo lahko zdaj beremo v slovenskem prevodu Marka Košana, je napisala Gitta Sereny (1921–2012), britanska biografinja, zgodovinarka in preiskovalna novinarka, ki je postala prepoznavna po svojih intervjujih in profilih zloglasnih osebnosti.Eden od njih je temelj za pričujoče delo – Franz Stangl, poveljnik taborišča Treblinka od septembra 1942 do avgusta 1943. Z njim se je v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu, kjer je čakal na rezultate priziva na dosmrtno kazen, pogovarjala od aprila do junija 1971. Avtorica uvodoma pojasni: »Ideja za pogovore s Stanglom mi je šinila v glavo, ko sem med njegovim sojenjem v Nemčiji leta 1970 ugotovila, da je v nasprotju z drugimi, ki sem jih lahko opazovala v podobnih okoliščinah, človek, ki poleg drugega premore tudi določeno mero inteligence. Bil je edini poveljnik uničevalnega taborišča, ki mu je bilo sojeno.« Za pogovor je porabila sedemdeset ur, za proučevanje arhivov in iskanje ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njegovo izpovedjo, pa še dodatnih osemnajst mesecev. Nastala je pretresljiva knjiga, o kateri prevajalec Marko Košan dodaja: »Pot v temo je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu in prelomna študija, ki dobesedno utelesi znamenito misel Hannah Arendt o 'banalnosti zla'. Na Dunaju rojena angleška novinarka Gitta Sereny je prodrla do najbolj intimnih razmišljanj Franza Stangla, nekdanjega poveljnika najbolj zloglasnega nacističnega uničevalnega taborišča Treblinka. Odločena, da bo poiskala objektivno, a tudi njegovo osebno resnico, je vse, kar je povedal, ob vsem zanikanju, ko je bil obenem ponosen na svoje 'delo', z neskončno potrpežljivostjo navzkrižno preverjala z drugimi pričami in družinskimi člani. Stanglova življenjska zgodba nam v novi in drugačni, strašljivo neposredni luči razkrije nepojmljivost holokavsta, kakor so ga izvajali povsem 'običajni' ljudje, pri čemer se pripoved ne ustavi ob koncu vojne, temveč se nadaljuje v čas Stanglovega bega, najprej v Sirijo in nato v Brazilijo, kjer se mu je kmalu pridružila družina. Gitta Sereny v pogovorih z akterji neusmiljeno razgalja skrivne vatikanske kanale, ki so najhujšim vojnim zločincem omogočili umik v emigracijo, večinoma v Južno Ameriko. Neprizanesljiva je predvsem do vloge papeža Pija XII., ki v zadnjem času ob novih razkritjih znova polni časopisne stolpce. Gitta Sereny nas nepristransko, kot Dantejev Vergil, popelje do najtemnejših krogov pekla, kjer se – in to je najstrašnejše od vsega – ne skrivajo pošasti, temveč povsem navadni ljudje, kot sva ti in jaz.« Knjiga, ki jo je nujno brati in o kateri je nujno govoriti.Nadežda Mandelštam: Spomini (ponatis)

Izšel pa je tudi ponatis Spominov Nadežde Mandelštam v prevodu Aleksandra Skaze. Nadežda Mandelštam (1899–1980) je bila ruska pisateljica in žena pesnika Osipa Mandelštama (1891–1938), ki je umrl v stalinističnem taborišču. Po moževi smrti leta 1938 se je Nadežda iz strahu, da je ne bi pogoltnil gulag, potikala po zakotnih krajih vélikega imperija. Spomine je začela pisati leta 1958 v mestu Tarusa. Prevajalec v spremni besedi med drugim zapiše: »Knjiga Spomini Nadežde Mandelštam je predvsem zgodovinski dokument, je pričevanje izredno razgledane inteligentke, ki je zmogla premagati življenjske stiske in z nezlomljivo upornostjo ter izjemnim spominom razkrivati resnico o nečlovečnosti in zlu sovjetske epohe, še posebej stalinskih desetletij«. Knjiga predstavi tragično usodo velikega ruskega pesnika Osipa Emiljeviča Mandelštama, ki so ga po ukazu absolutista Stalina, užaljenega, ker si je pesnik drznil s »sovražno pesniško besedo« ponižati njegovo veličino, pogubili horda NKVD in njeni pomočniki – ovaduhi in priskledniki. A ob podrobni pripovedi o grozotah, ki jih je Mandelštamu povzročil nečloveški stalinski stroj nasilja, je v besedilu prisotna tudi avtoričina misel o njej sami, moževi zvesti sopotnici in podpornici, in še več, v knjigi se bralec sreča z zanimivimi upodobitvami sodobnikov, od pesnic Ane Ahmatove, Marine Cvetajeve in pesnika Valerija Brjusova do prozaistov Valentina Katajeva in Aleksandra Fadejeva. Prevajalec Aleksander Skaza v spremni besedi zapiše še, da Spomini »pozivajo bralca, naj premaga strah in si prizadeva za to, da bo 'zadnja zmaga vedno na strani dobrega in ne zla'«. Špela Kuhar in Robert Potokar: Slovenija osebno

Špela Kuhar in Robert Potokar, arhitekta, ljubitelja umetnosti in dobre hrane ter poznavalca Slovenije, rada raziskujeta odkrite in skrite kotičke naše zanimive dežele. V vodniku sta izbrala tiste, ki bi jih sama želela videti ob prvem obisku Slovenije. Zajela sta tudi zanimive arhitekturne dosežke, ob tem pa iskala zgodbe ljudi, ki so strastno sledili svojim idejam, sanjam in jih uresničili v številnih oblikah, od kulinarike do mojstrskega rokodelstva.Vodnik Slovenijia osebno je tudi poln zanimivih zelenih kotičkov – še nedotaknjenih, pa tudi tistih, ki so jih ljudje oplemenitili subtilno in z občutkom. 

VIR: Kreativna baza