Po treh zlatih nagradah na Slovenskem oglaševalskem festivalu so se konec septembra razveselili še bronaste nagrade na 28. mednarodnem festivalu kreativnosti Zlati boben. Ne le, da so bili na festivalu edina slovenska agencija v ožjem izboru, ampak so se med agencijami iz regije Adriatik uvrstili na drugo mesto in se s tem postavili na zemljevid najboljših agencij v Evropi. Vmes so jih opazili tudi na globalnem portalu Packaging of the world, njihovo embalažo uvrstili med 10 najboljših in jih označili kot agencijski profil meseca.

Goran Radinović, ustanovitelj ter kreativni in umetniški direktor v Aritmiji, je z rezultati Zlatega bobna zadovoljen predvsem zato, ker pravi, da so se znašli v resnično izjemni družbi, hkrati pa takšna nagrada pomeni, da so se poplačale vse ure trdega dela. »Ker smo majhna agencija, dela na festivale prijavljamo zelo premišljeno. Za nas vsaka prijava pomeni strošek, logično pa je, da manj del kot prijaviš, manjši je tvoj izplen. Prepričan sem, da bi prijavljeno delo – embalaža vina Fazan vinske hiše Doppler – v kakšni drugi kategoriji prejelo še kakšno nagrado, ampak seveda smo tudi s tem več kot zadovoljni. Na festivalih smo sodelovali že prejšnja leta, letos pa je bila bera do zdaj največja. Poleg nagrad na SOF-u in Zlatem bobnu smo prejeli še Brumnovo nagrado in vsa ta priznanja so nas kar nekoliko 'izstrelila' naprej,« je povedal, ko smo ga obiskali v njihovih prostorih v središču Maribora. V isti sapi dodaja, da so bili dolgo časa nekoliko neopazni, saj so premalo časa posvečali komunikaciji agencije in njenih projektov. »A ko se kolesje enkrat začne obračati, se naprej vrti kar samo. Mislim, da se je to zdaj zgodilo nam, zlasti po Zlatem bobnu. Zdaj dobivamo vabila tudi na druge festivale, na nekatere celo brezplačno, a to ne pomeni, da se bomo zdaj kar 'povprek' prijavljali na vse festivale. V tem ne vidimo smisla. Smo pa veseli, da smo dobili ta 'push', ki se nam zdi ravno prav močan in ravno takšen, kot smo ga potrebovali.«

V Aritmiji menijo, da se morajo na festivalih manjše agencije še bolj potruditi kot velike. Sami po navadi predstavljajo oz. prijavljajo projekte, ki niso vidni širši ciljni skupini, a vanje verjamejo. »Za Dopplerjevega 'Fazana' smo resnično verjeli, da je vrhunsko delo, ampak iskreno – v to smo verjeli že kdaj prej, za kakšno drugo delo. Na festivalih je veliko stvari odvisnih od žirantov, drugih prijavljenih projektov in številnih drugih dejavnikov. Res je tako, da se mora vse 'poklopiti'. Bi pa poudaril še nekaj. Zlati boben je bil, kot veliko festivalov, med vikendom. In ta vikend je bil zares nekaj posebnega. Ampak po vikendu vedno pride nov delovni ponedeljek, ki s seboj prinese vse izzive, težave, frustracije in tudi vse dobre projekte, ki jih imamo. Prejeli smo izjemno priznanje, ki veliko šteje, ampak še vedno moramo delati naprej – z enako odgovornostjo kakor prej,« trezno pove. 

Goran Radinović je sicer začel ustvarjati že kot srednješolec, ko je profesorica likovne umetnosti na gimnaziji prepoznala njegov potencial. »Zelo hitro je prišlo prvo udejstvovanje na festivalu Magdalena, kjer sem prvič sodeloval še kot študent. In zanimivo je, da so zame občutki, kadar sodelujem na festivalih, še vedno enaki kot takrat. Čeprav vedno poudarjam, da delamo za naročnike in ne za festivale, so zame festivali nekakšna kreativna hrana. Tisti občutek, ko prijaviš svoje delo, ko vidiš druga odlična dela in nekdo pohvali tvojega, je resnično fantastičen. Spomnim se, ko sva s Petro (Radinović, njegovo ženo in partnerko v agenciji, op. p.) prijavljala nek oglas na Magdaleno in so naju zjutraj poklicali z novico, da sva dobila nagrado zlati modrc. Kar okamenel sem in še danes dobim kurjo polt, ko se spomnim tega trenutka. Po vseh teh letih ob prejemu nagrad ni skoraj nič drugače kot takrat, morda le nekoliko manj intenzivno,« se nasmehne.

Ko se spominja svojih kariernih začetkov, pove, da je kot posameznik najprej ustvarjal v različnih (grafičnih) studiih. »Ta prva leta udejstvovanja zame niso bila najbolj prijetna. Bil sem v čudnih sredinah, ki se niso vedno ujemale z mojimi vrednotami – te sem namreč vedno postavljal na prvo mesto. Najlažje bi to morda opisal s stavkom, da preprosto nisem bil srečen. Nikoli nisem delal v agenciji, sem si pa želel to poskusiti, po možnosti v lastni agenciji. Potem se je pokazala priložnost, čez noč sem pustil službo in začel 'na svojem'. To je bilo leta 2007 in prvih nekaj let je bilo prav poraznih (smeh). Razlogi za to so bili različni, med drugim nisem ničesar vedel o podjetništvu, pojma nisem imel o tem, kako deluje oglaševalski biznis, pa tudi strokovni razvoj me je še čakal. Je pa res, da nikoli nisem izgubil volje, kar se mi zdi ključno,« poudari.

Ideja o imenu Aritmija je prišla iz njegovega dolgoletnega razmišljanja, da bi nekoč ustanovil lasten studio, podjetje, agencijo ..., ki pa bo delala drugače od ustaljenih praks. »Pri tem ne mislim nujno le na drugačne oblikovalske izdelke ali komunikacijske projekte. V mislih imam tudi drugačno klimo v podjetju. Razmišljal sem, da je ritem nekaj, kar je ustaljeno, aritem pa je tisto, kar sem želel sporočati. Da bi si želel razmišljanja in dela izven škatle. Smernice so bile tako postavljene že na samem začetku in še do danes se niso spremenile. Sledil sem sebi, ampak bilo je vredno, saj vsak večer pomirjen ležem v posteljo.«

V prvih nekaj letih Aritmije je dosegel številne vzpone in padce. »Tu in tam smo imeli kakšen resnično dober projekt, za kaj več pa je zmanjkalo znanja in sreče. Manjkala je tudi kakšna roka za pomoč, saj se mi je takrat zdelo, da bo dovolj dobro in najbolj avtentično samo takrat, ko bom vse naredil sam. Na srečo sem dobival nove priložnosti in iz napak sem se tudi veliko naučil. Potem je prišlo obdobje, ko je nekako steklo, spoznal sem, kako deluje ta svet, dobili smo prve resne naročnike, prvo malo bolj resno nagrado na SOF-u in z zelo majhnimi koraki smo prišli do tega, da smo se v zadnjih letih postavili na zemljevid kot resna agencija z multidisciplinarnim znanjem, s poudarkom na odličnem oblikovanju, in dobrimi kreativnimi in komunikacijskimi projekti,« pravi.

Danes je v ekipi (poleg zunanjih sodelavcev) redno zaposlenih pet ljudi in pri tem bodo tudi ostali. Želijo si namreč ostati butična agencija, ki izvaja izbrane projekte, ki se jim lahko resnično posvetijo.

Goran Radinović je zelo zadovoljen, da ima okoli sebe sodelavce, ki gojijo podobne vrednote, kot jih sam. Že od nekdaj si jih je namreč želel prenesti na svoje podjetje oz. agencijo. »V tem trenutku lahko agencijsko kulturo živimo in vzdržujemo na najvišji ravni oziroma jo še krepimo. Skrbimo, da ni prekomernega dela, da odhajamo iz službe ob 16. uri, da prav noben vikend ne delamo. Predvsem pa, da ne taktiziramo in da smo izjemno pošteni do naročnikov. Za primer – z vinarjem Petrom Göncem smo se pred leti vzpostavili v segmentu oblikovanja embalaž in zanj smo naredili prvo etiketo. Pozneje sem dobil vrhunsko idejo in začutil sem, da je bilo tisto, kar smo zanj naredili najprej, brez pravega sporočila. To sem mu tudi povedal. Prosil sem ga, naj nam da še eno možnost, da pripravimo nekaj novega. Takrat smo zasnovali dizajn vinske etikete s 136 pikicami, ki je bil pozneje na SOF-u tudi nagrajen s srebrno nagrado,« pove in doda, da se mu zdi to pravi način dela, čeprav mu marsikdo reče, da bi moral biti bolj takten.

»Agencijski posel je težak. Morda se ne sklada vedno z mojimi vrednotami, ampak nekako mi oziroma nam uspeva in vedno znova sem vesel, ko dokažem, da je vredno vztrajati. Dejstvo je, da najboljše projekte ustvarjamo z naročniki, s katerimi smo vzpostavili pristen odnos. Medtem ko z naročnikom večkrat sedimo, razpravljamo in skupaj razvijamo ideje, se poslušamo in vemo, kakšna je vloga naročnika in kakšna izvajalca. Povabilom na pitche se le redko odzovemo, saj je ključ do dobrega uspeha odličen tim, ki ga sestavljata naročnik in agencija,« pravi.

Sicer pa se v tem času tako kot mnogi tudi oni srečujejo s težavo z iskanjem pravih sodelavcev. »Preprosto povedano: kadra ni. Že nekaj časa živimo v nekakšnem instantnem obdobju, za katerega ne vem, kam vodi. Ko dobivam portfelje, je veliko zelo površnih, slabih, nesamokritičnih ... Sam marsikaj pripisujem slabi strani družbenih omrežij, to pa zato, ker ni prav nobenega filtra za spodobnost, estetskost, smiselnost ... Vse bolj je prisotna splošna vsevednost in pomanjkanje samocenzure in žal se to širi v vse pore družbe, tudi v našo panogo. Ko se sam spomnim svojih začetkov, vem, da sem doživel sto zavrnitev na en pozitiven odgovor, pa me to ni potolklo. Tega danes ni več. Veliko mladih je prehitro zadovoljnih z neko rešitvijo, nimajo volje, želje, strasti. To res pogrešam,« pravi.

Ko v Aritmiji iščejo nove sodelavce, je to zato dolgotrajen proces, saj se želijo resnično prepričati, da bodo medse sprejeli pravo osebo. »To, da sodi med nas, je prva stvar. Zelo pomembno je, da se s prišlekom ne poruši agencijski red. Pri nas se zelo zavzemamo, da delujemo izključno kot ekipa, posamezniki pa se temu podrejamo. Ključne pa so seveda tudi podobne vrednote, kot sta iskrenost in poštenost, kar pa danes žal ni samoumevno.«

Med njihovimi naročniki ni velike fluktuacije in kar nekaj naročnikov je z njimi že dolgo časa. Posebna zgodba je tista, ki jo pišejo z Nogometnim klubom Maribor, saj so njihova hišna agencija, prvi projekt, ki so ga naredili zanje, pa sega v leto 2010. »Z njimi smo razvili zares lep, prijateljski odnos in krasno sodelovanje. Če kaj ni v redu, si povemo, ampak stvari tudi vedno zelo hitro rešimo. Lahko pa rečem, da sem se od njih naučil veliko, predvsem iz odnosa ob zmagah in porazih. Osebno sem bil prisoten tudi ob največjih uspehih Lige prvakov in ko vidiš, kako ti ljudje dihajo eden za drugega – pa ne govorim samo o igralcih, ampak o širši ekipi –, je to zares nekaj izjemnega. Delček tega, to strast, sem želel v svoji agenciji. Seveda pa ne za vsako ceno. Ne želim, da bi kdo od nas izgorel, želim, da skrbimo zase, za svoje zdravje. To, da smo naredili en dober projekt in hkrati uničili eno življenje, ni vredno. To je resnično naša velika zaveza in to pogosto poudarjamo.«

Med projekti, ki so jih zasnovali za NK Maribor, izpostavi dva s podobno, »noro« idejo. Prva je gverilska akcija »Vijol'čna kri«, ki so jo pripravili z namenom, da bi poleti, ko na področju nogometnih tekem vlada zatišje, izpostavili klub kot blagovno znamko in razširili nogometno družino. V ta namen so razdelili 10.000 »vijol'čnih« krvnih vrečk, napolnjenih z vijoličasto krvjo (ki je bila v resnici vijolično obarvan sok). »To so bili začetki Aritmije in akcijo sem izpeljal skoraj sam. Bila je posebna tako zaradi ideje kot zaradi izvedbe, ki ni bila enostavna. Po vsem svetu sem iskal krvne vrečke, ki smo jih potem polnili s sokom, veliko vrečk je dobesedno eksplodiralo, tako da je bilo resnično zanimivo. Ampak na koncu je bil to zares lep in drugačen projekt, ki se ga še danes vsi spomnijo,« pravi Radinović.

Piko na i je projektu dal zaključek z dobrodelno noto – na mariborskem stadionu so namreč organizirali krvodajalsko akcijo, ki je postala vsakoletna tradicija. »Krvodajalstvo je po mojem mnenju najbolj plemenito dejanje, ki ga človek lahko stori za sočloveka, in ko vidim, da se ljudje vsako leto znova pridružujejo tej akciji, se zavem, da je projekt sprožil nekaj zares dobrega. Na koncu mi to pomeni veliko več kot priznanja, da smo nekaj dobro naredili, čeprav nas je opazila tudi stroka, saj je projekt dobil tudi nagrado SPORTO za najboljšo športno-marketinško akcijo,« pravi sogovornik.

Tudi drugi projekt, ki je vreden izpostavitve, je bil obarvan dobrodelno. Gre za sponzorsko aktivacijo, s katero so se želeli v NK Maribor pokloniti zdravstvenim delavcem po prvem valu epidemije koronavirusa. »Šlo je za to, da smo vijoličaste nogometne drese nogometašev začasno zamenjali z dresi v sinje modri barvi – barvi uniform zdravstvenih delavcev. Idejo je prispeval kreativni direktor Drago Mlakar, izvedli pa smo jo skupaj in čeprav se mi je takoj zdela dobra, priznam, da sem bil precej živčen, preden sem jo predstavil v klubu. Vsi se zavedamo, da je v nogometu nekaj stvari svetih – ena je grb, druga pa klubska barva. Ampak ideja se je predstavnikom kluba zdela dobra, odlično pa so jo sprejeli tudi navijači. Tudi pri tem projektu je sledila dobrodelna nota – drese smo namreč prodali na dražbi, vsa sredstva pa donirali UKC-ju,« izvemo.

Goran Radinović poudari, da sta to le dva od projektov za NK Maribor, je pa še ogromno takšnih, kjer so skozi vizualno komunikacijo ustvarili presežke. Ena od njih je bila naslovnica klubske revije, na kateri so poustvarili eno od kultnih fotografij iz svetovne zgodovine. Ob vstopu kluba v Ligo prvakov so na naslovnici namreč upodobili mariborske navijače, ki so v čast zmagi na stadionu Celtic Park simbolično zapičili mariborsko zastavo, kot so to leta 1945 storili ameriški vojaki na Iwo Jimi. »Marsikdo nam je takrat očital, da primerjava z vojno ni na mestu, a seveda je šlo za čisto simboliko in fotografija je zares dobro uspela. Zdi se mi, da smo velikokrat na nek način premikali meje in da je bil to eden od takšnih projektov,« pravi.

Med naročniki, s katerimi sodelujejo z velikim veseljem, izpostavi še dva. Prvi je Zavod za turizem Maribor, drugi pa Fitinn Fitnes Slovenija. »Zavod za turizem Maribor je nekoliko specifična organizacija, saj so pri javnih podjetjih ali zavodih vedno prisotni določeni izzivi. Ampak zanje smo ustvarili nekaj resnično lepih projektov, posebej me veseli, ker ustvarjamo v lokalnem okolju. To tudi najbolje poznamo, zato je ustvarjanje najbolj iskreno,« pove.

Vsako leto zasnujejo podobo in ključna gradiva za Čarobni Maribor, dogodek, ki Maribor pospremi v praznične aktivnosti. Pred leti so ustvarili ilustracijo, ki še vedno visi na njihovem hodniku, na njej pa so želeli predstaviti praznični Maribor. Na ilustraciji je mestni park s kupolo, tja pa so postavili tudi nekaj posebnih ljudi.

»Eden od tistih, ki je meni posebej pri srcu, pa morda niti ni vsak opazil, da je tam, je lutkar oz. ulični umetnik, ki vsak dan že 20 let s svojim kasetofonom stoji na križišču Gosposke in Jurčičeve ulice. Tudi njega smo na primer izpostavili kot enega od simbolov Maribora. Na povsem drugem polu kot Zavod za turizem Maribor je Fitinn Fitnes Slovenija. Gre za eno od največjih fitnes verig v Evropi, ki je sicer avstrijska, mi pa skrbimo za lokalizacijo njihovih gradiv. Pri tem nam puščajo precej odprte roke pri ustvarjanju komunikacijskih akcij. Navdušen sem, ker gre za potentno, drzno komunikacijo, ki je verjetno ne bi mogli ustvarjati s katero koli znamko, ampak ta znamka je točno takšna. Komunikacija je zelo opazna, trenutno je eden od aktualnih naslovov na primer: 'Prihaja čas debelih krav'. S tem in z nizom drugih sporočil smo imeli v mislih zgolj ekonomski vidik, ampak cilj zbujanja pozornosti je bil več kot dosežen in oglaševalska akcija je več kot uspešna,« je zadovoljen.

Kljub bližini Avstrije s severnimi sosedi štajerski kreativci ne sodelujejo prav dosti. Radinović meni, da je eden od razlogov, da imajo Avstrijci to panogo sami zelo dobro razvito, hkrati pa so tudi veliki domoljubi. 

Posebno vlogo v njihovi agenciji igra oblikovanje embalaže. Znani so predvsem po sodelovanjih z vinarji, delajo pa tudi za druge naročnike. Eden od najnovejših je Keune Slovenija, zelo pa verjamejo tudi v zgodbo, ki so jo začeli pisati z oljarno Heler. »Gre za simpatično komunikacijo na embalaži, za katero stoji enostavna in hkrati zelo povedna ideja. Ustvarili smo figuro plesa med kmetom in bučo oziroma kmetom in sončnico. Predvsem gre za komunikacijo, ki je za ta segment nekoliko drugačna in vesel sem, da kmetije prevzemajo mladi ljudje. Ti si želijo bolj drzne oz. drugačne komunikacije, ki v tej panogi ni običajna. Sami v procesu onboardinga naročnike vedno podučimo, da je dobro, da so pristni in da najdejo neko svojo zgodbo, pri čemer jim seveda pomagamo. Mlajši to zares dobro razumejo in včasih to znajo še bolje kot mi.«

Ob koncu pogovora se dotaknemo še načrtov za prihodnost. V Aritmiji pravijo, da so letošnji uspehi prišli kot naročeni, saj so pridobili še večjo kredibilnost, odprli pa so jim tudi precej vrat iz lokalnega okolja. »Če želiš prosperirati, moraš izstopiti iz njega in zdaj so nas opazile tudi znamke, ki nas prej niso. Kam in kako naprej? Zagotovo se bo zgodil nek zasuk oziroma premik. Dogovorili smo se že za nova sodelovanja z naročniki, s katerimi ustvarjamo projekte, o katerih bomo zagotovo še govorili. V prihodnosti si kot agencija želimo še vedno ostati butični, da bomo lahko svoje kreativne ideje še naprej ustvarjali poglobljeno, premišljeno in učinkovito in to je eden od ciljev za prihodnost,« sklene sogovornik.

 

VIR: MM