Avtor:

Avtor fotografij:

V organizaciji WindEurope opozarjajo, da kljub temu še nismo na poti, ki bi omogočala dosego evropskih energetskih in podnebnih ciljev.

V Evropi je bilo v prvi polovici leta 2023 zgrajenih za 2,1 GW novih vetrnih elektrarn na morju, s čimer je skupna zmogljivost vetrnih elektrarn na morju dosegla 32 GW. Več kot polovica jih je bila zgrajenih na Nizozemskem, ostale pa v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Norveškem. Po zamudah v lanskem letu so bile sprejete tudi končne odločitve za postavitev 5 GW novih vetrnih elektrarn na morju, nekatere naložbe pa še ostajajo odložene, ker številni investitorji še vedno oklevajo. Leta 2022 so bile naložbe odložene zaradi regulativne negotovosti, ki so jo povzročile nenadne vladne intervencije na trgih električne energije. Vendar to še vedno ni dovolj za dosego ciljev, ki si jih je zadala EU. Dejstvo je, da dobavna in logistična veriga vetrnih elektrarn na morju nujno potrebuje nove naložbe, ki pa jih Akt o neto ničelni industriji EU v sedanji obliki ne bo zagotovil, opozarjajo pri WindEurope. Postavitev novih vetrnih elektrarn na morju zavirajo tudi dražbe v sedanji obliki, saj bi morale vlade omogočiti indeksacijo stroškov in se izogibati neomejenim negativnim ponudbam, čemur pa zaenkrat ni tako. EU bi morala do leta 2030 letno v povprečju zgraditi za 11 GW novih vetrnih elektrarn na morju. Že nekaj časa je jasno, da bo v drugi polovici desetletja zgrajenih več, toda trenutna hitrost gradnje novih zmogljivosti, 1,4 GW v prvi polovici leta 2023 v EU, je še vedno pod potrebno normo gradnje.

Prav tako mora Evropa razširiti svojo dobavno verigo vetrnih elektrarn na morju, da bi lahko omogočila veliko rast gradnje, a potrebne naložbe v tovarne, delovno silo in infrastrukturo ne potekajo dovolj hitro. Ozka grla že obstajajo pri izdelavi temeljev za vetrne turbine na morju in pri razpoložljivosti mehanizacije za montažo. Potrebne so tudi nove tovarne vetrnih turbin in vodnikov ter za devet milijard evrov naložb v pristaniško infrastrukturo in v velike investicije v nove omrežne povezave.

Evropa mora izboljšati tudi svojo zakonodajo (na primer izdajanje dovoljenj in zasnovo trga), da bi takšne naložbe upravičila. Potrebna pa bo tudi podpora javnosti. Toda zeleni dogovor EU in Akt o neto ničelni industriji v sedanji obliki sta nezadostna. EU mora zagotoviti finančna sredstva, ki bodo pomagala povečati dobavno verigo in ne samo financirati inovacij. Nacionalne vlade morajo maksimalno izkoristiti novo prožnost, ki jo imajo v pravilih EU o državni pomoči za podporo naložbam, dražbe pa morajo nagraditi naložbe v odpornost dobavne verige in druga področja dodane vrednosti. Navsezadnje pa morajo tudi vlade pravilno oblikovati temelje dražb. V celoti morajo indeksirati dražbene cene, da pokrijejo inflacijo med dražbo in dejansko nabavo opreme. Stroški vetrnih turbin na morju so se v zadnjih dveh letih namreč povečali za do 40 odstotkov. Če vlade teh stroškov ne bodo priznale, bodo izgubile investitorje v projekte. 
Vlade se morajo izogibati neomejenemu negativnemu zbiranju ponudb, ki od razvijalcev zahteva, da plačajo kolikor lahko za privilegij gradnje vetrne elektrarne na morju. Od 12 GW vetrnih elektrarn na morju, dodeljenih v akcijah v letošnjem letu, je bilo 60 odstotkov dodeljenih z neomejenimi negativnimi ponudbami. To znatno poveča stroške gradnje vetrne elektrarne in razvijalci bodo morali te stroške prenesti na porabnike električne energije in/ali dobavno verigo, ki so že tako v težavah, opozarja WindEurope.

VIR: Naš Stik