MED LEDOM IN NOROSTJO

Januarske izdaje založbe Beletrina

Ledeni mesec prinaša najprej težko pričakovani tretji roman Jasmina B. Freliha Ledeni možje, zbirko pesmi Stare pesmi pišem Petra Rezmana, roman Tehtnica svetovno priznanega Dona DeLilla v prevodu Jasmina B. Freliha, punk roman Šestnajst odtenkov norosti Rachel Trezise v prevodu Suzane Tratnik in izbor novel Ohranjeni spomin, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti Rudija Šeliga. Jasmin B. Frelih: Ledeni možje

Nagrajeni pisatelj in prevajalec Jasmin B. Frelih se po romanih Na/pol in Piksli sooča z Ledenimi možmi. Roman je izjemen literarni sprehod po bolj ali manj otipljivih svetovih, po katerih sega revni študent Leon Kalan, ki se hoče po prihodu iz Škofje Loke izkazati na študiju primerjalne književnosti in se prebiti v literarne kroge, ki se mu za zdaj še vztrajno izmikajo. Drago življenje v prestolnici otežuje še finančna kriza, Leon pa se poskuša poiskati v svetu, ki mu ni niti malo domač – čeprav se mu zdi, da bi sčasoma vseeno lahko našel pot iz novembrske megle, zaradi katere Ljubljana izgublja temelje, kakor zapiše sam.Nekega dne odpadlo predavanje izkoristi za to, da na pijačo povabi skrivnostno sošolko Niko, po nekaj nenavadnih pogovorih in omembah soobstoja različnih svetov, v katerih smo različne verzije nas samih, pa se začne odpirati priložnost. Spozna namreč Nikinega prijatelja Čarmana, ki mu razloži, kakšno poslanstvo opravljajo s poglobljenim študiranjem različnih kultur, kar ga začne nezadržno privlačiti. Odloči se, da se bo posvetil francoski kulturi in za več kot mesec dni odpotuje v Francijo, za seboj pa pusti mamo samohranilko in dekle.

Tu pa se stvari šele začnejo zapletati, Leon se ves čas bori s svojimi demoni, dvomi in strahovi, da mu ne bo uspelo: »Vse, kar je od življenja upal, se mu je zdelo tako daleč. Če je svetov neskončno, mar ne obstaja eden, kjer je njegovim željam zadoščeno? Kako naj pride tja?« Avtor Jasmin B. Frelih ob tem dodaja: »Avantgarda v Ljubljani. Evropa. Rdeče in črno, Čarobna gora, Potovanje na konec noči; Berlin, Alexanderplatz. Škofja Loka. Charlemagne. Neue Europeische Kunst. Velika finančna kriza. Veliki evropski roman. Tradicija. Literarna tradicija. Tradicija protesta. Pripadanje. Bouvard in Pécuchet. Sanjske podobe vzporednih zgodovin: če bi zmagal Hanibal, če bi Atila prinesel covid, če bi zmagal Sulejman, če bi zmagal Lenin, če bi Američani po Nagasakiju kar nadaljevali. Realizem. Naturalizem. Epistolarni roman. Kvantni roman. Skušnjave. Prešernovska struktura. Bien Dien Phu. Leon Kalan ima življenje, ki je precej bolj drobno od mojega, živi pa v resničnosti, ki je veliko širša. Pogrešal ga bom.« Roman preveva občutek iztaknjenosti iz prostora in časa, nekakšne negotovosti, da smo se znašli v novem svetu skritih elit, popolnega predajanja kulturi in obstoju, ki se izmika v megli. Še en zadetek v polno.Peter Rezman: Stare pesmi pišemPesnik, pisatelj in dramatik Peter Rezman se podpisuje pod več kot dvajset knjig, najbolj poznan pa je po tem, da piše o tematikah, povezanih z rudarstvom in rudarskim življenjem, saj je delal v rudniku lignita Velenje in kasneje še dolga leta na področju okoljevarstvenih vprašanj Velenjske kotline. Tokrat se predstavlja s poezijo, ki se od tega rahlo odmika, a vseeno ostaja zvesta svojevrstni poetiki.

Knjiga Stare pesmi pišem je nalašč razdrobljena, brez pravega fokusa, nezaokrožena, a ravno v tej svoji težnji se prav iskrivo sestavlja pred nami in ponuja miselne rudnike, po katerih lahko svobodno kopljemo. Samoironični naslov o pisanju starih pesmi avtor Peter Rezman komentira takole: »Nekoč sem začel pisati pesmi. Kar zgodilo se je. Puf in že je bila pesem. Sveža. Čisto nova. Pametni ljudje so rekli, da sem se začel vzpenjati na Parnas, a sem z leti uvidel, da to ni gora. Bolj je vse skupaj podobno stadionu. Ali pa cirkuški areni. Colombina in to. Zato je zdaj tako s temi pesmimi, ki me še srečajo na poti. Ni več novih. Stare se ponavljajo v neskončnost.«Gre za humorno, hudomušno pisanje, ki se ves čas vrača k osnovam – k pisanju in nadalje k besedi. Pesmi raziskujejo, kako se izraziti in najti skozi besede, kako segati po preteklih bolečinah, v dlani lovijo okruške otroštva, iz njih mezi prava neusahljiva življenjska energija. Vsakdanji prizori so obarvani z ironijo in rahlo karikirani, človeški stik pa ni vedno prijeten, temveč je lahko tudi moteč, presenetljiv, drugačen. Zbirka je razgibana tudi grafično, pesmi se po papirju sprehajajo čisto sproščeno, enkrat v obliki dežnih kapelj, kasneje v obliki kvadrata, trikotnika, sprevoda. Pesnik navduši z raznimi jezikovnimi igrami in domislicami, besede pa ves čas spretno razgiba, prelamlja, prepogiba in jih na splošno vešče prestavlja sem ter tja. Čeprav se knjiga izmika okviru, je zelo povedna pesem o zlaganju stvari v škatle, v katerih so nove in nove škatle, ki jo avtor sklene z besedami: »Vse naj se zbere ločeno«. Tudi besede, tudi življenje. Navdihujoče.Don DeLillo: Tehtnica

Priznani ameriški pisatelj, dramatik, scenarist in esejist Don DeLillo (1936) se po Belem šumu in Kozmopolisu v slovenščini predstavlja še z romanom Tehtnica, ki ga je prevedel Jasmin B. Frelih. DeLillo je avtor sedemnajstih romanov in prejemnik številnih nagrad, po njegovih romanih pa so posneli tudi uspešne filme. Pisatelj je poznan po družbenokritičnem in satiričnem pisanju, v katerem kritizira konformistične sisteme, analizira ideološke konflikte in samosvoje meša (pop)kulturne reference. Tehtnica je njegov deveti roman, izšel je leta 1988, gre pa za fiktivno študijo atentata na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je izvršil Lee Harvey Oswald leta 1963.Zgodba sledi povezanima, a ločenima zgodbama dveh likov. Prvi je atentator, ki ga spremljamo epizodično od otroštva do smrti, drugi pa je Nicholas Branch, arhivist na CIA, ki mu je bila dana monumentalna naloga, da v koherentno zgodbo poveže fragmente, povezane s Kennedyjevo smrtjo. Mešanje fikcije in zgodovinskih dejstev poskrbi za razgiban in živahen roman, ki poskuša enega izmed najbolj prelomnih trenutkov sodobne ameriške zgodovine pretopiti v zgodbo, ki ji lahko sledimo in jo lahko vzamemo za svojo – ali pa tudi ne. Prevajalec romana Jasmin B. Frelih ob tem dodaja: »DeLillova Tehtnica je zrel roman za zrele ljudi. V časih, ko se moramo vsi pretvarjati, da smo malo bolj počasni, malo bolj neumni, malo bolj gluhi in slepi, kot smo zares, če si nočemo nakopati obtožb, da širimo naokrog resnico, nam je Tehtnica lahko v uteho in užitek. Morda lahko samo še fikcija zrelo analizira zgodovinske fenomene, motive in stremljenja ljudi, vso to težo neobvladljive družbe, brez dobrikanja oblasti in brez podpihovanja zgub. Morda je tudi to samo še fikcija.« Roman zastavlja večna vprašanja o razmerju med fikcijo in resnico ter spleta srhljivo prepričljivo sliko o agendah in naključjih, ki so vodile do tega šokantnega dogodka. Vrhunsko.Rachel Trezise: Šestnajst odtenkov norosti

Šestnajst odtenkov norosti je družbeni roman Rachel Trezise (1978), ki prihaja iz južnega Walesa, posejanega z opuščenimi rudniki. Njen prvenec Na prepihu je izšel tik preden je diplomirala iz novinarstva, v njem pa popisuje svoje odraščanje, ki so ga zaznamovali revščina, alkoholizem, nasilje in zlorabe. Avtorica je med drugim tudi prejemnica nagrade Dylana Thomasa, pričujoči roman Šestnajst odtenkov norosti, ki ga je v slovenščino prevedla Suzana Tratnik, pa je prvo delo, s katerim se predstavlja pri nas.Zgodba spremlja tri mlade ženske, frizerko Rhiannon, tovarniško delavko Ellie in Siân, mamo treh otrok z dvema službama. Družijo se bolj po sili razmer, saj so partnerke članov lokalnega punk benda The Boobs, monotono in dolgočasno življenje v zakotnem Aberalawu pa jih po malem spravlja v obup. Vse namreč sanjajo o nečem večjem in boljšem, medtem pa se predajajo alkoholu in drogam. Prevajalka Suzana Tratnik ob tem dodaja: »Šestnajst odtenkov norosti je intenziven, brezkompromisen, po razpoloženju pankerski roman, postavljen v majhen kraj v Walesu, kjer si ljudje želijo biti večji od njega. Za Ellie, edino diplomiranko iz njene klape v Aberalawu, ki se ob tovarniškem delu preizkuša kot glasbena kritičarka, je vse premajhno. A tudi sama je obtičala na mestu s svojim fantom, prijatelji_cami, zoprnimi družinskimi člani_cami in lokalnimi posebneži. Njene sanje rade sežejo v Ameriko, kjer si lahko predstavlja sebe v najboljši verziji, malo Amerike pa v zakoten Aberalaw vnese skrivnosten, mračen in privlačen diler Johnny. Ellie in njene tri prijateljice, nekakšne anti-bestičke, se ogrejejo za Johnnyja, v katerem vse vidijo priložnost za razburljivo romantiko, ki pa je vse kaj drugega. Znajdejo se v peklenskem krogu alkohola, drog, družinskih in osebnih tragedij, surovih obračunavanj, duševnih zlomov in neverjetnih podvigov. Neprizanesljiva in natančna podoba obubožanega in izčrpanega delavskega razreda 21. stoletja na Zahodu.« Pojavitev prišleka Johnnyja, ki razburka sceno, res deluje kot svojevrsten sprožilec za dogajanje, ki je prej zgoščeno okrog neke vrste prostega teka, čakanja na preobrat, ki ga nikoli ne bo, kar deluje obenem trpko in komično. Roman odlikuje sočen in sproščen jezik, ki odlično uteleša vzdušje propadajočega okolja. Če bi bil ta roman komad, bi ga bend zagotovo prihranil za bis.Rudi Šeligo: Ohranjeni spomini

Dvajseto obletnico smrti Rudija Šeliga (1935–2004) obeležuje zbirka Ohranjeni spomin, v kateri je zbranih šest novel, ki so nastale med letoma 1966 in 1997, in avtopoetski esej Samota in akcija, v katerem ja avtor strnil principe svojega pisanja. Rudi Šeligo je bil priznani pisatelj, dramatik, publicist, urednik in predavatelj. Urejal je Revijo 57, Perspektive, Probleme in sodeloval pri Novi reviji. Več let je bil direktor Borštnikovega srečanja in predsednik Društva slovenskih pisateljev, za svoja dela je prejel številne nagrade.Urednica knjige Urška Gabrič ob novi izdaji poudarja: »Želim si, da bi nova izdaja drzne kratke proze iz druge polovice 20. stoletja pritegnila tudi mlajše generacije bralcev. Da bi jih kljub distanci do turobnih industrijskih krajev, okvirov socializma in boemskega življenja nagovorila z vsemi možnostmi dojemanja sveta in z vsemi možnostmi jezika. Ravno z raziskovanjem slednjih je Rudi Šeligo tako dobro zajel atmosfero in čustva svoje dobe, ne da bi – v nasprotju z literaturo danes – v središče postavljal osebno in posamezno.«

Za Šeligove zgodnejše novele so značilni podrobni opisi stvarnosti, pri čemer dogajanje ostaja v ozadju, sčasoma pa se pretopijo v nadčasovne zgodbe o človeški osamljenosti in bolečini. Ali kot v spremni besedi zapiše Aleksander Zorn: »Šeligova proza je eden izmed najpomembnejših literarnih in estetskih dogodkov sodobne slovenske umetnosti, saj ni ostala eksperiment, ampak je prerasla v pisateljevo zrelost žlahtne klasike modernizma.« Magičnost in moč Šeligove poetike se skrivata v jeziku, s katerim vsako podrobnost daje na ogled in pred bralca prikliče reči, ki jih med svojo bivanjsko izkušnjo nemalokrat spregledamo ali pozabimo. Njegova dela se prefinjeno dotikajo pozlačenih strun časa in odzvanjajo v večnost.

VIR: Kreativna baza