»Ampak a veš, to sem jaz,« mi reče. Marjeta je študirala teologijo in od nekdaj oblikovala nakit, ko pa se je vrnila k premogu, je začutila, da bo nakitu lahko dodala lokalno zgodbo. Zgodbo Zasavja, na katerega jo močno vežejo korenine. »Tukaj je moje srce.« Jaz pa se ozrem in me prešine misel. Čeprav razgled od tu (stojiva zunaj pred delavnico) ni ravno daljnosežen, jaz meja njeni perspektivi in ambiciji ne vidim. Navdihujoče, preprosto navdihujoče. »Premog najprej potopim v naravne smole, da se pore zaprejo, nato ga brusim, režem na primerne kose in dodajam stare rudarske materiale, kot so nerjaveče jeklo, guma, filc, kombiniram tudi baker. Vsakemu kosu se posvetim, zato se še vedno spominjam vseh kosov in točno vem, kako sem kakšnega izdelala.« Čeprav sem slišala in poslušala vse kar je povedala, drugače tega ne bi mogla zapisati, je opazila, da sem nekako odsotna, zamišljena. Tisti trenutek sem imela samo še eno vprašanje in ji ga zastavila.

Marjeta, si mu kaj podobna? V trenutku sem imela vso njeno pozornost. Drobna, oblečena v temna oblačila, skrita, skromna, tiha, kot bi nekaj čakala, ko spregovoriš z njo in jo začneš spoznavati, pa se ti pred očmi začne odvijati nekaj velikega, gracioznega, cvetočega in to v več odtenkih. Če mi je maloprej razložila, da je premog črn in z določenimi tehnikami iz njega izvabimo ves njegov sijaj in prezenco, sem imela zdaj pred seboj njegovo še kako močno predstavnico v obliki človeka. Človeka, ki je v njem prepoznal tisto več. Človeka, ki zelo očitno čuti z njim. »Verjetno sem mu res malo podobna.« je odgovorila. Veličastno. Hvala Marjeta. Kaj vse sta že doživela skupaj, pa kaj vse še bosta. Vesela sem, da je med vama ob tvoji vrnitvi v Slovenijo preskočila iskrica.

Piše: Ines Ćeman na https://navdihni.me/marjeta-tista-ki-dela-nakit-iz-premoga/

VIR: Insights