Z Danajo Lorenčič odkrivamo, zakaj zadostuje, da si »dovolj dober«, ne pa tudi popoln, s Terezo Vuk se podajamo v temne globine duše, ki posameznika vedno znova sabotira, z Renatom Bratkovičem razkrivamo primer umora na oglaševalskem festivalu, Andreja Jernejčič pa svetuje, kako se pripraviti na popoln javni nastop.

Oglaševalci se boleče dobro zavedajo, kako z razcvetom družbenih omrežij in navado (oziroma bolje rečeno razvado), da se nikoli ne zmoremo ločiti od svojih vse pametnejših telefonov, naša pozornost vedno bolj tone. Že dolgo časa nas po stopnji pozornosti prekašajo celo zlate ribice, česar z grenkobno-hudomušnim tonom nikoli ne pozabijo pristaviti. Zato ne preseneča, da cvetijo tudi programi digitalnega razstrupljanja, v katerih so številni podjetneži prepoznali obetajočo poslovno priložnost. Ljudje smo pač bitja navad in včasih potrebujemo pomoč drugih, da se vsaj tistih najbolj škodljivih tudi znebimo. Odvisnost od digitalnih naprav je znanstveno dokazano dejstvo, o čemer govori precej knjig, ki smo jih v MM-u že predstavili. Piko na i vsem dognanjem pa postavlja knjiga britanskega pisatelja in novinarja Johanna Harija, ki se je problematike, zakaj se ne moremo več zbrati, lotil v maniri raziskovalnega novinarstva. Kot pravi, se je podal na petinštirideset tisoč kilometrov dolgo pot, da bi ugotovil, kako si lahko spet pridobimo zmožnost osredotočenja. »Ugotovil sem, da sem povsem narobe razumel, kaj se dejansko dogaja z našo pozornostjo. Dolga leta sem jezno krivil sebe, kadar se nisem mogel zbrati. Govoril sem si: len si, nobene discipline nimaš, vzemi se v roke. Ali pa sem besnel nad telefonom in si želel, da ga ne bi nikoli izumili (...) Vendar sem sprevidel, da gre tu za veliko več kot le za osebne hibe ali en sam izum,« zapiše. Kot ugotavlja, drobljenje pozornosti ne povzroča težav samo nam kot posameznikom, temveč povzroča krizo v celotni družbi. Z izgubo zbranosti namreč izgubimo tudi zmožnost reševanja problemov, ki pa jih v sodobni družbi ne manjka, s podnebno krizo na čelu. Voditeljem, še posebej najbolj avtoritarnim, pomanjkanje pozornosti »raje« seveda povsem ustreza, saj nismo več sposobni kritičnega razmisleka, ki od nas zahteva prevelike umske napore. Usihanje pozornosti je torej zaskrbljujoče s številnih vidikov (ne samo uvodoma omenjenega oglaševalskega).

Johann Hari pred preizkušnjo digitalnega razstrupljanja najprej postavi sam sebe, a v treh mesecih, kolikor si zastavi, da bo preživel brez dostopa do spleta in pametnega telefona, ne pride do pravih odgovorov, zato se po pomoč zateče k razpoložljivi literaturi in številnim strokovnjakom, s katerimi opravi osebne intervjuje. Na tej podlagi opredeli dvanajst ključnih vzrokov za drastično zmanjševanje pozornosti, od čedalje več pospeševanja, preklapljanja in filtriranja, čedalje več telesne in umske izčrpanosti ter vse manj poglobljenega branja do vzpona tehnologije za sledenje in manipuliranje do vse slabše prehrane in čedalje večje onesnaženosti (da, tudi to vpliva na to, da se nikakor ne moremo več zbrati), na koncu pa nakaže tudi možne rešitve, kako zmagati v boju za pozornost. Teh vam ne bomo izdali, ker vam resnično toplo priporočam, da knjigo Ukradena pozornost skrbno preberete. Zame je to namreč daleč najboljša knjiga, ki sem jo doslej prebrala o tej problematiki.

Novinarka Danaja Lorenčič (1982) je slovenske bralce nase opozorila že s svojim prvencem Ana v meni (2014), v katerem je odkrito opisala svojo težko in pretresljivo izkušnjo z anoreksijo. Tudi v svoji novi knjigi Nepopolna se pogumno razgali, saj se spopade s perfekcionizmom, ki v sodobni družbi žal prepogosto velja za vrlino, ne pa za znak za alarm. Če vam nekdo na razgovoru za službo pove, da je velik perfekcionist, bo v vaših očeh verjetno zrasel in ga ne boste poslali k psihiatru, če malce karikiram. Pa čeprav težnja po perfekcionizmu razkriva globoke, nezaceljene rane v duši. Perfekcionizem namreč lahko vodi tudi do tako težkih bolezni, kot je anoreksija, kar je na lastni koži okusila tudi avtorica. »Dolgo se nisem zavedala, da sem perfekcionistka, ker sem mislila, da je prizadevanje za popolnost značilno le za ljudi, ki jih do popolnosti ne loči dosti, in sebe nisem štela mednje,« zapiše uvodoma in tudi opredeli, kaj perfekcionizem sploh je. »Bistvo perfekcionizma je potreba, da bi opravljal stvari na najboljši mogoči način, kar ti lahko oteži življenje, saj ne odnehaš, dokler ne dosežeš popolnega rezultata,« pravi.

Za perfekcioniste so tako med drugim značilni postavljanje izjemno visokih, skoraj nerealnih ciljev, strah pred napakami in neuspehom, težko sprejemanje kritike, stalna zaposlenost z delom in drugimi obveznostmi ter črno-belo razmišljanje. Avtorica (svoj) perfekcionizem osvetli z različnih vidikov in svojim (ne)popolnostim nameni posamezna poglavja (nepopolno telo, nepopolna ljubezen, nepopolno delovno razmerje, nepopolna prijateljstva, nepopolna gospodinja, nepopolna mama in nepopolna hči). Pri tem osebne izkušnje osvetli tudi s strokovnimi spoznanji in nasveti, kako sprejeti lastno nepopolnost. Pa si sama zdaj že dovoli biti ne tako popolna? »Resnica je, da še vedno nisem popolnoma ozdravljena perfekcionizma in ne vem, ali sploh kdaj bom,« priznava.

Če ste tudi sami nagnjeni k perfekcionizmu in ugotavljate, da to negativno vpliva na različne vidike vašega življenja, vam bo knjiga Nepopolna zagotovo v pomoč. Predvsem boste ugotovili, da na tej poti niste sami in da vendarle lahko najdete izhod iz začaranega kroga težnje po popolnosti.

Za Terezo Vuk sem prvič slišala, ko je postala kolumnistka spletnega portala Fokus Pokus. Priznam, da sem se sprva težko spopadla z njenim slogom pisanja »piši, kot govoriš«, saj se v niti najmanjši meri ne podreja slovničnim pravilom in »pravilni« slovenščini. Toda prav njen pišmeuhovski odnos do jezika je tisti, ki jo je izstrelil med najvidnejše prišleke na slovenski literarni sceni. Svoj, zdaj že prepoznavni slengovski način izražanja uporabi tudi v svojem novem romanu Zakaj ima hudič krila, kjer v prvoosebni pripovedi riše svoje življenje, zaznamovano z drogami in alkoholom. Brutalno iskreno slika svoje ljubezenske odnose, največkrat porojene iz pijanskega delirija. Čeprav je v svoji kratki, odsekani pisavi pogosto tudi duhovita, pa iz nje vejejo bridkost, prizadetost in žalost, ker je po njenem nihče nima rad takšne, kot je v resnici. Moškim da vedeti, da jih izkorišča zgolj za spolne užitke, saj jih hoče odvrniti od tega, da bi se navezali nanjo (»ne imej me rad«), po drugi strani pa je njeno hrepenenje po ljubezni prav boleče. Tudi njeni odnosi z najbližjimi, staršema in mlajšim bratom, so zaradi njenega predajanja alkoholu (potem ko se po številnih rehabilitacijah, vsaj tako je videti, znebi odvisnosti od trdih drog) in večnih finančnih težav zelo napeti. Iz avtoričinih besed je moč razbrati, da se zaveda, kako radi jo imajo, a preprosto ne more preko sebe, da bi jim lahko tudi sama izkazala svojo ljubezen. Pri petinštiridesetih letih tako še vedno išče sama sebe – a vprašanje, če se sploh želi »najti« na način, kot ga od nje pričakujejo drugi. Popivanje v družbi prijateljev, še večkrat pa zgolj naključnih znancev ji je očitno najljubša dejavnost, poleg pisanja, v katerem najde svojo (drugo) uteho.

Pisanje Tereze Vuk vsekakor prinaša svežino v slovenski literarni prostor, bralcu pa nudi dragocen uvid v tisti, »podtalni« del slovenske družbe, pred katerim bi si najraje zatisnili oči in se še naprej pretvarjali, da jo tvorijo le uspešni (in trezni) posamezniki.

Renato Bratkovič, neodvisni kreativni direktor, tekstopisec in ustvarjalec vsebin, je nedavno izdal svoj knjižni prvenec Plavalec, kriminalko oziroma detektivsko zgodbo, ki jo nasloni na svoje poznavanje oglaševalske scene v Sloveniji. V ospredje zgodbe postavi ženski, ki sta vplivni vsaka na svoj način. Prva je Viktorija Vrhovnik, dominantna lastnica in direktorica oglaševalske agencije Admiral, ki je za doseganje svojih ciljev pripravljena iti preko trupel (dobesedno). Svoj seksapil (glede na Bratkovičevo upodobitev svoje (anti)junakinje ne moremo uporabiti lepšega izraza, kot bi bila ženstvenost ali šarm), ki se ga dobro zaveda, v popolnosti izkorišča, da od moških dobi tisto, kar hoče. To pa so denar (tega ji odmerja njen »boter« Boris Petek), privrženost (ki jo bizarno pooseblja kreativni direktor Nik v njeni agenciji, ki ga avtor prikaže z dobršno mero ironije – verjetno si marsikdo tako dejansko predstavlja oglaševalske kreativce) ali (surovi) seks (s sicer precej neuspešnim glasbenikom Borutom Kraljem, ki pa je bolj uspešen pri ustvarjanju glasbe za oglase, in njegovim dvojčkom Bojanom). Že to zveni zapleteno, kajne? No, poleg Viktorijine zgodbe avtor pelje še eno, s protagonistko Luno, kriminalno inšpektorico, paraplegičarko, ki je že od svoje srednje šole na invalidskem vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti prometni nesreči. Nadrejeni ji odredijo prisilni dopust, ker ji povsem po neumnosti spodleti preiskava v zvezi z mednarodno mrežo preprodajalcev mamil. Po oddih se zateče na slovensko obalo, kjer pa med plavanjem naleti na moško truplo. Sama prevzame primer in takrat se njena pot preplete z Viktorijino. Izkaže se namreč, da je nesrečni moški umrl med oglaševalskim festivalom, kjer Viktorija in njena ekipa vsak po svoje utapljajo žalost, ker jim je naziv agencije leta ponovno odvzela konkurenčna agencija – seveda po njihovem mnenju nezasluženo.

Avtor spretno odvija klobčič skrivnosti in bralcu premeteno in ne prehitro dozira namige, kdo bi lahko bil morilec. Kdo je žrtev, vam prav tako ne bomo zaupali, naj razkrijemo le, da ni edini, ki v tej kriminalki izgubi življenje ...

Kritike so prvencu Renata Bratkoviča precej naklonjene, menijo celo, da se lahko meri z drugimi uveljavljenimi slovenskimi avtorji kriminalk, kot sta Tadej Golob in Avgust Demšar. Sama z njimi sicer ne bi mogla deliti tega mnenja, saj je avtorjev slog še precej neizbrušen, njegovi liki so prikazani preveč stereotipno in klišejsko, pa tudi napetost pri branju ni tako velika, kot smo je deležni pri resnično dobrih kriminalkah. Vseeno pa je knjigo vredno prebrati že zaradi avtorjevega odličnega vpogleda v zakulisje dogajanja v oglaševalskih agencijah in njihovega odnosa z naročniki.

Mag. Andreja Jernejčič je ena od najbolj znanih slovenskih piarovk in je bralcem MM-a verjetno ni treba posebej predstavljati, saj je pred nekaj leti krasila tudi naslovnico MM-a. Ni pa le neumorna komunikatorka in trenerka javnega nastopanja, temveč tudi avtorica knjižnih uspešnic. Ob 15-letnici delovanja svojega podjetja Lin & Nil je izdala svojo peto knjigo z naslovom Popoln javni nastop. V obsežnem, več kot 500-stranskem delu, boste našli resnično vse, kar morate vedeti o javnem nastopanju. Ta celostni priročnik namreč obravnava vse, od klasičnih oblik nastopanja pred kamero in na radiu do govorov in konferenc, vključuje pa tudi nasvete, kako napredovati, nastopati na družbenih omrežjih in v spletnih medijih kot tudi na razgovorih za službo. Največji poudarek namenja komuniciranju oziroma nastopanju v krizah, težkih in nepredvidljivih situacijah, dotakne pa se tudi načina komuniciranja, ki je potreben, ko se partnerja skregata med seboj. »Knjiga se lahko bere na tri načine: lahko jo preberete celo, lahko preberete ključna dejstva, ki so izpostavljena na posamezni strani, ali pa preberete strnjen povzetek vsakega poglavja. Če preberete to knjigo, popolnoma osvojite nastopanje in spoznate vse trike v kateri koli situaciji,« je ob izidu knjige za MM povedala njena avtorica.

V knjigo je vključila tudi 23 intervjujev z znanimi slovenskimi osebnostmi, ki jih sprašuje o nastopanju, tremi in kako so jo odpravili kot tudi o skrivnostih njihovih javnih nastopov. Med njimi so tudi najbolj prepoznavni slovenski podjetniki, na primer Janez Škrabec, direktor Rika, Tanja Skaza, dolgoletna direktorica Plastike Skaza, Sabina Sobočan, direktorica podjetja Varis Lendava, in Franci Pliberšek, generalni direktor podjetja MIK Celje, kot tudi politiki, televizijski voditelji in glasbeniki.

»Rada rečem, da je nastopanje zadetek na lotu: ko stopite na oder, vas vsi poslušajo, kar v drugih okoliščinah ni vedno tako. Prav tako vas čaka parkirno mesto in za nastop ste še nagrajeni oziroma plačani. Zato izkoristite svoj nastop, prodajte, bodite uspešni ... drznite si in zmagajte,« poziva avtorica, ki je prepričana, da lahko z vajo vsakdo postane dober govornik: »Dobri govorniki niso rojeni, temveč naučeni. Govorništvo je dosegljivo vsakomur, ki se mu je pripravljen posvetiti. (...) Vse je odvisno od želje in truda, ki ga vložite v svoj napredek.«

Knjiga je resnično polna dragocenih nasvetov in bo tudi tiste, ki se na odru srečujete z neznansko tremo, prepričala, da je lahko nastopanje na odru tudi svojevrsten užitek. »Z upoštevanjem nasvetov, predstavljenih v knjigi, je pred vami le še zmaga,« sklene avtorica.