Smrt vzame vrtnarja, a vrt – in spomin – ostaneta živa.

 Georgi Gospodinov: Vrtnar in smrt

Smrt vzame vrtnarja, a vrt – in spomin – ostaneta živa.

V romanu Vrtnar in smrt Georgi Gospodinov nežno, ganljivo in poetično, vendar obenem neizprosno beleži ugašanje življenja svojega očeta – vrtnarja, ki se iz človeka spremeni v vrt. Vrt, ki ga oče obdeluje skoraj obsedeno, postane njegova druga usoda, prostor, kjer se srečata minljivost in upanje. Iz bolečine raste zgodba o toplini, humorju in skritem dostojanstvu.Gospodinov, mojster fragmentarne pripovedi, s prepoznavno mehkobo in samoironijo iz drobcev pogovorov, spominov in vonjev ustvarja vrt žalosti in ljubezni, v katerem smrt ni konec, temveč preobrazba. To ni knjiga o smrti, temveč o življenju, ki še traja v zgodbah, rastlinah in spominu. Po Časovnem zaklonišču smo dobili intimno, svetlo knjigo o koncu kot začetku – roman o minevanju, ki je hkrati hvalnica življenju: preprosto, tiho, vsakdanje in zato veličastno.

Georgi Gospodinov (1968) je najbolj prevajan in priznan bolgarski avtor. Že njegov prozni prvenec Naravni roman (1999) je pritegnil pozornost mednarodne javnosti in bil doslej preveden v več kot 20 jezikov. Drugi roman, Fizika žalosti (2011), je osvojil več nagrad, med drugim za roman leta v Bolgariji. Za Časovno zaklonišče (2020) je prejel prestižno Bookerjevo nagrado. Gospodinov piše tudi poezijo, dramatiko in kratko prozo, je avtor grafičnega romana in libreta za opero. Slepa Vajša, kratki animirani film, narejen po njegovi istoimenski zgodbi, je bil leta 2017 v najožjem izboru za oskarja.

Susan Sontag: Bolezen kot metafora

Analiza metaforičnih razsežnosti bolezni družbeno angažirane kritičarke Susan Sontag.

Knjiga Bolezen kot metafora je sestavljena iz dveh daljših esejev: prvi je izšel leta 1978 in tematizira kulturni imaginarij tuberkuloze in raka kot dveh »nerazumljenih«, torej neozdravljivih bolezni, ki sta zaznamovali 19. in 20. stoletje in sta si v svojem simbolnem pomenu ostro zoperstavljeni, desetletje pozneje pa se mu je pridružilo še nadaljevanje, analiza metaforičnih razsežnosti aidsa kot nove kuge sodobnega časa.Susan Sontag potemtakem ne gre za bolezen v njenem fizičnem pomenu, temveč za ideološko podobo, ki jo ima v javnem diskurzu in prek njega v našem zasebnem življenju. Pri »dekonstruiranju« te podobe – najbolj zdrav način, kako biti bolan, je namreč po njenem mnenju osvoboditev od vse metaforične navlake bolezni – se opira na številne zgodovinske in literarne vire, zaradi česar se knjiga bere kot svojevrsten kulturni kompendij.

Ameriška pisateljica in družbeno angažirana kritičarka Susan Sontag (1933–2004) je v ameriški intelektualni prostor pripeljala vodilne evropske umetniške in miselne tokove, s katerimi se je seznanila konec 50. let prejšnjega stoletja v Parizu. Posvečala se je zlasti razmišljanju o mejnih področjih umetnosti, avantgarde in množične kulture, od filma in fotografije do pornografske literature, popularne glasbe in fašistične estetike. Znana je tudi po političnem angažmaju, mdr. med vietnamsko vojno in vojno v Sarajevu; leta 2003 je dobila mirovno nagrado na knjižnem sejmu v Frankfurtu. V slovenščino so doslej – poleg več dram in razprav, med katerimi izstopa njen odmevni esej »Proti interpretaciji« iz istoimenske knjige – objavljene knjige O fotografiji (2001), Pogled na bolečino drugega (2006) in O ženskah (2025).

 

VIR: Beletrina