KO ZAPIHA ZGODOVINA

Aprilske knjižne izdaje založbe BeletrinaLetošnjo pomlad pri Beletrini zaznamujejo velike zgodbe zgodovine, ki odmevajo še danes, pa tudi reke, ki kar tečejo in se ne menijo za kaos človeštva. Proti Dravi in Mariboru znova pogleduje priznani pisatelj Tone Partljič, ki se z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja. Italijanski avtor Antonio Scurati se predstavlja s prvim delom kvarteta o Mussoliniju, njegov 956-stranski zgodovinski roman M. Sin stoletja je prevedla Tea Štoka. V prevodu Alfreda Leskovca bomo lahko brali še eno temeljno delo znamenitega psihologa C. G. Junga, Arhetipi in kolektivno nezavedno, z eksperimentalnim romanom francoskega avtorja Raymonda Queneauja Cica v metroju pa se bomo podali v Pariz, pri čemer ponatis prinaša svežo spremno besedo Primoža Viteza, roman pa je vrhunsko prevedel Aleš Berger.

Tone Partljič: Veter z vzhoda
Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka (Beletrina, 2021) vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi.

Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti …Tone Partljič je ob izidu novega romana povedal: »Čeprav sem star 'le' osemdeset let, čutim, kadar grem prek mosta, da je v meni vsa Drava, ki je že v tisočletjih stekla skozi naše mesto proti vzhodu, da me obkroža tisoč let in več let našega Maribora … Na severu se včasih vidi sij, z zahoda zmeraj 'dol po Dravi' pihljajo sape; gor po Dravi pa z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so 'komunisti' slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah in mestu, ko so Primorci prinesli nekaj sape kraške burje, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti; v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja … Za zgodbo sem si izbral leto 1934, ko so v mestu pokopali generala Maistra, na Dunaju ubili Dollfusa in v Marseillu kralja Aleksandra. Toda tudi v romanu ne moreš pisati o minulih časih in vetrovih brez junakov, ki imajo imena; torej Maistrove vdove, stare nemške gospe, ki je po letu 1918 ostala v Mariboru, ne moreš pisati brez delavcev v tekstilnih tovarnah in železniški koloniji, brez mladih fantov in deklet, očetov in mam, Primorcev, ki niso marali bučnega olja, brez profesorjev, sodnikov in policistov … Njihove obveznosti, skrbi, solze, drznosti, zmote in vizije sem 'spravil' v teh nekaj sto strani, da bi nas tudi danes morda zanimale, privabile solze in nasmeh, opozarjale, kadar slišimo daljni grom in sporočale o malih in velikih smrtih, pa tudi o lepih pesmih klopotcev, listju na vejah, ki se v jeseni tako lepo pobarva, o Dravi in času, ki teče in nič ne reče. Pa sem poskusil vseeno nekaj reči o tem času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili, se bali, politizirali in umirali kakor mi danes.« Partljič znova mojstrsko naslika usode malih ljudi v primežu kolesja zgodovine in doživeto razkrije še en obraz Maribora, ki smo ga do zdaj poznali le iz učbenikov ali pričevanj.

Nepozabno!
Antonio Scurati: M. Sin stoletja

Italijanski pisatelj Antonio Scurati (1969) se tokrat v slovenščini predstavlja z zgodovinskim romanom M. Sin stoletja, prvim od štirih romanov, ki sestavljajo kvartet o italijanskem fašističnem diktatorju Benitu Mussoliniju. Obsežno delo na skoraj tisoč straneh, za katero je avtor prejel prestižno italijansko nagrado strega, je prevedla Tea Štoka. M. Sin stoletja se začne leta 1919, ko je bila ustanovljena fašistična stranka Italije, in se zaključi januarja 1925 s slovitim govorom v skupščini, kjer se Mussolini razglasi za diktatorja Italije.Prevajalka Tea Štoka takole opiše to izjemno delo: »Roman se opira na zgodovinska dejstva, avtor z odličnim ter podrobnim poznavanjem takratnega časa, družbenih silnic, ljudi in dogodkov ustvari pretresljivo 'fresko' fašističnega gibanja z mrežo številnih protagonistov. Nedvomno gre za močno besedilo, kljub temni in moreči tematiki Mussolinijevega brezkompromisnega vzpona in prevzema moči. Roman nam približa zagonetno, večplastno in paradoksalno osebnost Benita Mussolinija, ki je s svojimi odločitvami, ambicijami in ustanovitvijo fašističnih enot močno zaznamoval 20. stoletje.« Scurati v romanu podrobno, doživeto, razplasteno in s pomočjo množice resničnih zgodovinskih likov nariše obdobje, ko je Italija doživljala velike spremembe, ob tem pa med strani ujame duha časa in razčleni genezo vzpenjajoče se diktature. Neverjetno je, kako avtorju uspe na nevsiljiv in organski način podati zgodbo o manipulacijah, mahinacijah, ustrahovanju in apatiji – vse to je pomagalo ustoličiti zlo, ki se ni pojavilo čez noč, temveč je počasi in vztrajno pridobivalo moč. M. Sin stoletja pa ni le roman, s katerim razgrnemo preteklost, temveč aktualno delo, ki opozarja na možnost ponovitve napak, sploh v času, ko se ponovno krepijo radikalna gibanja in populizem. Scurati z vsem svojim pripovednim zamahom opozarja, da tega mračnega obdobja nikoli ne smemo pozabiti. Ambiciozna literarna mojstrovina!

C. G. Jung: Arhetipi in kolektivno nezavedno
Po Rdeči knjigi, Psihologiji in alkimiji ter Razvoju osebnosti, ki so izšle pri založbi Beletrina, je tu še eno izmed temeljnih del utemeljitelja analitične psihologije C. G. Junga (1875–1961), Arhetipi in kolektivno nezavedno.

Arhetipi in kolektivno nezavedno sta osrednja pojma Jungovega analitičnega koncepta. Prevajalec dela Alfred Leskovec ob tem razloži: »Knjigo sestavljajo dela, ki so nastala med letoma 1933 in 1955 ter orisujejo in razčlenjujejo oba osrednja pojma. Pri tem so prvi trije sestavki nekakšno polaganje teoretičnih temeljnih kamnov, ki jim sledijo sestavki, ki se osredotočajo na specifične arhetipe, kot so mati, ponovno rojstvo, otroško božanstvo oziroma božansko dekle, in na motiv duha, kot se pogosto pojavlja v ljudskih pravljicah, ter na tako imenovanega šarlatana (pavliho).Sledi raziskovanje odnosa arhetipov do individuacijskega procesa, in sicer tako s teoretsko kot tudi s praktično uporabo v individuacijskem procesu, kot ga lahko na podlagi impresivnega niza slik razberemo iz tega Jungovega analitičnega dela. Zadnja sestavka pa obravnavata simboliko mandal.« Fascinantno Jungovo pisanje, ki ni nikoli duhamorno, temveč prav navdihujoče in izzivalno, med drugim sporoča, da svojega uma in posledično svojega življenja ne oblikujemo sami, temveč so ga v veliki meri oblikovale izkušnje številnih generacij pred nami.  Kolektivno nezavedno se nanaša prav na te skupne koncepte, poseljeno pa je tudi z arhetipi, za katere Jung verjame, da so osnova številnih skupnih tem in simbolov, ki se pojavljajo v zgodbah, mitih in sanjah v različnih kulturah in družbah. Jung je še danes vpliven in revolucionaren mislec, h kateremu se boste zagotovo vračali.

Raymond Queneau: Cica v metroju

Ponatis je doživela tudi francoska poslastica, roman Cica v metroju matematika, jezikoslovca in literata Raymonda Queneauja (1903–1976) v vrhunskem in doživetem prevodu Aleša Bergerja. Queneau, ki je najbolj prepoznaven po svojem delu Vaje v slogu, v katerem preizkuša isti prizor zapisati v čim več različnih odštekanih in domišljenih slogih, je bil sicer soustanovitelj znamenitega francoskega gibanja za »potencialno književnost« OULIPO, kjer so ustvarjali dela z uporabo omejenih tehnik pisanja.Avtor je zaslovel prav s pričujočim romanom, saj je v njem uveljavil svoje prepričanje, da je pravi literarni jezik pogovorni jezik, saj je najbolj živ in se najhitreje in najočitneje razvija. Avtor spremne besede Primož Vitez ob tem dodaja: »Izrazna invencija romana je utemeljena na govorni rabi in simbolni domišljiji, ki vre iz takšne rabe in veselja do kombinatorike. V želji, da bi literarni jezik obarval z neposrednostjo vsakdanje rabe, si je Queneau izmišljeval nove, govoru podobne grafične inačice ustaljenih pravopisnih vzorcev, obenem pa je želel tudi skladenjsko strukturo stavka prenoviti tako, da bi bila bližja francoščini, kakršno govorijo običajni ljudje brez literarnih ambicij. Queneaujev najslavnejši roman ni bil le subverziven za jezikovno okolje svojega časa, temveč tudi osupljivo moderen in preroški v obravnavi brsteče ženskosti, seksualnih opredelitev in povojnega katarzičnega vzdušja svobode. Kakor Cica izstopa iz sivine patriarhata, tako roman izstopa iz konformistične sivine literarnega akademizma.« Hudomušna zgodba spremlja najstnico Cico, ki iz province pride v Pariz, kjer pa jo zanima le ena stvar – vožnja z metrojem. Ker je metro zaradi stavke zaprt, se z njim ne more peljati, kar jo spravlja v obup, zato se med čakanjem zaplete v bizarne in zabavne dogodivščine. Roman, ki vas bo z vsako (izmišljeno ali domišljeno) besedo presenečal in razvajal.

VIR: Beletrina