Po več kot 140 letih gradnje se znamenita bazilika Sagrada Familia v Barceloni približuje svoji končni podobi. Kljub številnim zapletom in desetletjem zamud je gradnja v zadnjih letih močno napredovala. Za presenetljivim pospeškom se skriva sodobna tehnologija, ki je arhitekt Antonio Gaudí ob začetku svojega življenjskega projekta še ni mogel poznati.
Po več kot 140 letih gradnje se znamenita bazilika Sagrada Familia v Barceloni približuje svoji končni podobi. Kljub številnim zapletom in desetletjem zamud je gradnja v zadnjih letih močno napredovala. Za presenetljivim pospeškom se skriva sodobna tehnologija, ki je arhitekt Antonio Gaudí ob začetku svojega življenjskega projekta še ni mogel poznati.
Bazilika Sagrada Familia, ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Barcelone, je letos dosegla prav pomemben mejnik. Z dokončanjem osrednjega stolpa Jezusa Kristusa je dosegla višino 172,5 metra in tako postala najvišja cerkev na svetu. Mejnik sovpada s stoto obletnico smrti arhitekta Antonia Gaudíja, ki je projektu posvetil 43 let svojega življenja, poroča Euronews.
Gaudí, ki je umrl leta 1926 po nesreči s tramvajem, je vedel, da svojega največjega dela ne bo videl dokončanega. Zato je za prihodnje generacije pustil načrte in makete, s katerimi so arhitekti nadaljevali njegovo vizijo. Baziliko je zasnoval kot nekakšno Biblijo v kamnu, polno verske simbolike in oblik, ki jih je navdihnila narava. Njena notranjost tako spominja na gozd, skozi vitraže pa prodirajo pisani svetlobni žarki.
Skrivnost hitrejše gradnje se skriva v posebnem lepilu
Eden največjih izzivov pri gradnji je bila postavitev šestih osrednjih stolpov, ki morajo kljubovati močnemu vetru, potresnim obremenitvam in veliki teži konstrukcije. Rešitev so gradbeniki našli v inovativnem modularnem sistemu gradnje in posebnem konstrukcijskem lepilu, ki ga je nemško podjetje Henkel razvijalo približno desetletje.
Namesto zamudnega sestavljanja posameznih kamnitih blokov na veliki višini so stolpe razdelili na 826 montažnih panelov, sestavljenih iz več kot 2.100 kamnitih elementov. Te so predhodno pripravili v kamnolomu, nato pa jih prepeljali na gradbišče in z milimetrsko natančnostjo namestili na svoje mesto.
Ključno vlogo ima posebno dvokomponentno epoksidno lepilo, ki povezuje kamen in jeklo v trdno konstrukcijsko celoto. Za posamezen panel porabijo približno 30 kilogramov lepila, ki se v nadzorovanih razmerah strjuje 24 ur. Skupno so ga pri gradnji uporabili kar 24 ton.
Takšen način gradnje je dela pospešil tudi do desetkrat. Po besedah vodje projekta Begoñe Cantera so gradbeniki v osmih letih opravili delo, za katero bi s tradicionalnimi metodami potrebovali od 50 do 60 let.
Konstrukcija, ki mora kljubovati tudi podzemni železnici
Posebno pozornost so inženirji namenili tudi odpornosti materialov. Bazilika stoji le približno 2,5 kilometra od Sredozemskega morja, zato je izpostavljena slanemu zraku, visoki vlažnosti in temperaturnim spremembam. Dodatne obremenitve povzročajo vibracije dveh linij podzemne železnice, ki potekata pod stavbo.
Uporabljeno lepilo omogoča manjše premike med kamnom in jeklom, ne da bi konstrukcija pri tem razpokala. To je še posebej pomembno za najvišji stolp, na vrhu katerega stoji 17-metrski križ.
Stolp Jezusa Kristusa naj bi za obiskovalce odprli leta 2027, ko bo ponujal eno najvišjih razglednih točk v Barceloni. Čeprav celoten kompleks še ni dokončan, se Gaudíjeva več kot stoletje stara vizija z uporabo sodobnih gradbenih tehnologij vse bolj približuje uresničitvi.
VIR: https://n1info.si/