Datum objave: 21.05.2024

Dogovor je retroaktivno začel veljati z letošnjim 1. februarjem. Netflix bo tako britanskim scenaristom za scenarij za eno uro posamezne oddaje plačal najmanj 17.000 funtov (19.810 evrov), za uro scenarija za oddajo, ki je del serije, pa minimalno 15.000 funtov oz. nekaj manj kot 17.500 evrov. V primeru, da bi Netflix določeno oddajo prodal drugi platformi oz. televiziji, bodo scenaristi dobili nadomestilo v višini 5,6 odstotka ustvarjenih prihodkov. Netflix bo v skladu z dogovorom scenaristom med drugim plačeval še del prispevkov za pokojninsko zavarovanje.

Predstavniki WGGB in PMA so dogovor pozdravili. "Dogovor je prelomen, saj bodo imeli britanski scenaristi, ki delajo za pretočno platformo, prvič v zgodovini svoje pravice zapisane v kolektivni sindikalni pogodbi. S tem bodo uživali boljše delovne pogoje, kar je tudi dobra popotnica za nadaljnje ustvarjanje," so zapisali.

V AIPA se pri delovanju pretočnih platform zavzemamo za jasna pravila igre, tako v razmerju do ustvarjalcev kot do države: "V času pandemije covid-19 so namreč pridobile na stotine milijonov novih naročnikov po svetu, zato bi morale del uspeha deliti s tistimi, ki so jim ga omogočili, z ustvarjalci," pravi direktor AIPA Gregor Štibernik.

Slovenska avtorska zakonodaja je po implementaciji direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu ena najboljših na svetu, zato lahko slovenski avdiovizualni ustvarjali uživajo pravice, ki jih večina njihovih kolegov v EU in svetu nima. "Dogovor med britanskimi scenaristi in Netflixom je primer dobre prakse, ki bi mu morali slediti tudi v drugih državah. Vendar vemo, da je britanska filmska industrija ena največjih na svetu, zato imajo tudi njeni ustvarjalci veliko večjo moč pri pogajanjih z globalnimi pretočnimi platformami, kot jo imajo ustvarjalci v manjših državah. Zato je ključno, da odločevalci v Evropi in tudi na globalni ravni postavijo jasna pravila igre, saj bodo ustvarjalci le na ta način uživali enake pravice. Pridobili bomo tudi uporabniki, in sicer kulturno in ustvarjalno raznolikost," je poudaril Štibernik. 

Ob tem je Gregor Štibernik znova spomnil na neurejenost izvenproračunskih virov, kar predstavlja eno izmed glavnih omejitev AV industrije v Sloveniji. ''Ključni deležniki AV industrije, med katere sodijo tudi platforme VOD (video na zahtevo), k produkciji slovenskih AV del trenutno ne prispevajo lastnih sredstev, k temu pa jih ne zavezuje niti nobena zakonska obveznost, '' pojasnjuje in dodaja: ''Slovenija v nasprotju s številnimi državami EU tudi ni implementirala Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD) na način, da bi tovrstnim tujim platformam naložila obveznost investicije v državi delovanja. Neurejenost izvenproračunskih sredstev vodi k finančni podhranjenosti slovenske AV industrije in njeni še večji odvisnosti od proračunskih sredstev.''

Po njegovem mnenju je zato nujno, da zakonodajalec čim prej uzakoni obveznosti domačih in tujih deležnikov AV industrije v obliki investicije ali vplačila v namenski sklad (kot alternativno) v določenem odstotku od njihovih letnih prihodkov. ''Tak sistem poznajo praktično vse evropske države. K temu so pozvali številni strokovnjaki in tudi nekateri odločevalci, industrija pa je jasno povedala svoje, in sicer s pripravo Strateškega načrta razvoja slovenske avdiovizualne industrije do leta 2030. Predlogi v načrtu so odlična podlaga za sistemsko ureditev tega področja," še poudarja Gregor Štibernik.

Naložbene obveznosti za platforme VOD po Evropi so raznolike in odražajo regulativne pristope posameznih držav, hkrati pa se usklajujejo s širšimi evropskimi direktivami. Te obveznosti so predvsem rezultat Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD), ki zahteva, da platforme VOD vlagajo v evropska dela, bodisi prek neposrednih naložb v produkcijo vsebin bodisi prek prispevkov v nacionalne filmske sklade.

Od leta 2022 je vsaj 14 držav članic EU preneslo AVMSD v svojo nacionalno zakonodajo, čeprav se specifične zahteve in tehnična zasnova teh določb bistveno razlikujejo. Ta raznolikost lahko povzroči izzive, kot je tveganje dvojne obdavčitve finančnih obveznosti več držav članic na isti dohodek. Več lahko preberete na naslednjih povezavah:​SMIT in ​​Home | IBFD​.

V Franciji morajo platforme VOD vlagati odstotek svojih prihodkov v francosko in evropsko avdiovizualno produkcijo. Ta pristop je posneman tudi v drugih državah, kot sta Nemčija in Italija, ki prav tako imajo specifične kvote in naložbene obveznosti, prilagojene za podporo svojim lokalnim filmskim industrijam. O temi se je podrobneje razpisal tudi European Audiovisual Observatory​.

Španija je uvedla 5-% dajatev na platforme VOD, kjer je 70 % zbranih sredstev namenjenih evropskim neodvisnim avdiovizualnim producentom, ki ustvarjajo vsebine v uradnih jezikih svojih držav​ (več tudi tukaj: SMIT)​. Podobno Nizozemska od platform VOD z visokim prometom zahteva, da vložijo 4,5 % svojih prihodkov v nizozemske kulturne izdelke, čeprav obstajajo izjeme za manjše platforme​ (Več preberite tukaj: Home | IBFD)​.

Širši cilj teh regulacij je povečati globalno konkurenčnost evropskih filmov in zagotoviti, da mednarodne storitve VOD prispevajo k kulturnemu in gospodarskemu ekosistemu držav, v katerih delujejo. Ta integracija je videna kot prednost pred neposrednim nasprotovanjem, saj spodbuja sodelovanje in naložbe v lokalno produkcijo vsebin​ (Več tukaj: SMIT)​. Na splošno, čeprav se specifike teh naložbenih obveznosti razlikujejo, je skupni cilj po vsej Evropi vzpostaviti robustno domačo filmsko industrijo, ki se lahko konkurira na globalni ravni.

VIR: Aipa