Večina izmed nas se spomni otroštva kot brezskrbnega obdobja, ko nam je bila edina skrb ali bo lepo vreme in kje se bomo igrali. Vendar pa imajo otroci tudi svoje izzive, ki jih mi odrasli ne razumemo.
Večina izmed nas se spomni otroštva kot brezskrbnega obdobja, ko nam je bila edina skrb ali bo lepo vreme in kje se bomo igrali. Vendar pa imajo otroci tudi svoje izzive, ki jih mi odrasli ne razumemo. Včasih jih ne razumemo, ker so tako posebni, redki, ne prepoznani. Katarina ima skotopični sindrom, zaradi tega in disleksije je imela veliko težav v šoli, a ko so zadevo prepoznali, se ji je odprl svet. In posledično tudi vsej družini. Ni omagala, kljub veliko slabim ocenam, kljub temu da je ponavljala 3. letnik gimnazije, kljub temu da ni prišla na fakulteto, ki si jo je želela … Sedaj pa obiskuje Fakulteto za management v Kopru, oddala je dispozicijo za diplomo, potem gre naprej. Ne ona ne družina niso obupali na poti iskanja rešitve za njene težave. Ni vse disleksija in odločba, ki jo dobijo učenci v šoli, ne reši vseh težav. Nasprotno, včasih rodi nove. Ključno je, da se slišimo, vidimo in ukrepamo. Mogoče je to ena izmed poti, da zgodbo delimo z drugimi in olajšamo pot še kakšnemu staršu, ki ne ve, kaj pravzaprav ovira njihove otroke na poti do uspeha. (op.ur.: uvod je zapisala Mateja, Katarinina mami)
Piše Nataša Grah na https://navdihni.me/ko-svet-vidis-v-drugacnih-barvah/
VIR: Insights
