Foto: Dreamstime

Akwaeke Emezi (1987) je nigerijska pisatelj_ica, ki se opredeljuje za nebinarno osebo. Kljub mladosti velja za pomembno ime v sodobni nigerijski literaturi, nase pa je opozoril_a z deli za odrasle in mladino, v katerih se posveča tematikam LGBT. Kot je na predstavitvi romana Kako je umrl Vivek Oji povedala prevajalka Katja Zakrajšek, v Nigeriji še vedno vlada kriminalizacija homoseksualnosti, ki se je utrdila v kolonializmu. Manjšinske spolne identitete so po njenih besedah družbeno nesprejemljive in posamezniki so dejansko podvrženi linčanju. Tudi Akwaeke Emezi je Nigerijo zapustil_a in že od 16. leta živi v ZDA. Svoj prvenec, avtobiografski roman Freshwater je izdal_a leta 2018, dve leti pozneje pa je sledil roman Kako je umrl Vivek Oji.

V slovenščini je izšel v zbirki Kapučino, ki bralcem običajno ponuja lahkotnejše branje, kar pa ta roman zagotovo ni. Literarna govorica pisatelja_ice je sicer dostopna in bralca kar kliče k hitremu branju, saj iz poglavja v poglavje stopnjuje napetost, kaj se je zgodilo z Vivekom (seveda že naslov ne dopušča dvoma o tem), a je tematika, ki jo obravnava, vse prej kot lahkotna. V meni je branje pustilo grenak priokus in jezo na družbo – še bolj pa na družino kot osnovno celico družbe, ki naj bi njenim članom nudila varno zavetje –, ki ne sprejema »drugačnih« in kjer je vsak »odklon« od ustaljenih družbenih norm dojeman kot znak duševne bolezni. In to seveda ne velja samo za Nigerijo, tudi v »razvitejših« zahodnih državah so posamezniki, katerih spolna identiteta odstopa od »normalne«, zasmehovani, nadlegovani in so žal tudi žrtve nasilja. Cena, ki jo morajo plačati za to, da so preprosto to, kar so, je pogosto previsoka; ne zgodi se redko, da terja njihovo življenje.

Vivek, ki se želi otresti spon svoje družine in družbe, se zaveda svoje drugačnosti, kar mu povzroča neznosne muke in to se odraža tudi na njegovem shiranem telesu in ne le psihi. »Nekateri ne morejo videti mehkobe, ne da bi se jim jo zahotelo raniti,« pravi, ko pripoveduje o tem, kako se je moral že kot otrok izkazovati s pestmi, da se je ubranil pred nasilneži. Sprva si dopusti svoj pravi jaz izraziti le v ozkem krogu prijateljic, ki se prav tako vsaka po svoje srečujejo z vprašanji spolne identitete, in svoje ljubezni, bratranca Osite (tudi ta skriva svojo spolno usmerjenost), a si želi, da bi lahko tudi na ulici pokazal, kdo je v resnici.

Roman se bere kot pravi triler, v katerem se Vivekova mama, ki nekega dne na hišnem pragu naleti na sinovo truplo, obsedeno loti razkrivanja, zakaj je moral umreti – in na koncu skrušeno spozna, da lastnega sina nikoli niti ni poznala. Zato poskuša to popraviti, pa čeprav šele po njegovi smrti. »Ljubezen in krivda imata včasih isti okus,« se iz onostranstva oglasi Vivekov glas. Roman, ki z izjemno čustvenim in presenetljivim koncem presune, vas bo resnično zadel v srce.

Podobne tematike, torej iskanja spolne identitete, se v romanu Zadnji odgovor loteva tudi Petja Rijavec. V svojem že petem romanu se avtorica, sicer znana slovenska strokovnjakinja za odnose z javnostmi, postavi v kožo gejevskega najstnika, ki se mora pred zrelostnim izpitom, maturo, soočiti še s svojo spolno usmerjenostjo. Na predstavitvi knjige je Petja Rijavec priznala, da je pisanje o tej problematiki zanjo predstavljalo izstop iz območja udobja, saj običajno piše o ženskah v srednjih letih, tematiki, ki jo najbolje pozna. »V mojem četrtem romanu (Meter in pol pomladi, op. p.) nastopa tudi Nejc, sin iz premožne družine, ki je gej. Med mojimi bralci je naletel na veliko simpatij in začela so se pojavljati vprašanja, zakaj ga ne bi postavila kar v središče naslednjega romana,« je povedala. Tako je nastal lik Davida, priljubljenega fanta, ki hodi z najbolj zaželenim dekletom na gimnaziji in ima kopico prijateljev. Čeprav roman odpira težka eksistencialna vprašanja, s katerimi se ubada David, ko išče svoj prostor pod soncem, pa je napisan na lahkoten in humoren način, je na predstavitvi knjige povedala Gaja Kos, urednica na Založbi Miš: »To je značilno za avtoričin slog pisanja, ki k resnim temam pristopa na duhovit način, pri čemer pa nikoli ne prestopi meje, da bi bila žaljiva ali da bi obravnavano tematiko podcenjevala.«

Z njenimi besedami se lahko le strinjamo. Roman je mestoma prav ganljiv, še posebej, ko David doživlja prve ljubezenske trenutke s fanti ali pa ko svojo zaveznico najde v očetovi bodoči ženi, ki ga tudi prva spregleda in ga spodbudi, naj se razkrije. Seveda pot do razkritja ni niti najmanj preprosta. Čeprav je družba, kot se zdi na videz, odprta do istospolno usmerjenih, pa znotraj zaprtih skupin še vedno doživljajo najmanj zgražanje in besedno nasilje. David ni prepričan, da si želi prekiniti razmerje z Lauro, saj mu prav njun odnos daje občutek, da je »normalen«, poleg tega pa imata številne skupne prijatelje. Njegov najboljši prijatelj sicer zazna, da so Davidu bolj všeč fantje, a se pogovoru o tem oba izogibata, saj gre očitno še vedno za tabu temo, ki je med heteroseksualnimi najstniki prepovedana, razen če je predmet zbijanja neokusnih šal. Toda na koncu David vendarle poda svoj »zadnji odgovor«, kot v kvizu Milijonar, na kar nakazuje že naslov romana. Čeprav gre za mladinski roman, pa bo njegovo branje koristilo tudi staršem, ki želijo razumeti svoje najstniške otroke, ki na poti v odraslost odkrivajo tudi svojo spolno identiteto.

Ko se s spletnimi vplivneži pogovarjamo o njihovem receptu za uspeh na družbenih omrežjih, brez izjeme navajajo, da je to pristnost, avtentičnost. Objava vsebin, ki jih kažejo takšne, kot so v resnici, naj bi bila namreč tista, ki jim zagotavlja, da se njihovi sledilci lahko poistovetijo z njimi in jim zato namenjajo svoj čas. S tem se zagotovo lahko strinjamo, toda družbena omrežja so preplavljena s fotografijami in posnetki, podvrženimi vse naprednejšim filtrom, ki so daleč od resničnosti. Kaj je torej sploh še pristno v sodobnem svetu, kjer tudi oglaševalci še vedno dajejo prednost lepim, retuširanim obrazom in telesom?

S tem vprašanjem se je spopadla tudi britanska blogerka in pisateljica Clare Pooley, ki je dvajset let delovala v oglaševalskih agencijah. To obdobje opisuje kot izjemno naporno in stresno, predvsem pa se je takrat začela vdajati alkoholu. Ko je uvidela, da tako ne bo šlo več naprej, se je leta 2015 začela odvajati svoje odvisnosti in pisati blog kot način terapije. Njen blog Mummy was a Secret Drinker, ki ga je pisala pod psevdonimom Sober Mummy, je postal zelo priljubljen, leta 2017 pa so njeni dnevniški zapiski izšli v knjigi The Sober Diaries. Pooleyeva, ki je danes »mama za poln čas«, je navdih za svoj romaneskni prvenec V iskanju pristnosti (The Authenticity Project), ki je v izvirniku izšel leta 2020, črpala tako iz časa, ki ga je preživela v svetu oglaševanja, kjer je »meja med pristnostjo in izmišljenim nenehno zabrisana«, kot zapiše založnik, in iz lastne izkušnje, ko je v svoji prvi knjigi razkrila precej grdo resnico o svojem na videz popolnem življenju. Z romanom je navdušila bralce po vsem svetu, saj je preveden že v 32 jezikov, zanj pa je prejela tudi britansko nagrado za romantični prvenec leta (RNA) in francosko nagrado Babelio za najboljše prevodno delo.

V tej romantični zgodbi, ki sicer deluje predvidljivo, a avtorica do nepričakovanega konca bralca kar nekajkrat preseneti z dramatičnimi zasuki, spremljamo šest tujcev, ki jih usoda združi na način, ki ga ne bi niti v sanjah pričakovali. Ekscentrični in osamljeni 79-letni slikar Julian Jessop, ki še po petnajstih letih preboleva smrt ljubljene žene (šele ob koncu romana boste ugotovili, kaj od navedenega v tem stavku je sploh res), je prepričan, da ljudje večinoma nismo iskreni. Zato v navadno zeleno beležnico zapiše svojo življenjsko zgodbo in pozove ljudi, ki bodo naleteli nanjo, naj vanjo iskreno zapišejo resnico o svojem življenju. Beležnico pusti v kavarni, ki jo vodi prav tako osamljena Monica. Jessopova izpoved jo navede k razmišljanju, zato tudi ona doda svoj zapis, beležnico pa pusti v vinskem baru na drugi strani ceste. Verižno branje in pisanje se začne širiti in kmalu se junaki tudi dejansko začnejo srečevati v Monicini kavarni, kar jim začne spreminjati življenja. Med njimi sta tudi Hazard, odvisnik od alkohola in drog, ki ga Monicina zgodba gane do te mere, da začne na Tajskem, kamor se je zatekel, da bi se znebil svoje odvisnosti, iskati primernega partnerja zanjo, in Alice, mamica z Instagrama, ki tam objavlja podobe svojega popolnega življenja s popolnim dojenčkom na čelu. Vsi protagonisti sčasoma spoznajo, da je njihovo življenje zlagano – in tudi ustrezno ukrepajo.

Gre za simpatično zgodbo, ki jo boste prebrali na dušek, in se zamislili nad tem, ko boste naslednjič na družbenih omrežjih želeli objaviti fotografijo, ki vas prikazuje v lepši luči, kot ste v resnici.

Kako družbena omrežja vplivajo na vedenje ljudi, je vprašanje, ki vznemirja tudi verjetno najbolj znano slovensko filozofinjo dr. Renato Salecl. V svoji novi knjigi Čas grobosti, v kateri je združila predelane kolumne, ki jih je v preteklih letih objavljala v Delovi Sobotni prilogi, se po lastnih besedah sprehodi skozi paleto različnih grobosti, s katerimi se na viden in neviden način soočamo v zadnjih letih. »To, da živimo v času grobosti, ni povezano le z nižanjem standardov komunikacijske vljudnosti, ampak z ideologijo, ki poudarja individualizem, glorificira materialno bogastvo, idealizira srečo in temelji na iluzorni ideji pravilnih izbir, ki naj bi vodile k uspehu in zadovoljstvu. Grobost je v neoliberalnem kapitalizmu postala tudi stalnica odnosov na delovnem mestu,« zapiše uvodoma in dodaja, da je takšna analiza vidnih in nevidnih mehanizmov grobosti nujen pogoj za razmislek, v kakšni družbi želimo živeti, in za to, da vsak od nas naredi korak k spremembam.

V svojih zapisih je kritična do neoliberalizma in s tem tudi marketinga, ki po njenih besedah promovira kapitalizem. Veliko težavo sodobne kapitalistične družbe vidi v tem, da so posamezniki »prisiljeni« iskati srečo in užitek, zaradi česar mnogi doživljajo tesnobo in krivdo in doživljajo travme, če jim v življenju ne uspeva. »Ljudje morajo nenehno dokazovati, da so nekaj posebnega, da so ambiciozni, da imajo visoke cilje in da bodo iz življenja naredili nekaj izjemnega.« pravi. Zaradi vsega tega ljudje delajo vse več, sebi in drugim nenehno dokazujejo, da so nečesa zmožni, bojijo se, da bodo v življenju kaj zamudili ali da bodo za kaj prikrajšani, njihova tesnoba pa se s spremljanjem družbenih omrežij le še povečuje. »Zahteva po samopromociji preko teh omrežij, oblikovanje sebe kot blagovne znamke je vezano na to, da mora posameznik oblikovati svojo čim privlačnejšo podobo. Na družbenih omrežjih je treba življenje prikazati čim bolj perfektno in se še zlati hvaliti z materialnimi in statusnimi simboli. In ker je treba pridobiti tudi čim več sledilcev, je v porastu tesnova, vezana na status, ki ga ima posameznik glede na število ogledov in všečkov na družbenih omrežjih,« ugotavlja. Zaradi porasta perfekcionizma imajo ljudje čedalje bolj nerealna pričakovanja in so do sebe zelo kritični – grobi in kruti torej nismo le do soljudi, temveč tudi do samih sebe. V takšnih okoliščinah prihaja tudi do drugih pojavov, kot je sindrom prevaranta (angl. imposter syndrome). Ljudje, ki so v življenju uspeli, se bojijo, da bo njihov uspeh dojet kot goljufija, da jih bodo drugi razkrinkali in dokazali, da uspeh ni plod njihovega truda in trdega dela. Po drugi strani pa se na najvišjih pozicijah v podjetjih in v politiki pogosto najdejo ljudje, ki so tako zaverovani vase, da so (zmotno) prepričani, da lahko svoj uspeh pripisujejo zgolj svojim sposobnostim (in ne recimo mreži koristnih povezav).

Skratka, sodobna družba v sebi skriva veliko anomalij, ki se jih niti ne zavedamo, dokler nam jih nekdo – kot je dr. Renata Salecl – ne postreze na pladnju. Vsekakor je tudi Čas grobosti knjiga, ki jo je zaradi drugačnega pogleda na potrošniško družbo in potrošništvo, kot ga imamo marketingarji, vredno prebrati. In si seveda ob tem ustvariti svoje mnenje, ki ni nujno enako mnenju ugledne filozofinje.

Tudi Robert Waldinger in Marc Schulz v uvodu h knjigi Dobro življenje ugotavljata, da smo stalno bombardirani s sporočili o tem, kaj nas bo osrečilo, kaj bi si morali želeti, kdo »obvlada« življenje: »Oglasi nam govorijo, da bomo s to znamko jogurta postali zdravi, da nam bo nakup tega pametnega telefona prinesel novo zadovoljstvo in da bomo z uporabo posebne kreme za obraz postali večno mladi.« In še: »V bežnih prijateljstvih, službi in predvsem na družbenih omrežjih drug drugemu po navadi kažemo idealizirane različice samih sebe. Kažemo svoj najboljši obraz in primerjava med tem, kar vidimo pri drugih, in tem, kar si mislimo o sebi, nam daje občutek, da nekaj zamujamo.« Tako ni čudno, da smo ljudje zmedeni in pogosto niti ne vemo, kaj nas bi osrečilo. Zastavljamo si cilje z namenom, da bomo takrat vendarle dosegli to izmuzljivo srečo, ampak ko cilj dosežemo, smo že na lovu za drugim, ki naj bi nas prav tako osrečil.

Kaj torej pomeni dobro življenje? Avtorja sta temu vprašanju posvetila svoje življenjsko delo, saj vodita najdaljšo, že 84 let trajajočo harvardsko raziskavo o sreči. Odgovor ni presenetljiv in se zdi na prvi pogled povsem preprost: dobri odnosi so tisti, ki nas ohranjajo zdrave in srečnejše. »Če boste torej sprejeli tisto odločitev, eno samo odločitev, ki vam lahko najbolje zagotovi zdravje in srečo, znanost kaže, da bi morala biti ta odločitev razvijanje toplih odnosov vseh vrst. (...) Študije druga za drugo potrjujejo, da gre za odločitev, ki prispeva k trajnemu veselju in uspešnemu življenju,« zapišeta že v uvodu h knjigi. Toda, kot na podlagi zgodb številnih sodelujočih v raziskavi, ki jih raziskovalci spremljajo že vse njihovo življenje, skrb za dobre odnose ni niti najmanj preprosta naloga. »Kot človeška bitja si celo z najboljšimi nameni otežujemo življenje, delamo napake in trpimo zaradi ljudi, ki jih imamo radi.« Številni intervjuvanci so namreč raziskovalcem povedali, da imajo odlične odnose s svojimi bližnjimi, ko so ti kopali globlje, pa so ugotovili, da se že celo več let niso srečali s svojimi sorodniki in prijatelji. Naša percepcija, kaj so dobri odnosi, je torej lahko napačna oziroma povsem drugačna od te, ki si jo pridobi neodvisni opazovalec našega življenja. Avtorja v nadaljevanju knjige ponujata številne nasvete, kako izboljšati medsebojne odnose, pri čemer od bralca zahtevata veliko samorefleksije in analize odnosov s posamezniki v našem življenju. Med drugim omenjata model W.I.S.E.R. (opazujte, interpretirajte, izberite, uporabite in razmislite), ki nam omogoča lažje soočanje s kočljivimi interakcijami z ljudmi, tako v zasebnem kot tudi poklicnem življenju. Čeprav nas življenje postavlja pred številne izzive, pa ni nikoli prepozno za preobrat. Tudi harvardska raziskava je namreč pokazala, »da ni pomembno, koliko ste stari, na kateri točki življenjskega cikla se nahajate, ali ste poročeni ali ne, ali ste introvertirani ali ekstrovertirani; vsakdo lahko v svojem življenju naredi pozitiven preobrat.«

Knjiga Dobro življenje bo v vas tudi zaradi takšnih motivacijskih spoznanj vzbudila optimizem in vas spodbudila, da začnete izboljševati odnose z ljudmi, s katerimi ste obdani. Če je trditev, da so dobri odnosi ključ do dobrega življenja, tako dobro znanstvena podprta, nimate razloga, da ji ne bi verjeli.

VIR: MM