Pogovor z Alešem Krajnčanom, predsednikom Citroën kluba Slovenije 

Zelo zabavno! Presenetil me je občutek prostornosti, navdušen sem bil nad preprostostjo uporabe, zvokom pariškega metroja in neverjetno majhnim obračalnim krogom.

 

Presenečen sem, da z njim pravzaprav nikoli nisem bil ovira na cesti in to kljub dejstvu, da živimo v majhnem mestu in ga uporabljamo tudi na medkrajevnih relacijah. Vsem, ki jih morda skrbi, da je počasen, predlagam, da pogledajo povprečno hitrost na svoji »200-konjski raketi«. V dveh mesecih smo z njim prevozili že čez 1500km! Ob tem pa je 75 km dosega popolnoma realen podatek, brez odstopanj, tudi polnjenje preko hišne vtičnice je podobno kot bi vključil sesalec in v treh urah je poln. Tudi to je  prijetno presenečenje.

 

To je zelo zanimivo vprašanje. Smo namreč tudi lastniki klasičnega Amija 8 Break iz leta 1976, ki ga je težko primerjati z novodobnim Amijem. Še najbolj bi lahko primerjal njuno ime – AMI, kar po slovensko pomeni prijatelj in z obema se prav hitro spoprijateljiš.

 

Če bi ga moral primerjati s starodobnikom, bi ga še najlažje s Spačkom. Ne gre le za število konjev (9) in način odpiranja oken navzgor, pač pa za radikalni koncept obeh. Tako je Spaček revolucionarno motoriziral od druge svetovne vojne razrito Francijo s filozofijo preprostosti in dizajna, ki je popolnoma podrejen funkciji, a vseeno izpade neverjetno simpatičen, nekateri celo rečejo, da »je tako grd, da je že lep«. Tako kot Spaček se tega loteva tudi moderni AMI, pri čemer je današnji svet seveda zelo drugačen od tistega leta 1948. Danes avto ne rabi prepeljati čez njivo košare jajc, ki se ne smejo razbiti, pač pa mora omogočiti poceni dostop do električnega vozila, majhnega parkirnega prostora in najstnika spraviti na judo. Verjetno si pri Citroënu leta 1948 niso predstavljali, da bomo s Spački in njegovimi sorodniki leta 2023 še vedno potovali (letos na svetovnem srečanju v Švici se je zbralo skoraj 4000 avtov), tako kot si danes ne predstavljamo, kakšna prihodnost čaka AMI.

 

 

Vožnja z vozilom AMI je preprosto zabavna. Odmevajoče električno piskanje in minimalistični sedeži spominjajo na pariški metro, za njim pa se obrne več glav kot za super športnim avtomobilom.

 

Največ ga uporablja moja žena, ki je gradbeni projektant in je veliko na terenu. AMI nima težav s transportom tedenskega nakupa ali z vožnjo štirinožnega prijatelja na jezero. Tudi otroka ga rada vzameta kljub veliki konkurenci Citroënov v garaži.

 

Verjeli ali ne, bolj kot starodobni AMI! Povsod sprašujejo po dosegu, ceni, hitrosti, želijo sesti vanj ter ga fotografirati, otroci pa se mu nasmejijo in nanj kažejo s prstom. Vsekakor vzbuja veliko pozornost.

 

Kot rečeno, 75km je povsem realen doseg, ki ne laže. Najnižji doseg na števcu pa je bil 3 km, ko sem se po »želvjem tempu« pripeljal domov. Živim namreč na strmem hribu, kar logično vpliva tudi na moč baterije.

 

Mislim, da je AMI odličen primer, kako se lahko električna mobilnost prilagodi našim potrebam. Kot mestni avto je odgovor na potrebo po preprosti, okolju prijazni in cenovno dostopni mobilnosti. Mislim, da bomo v prihodnosti videli več takih vozil na cestah, saj se ljudje zavedajo pomembnosti trajnostne mobilnosti. Električna prihodnost je realna le v primeru, da je vsem dosegljiva in ob razumevanju, da je za stanje v zastoju čisto dovolj tudi 9 konjev.

VIR: Citroen