Raziskave kažejo, da povprečen otrok danes preživi bistveno več časa pred zasloni kot pri ustvarjalni igri ali praktičnem delu. Zato številni pedagogi opozarjajo, da otroci sicer zelo spretno uporabljajo tablice in telefone, precej manj pa šivanko, kladivo, lopato ali celo kuhalnico. Kakšne so danes sploh še ročne spretnosti otrok? Pravzaprav ne gre le za vprašanje, kaj otroci danes sploh še znajo narediti z rokami, ampak za vprašanje, kakšne posledice ima izgubljanje praktičnih spretnosti za njihov razvoj
Senka Dreu
Raziskave kažejo, da povprečen otrok danes preživi bistveno več časa pred zasloni kot pri ustvarjalni igri ali praktičnem delu. Zato številni pedagogi opozarjajo, da otroci sicer zelo spretno uporabljajo tablice in telefone, precej manj pa šivanko, kladivo, lopato ali celo kuhalnico. Kakšne so danes sploh še ročne spretnosti otrok? Pravzaprav ne gre le za vprašanje, kaj otroci danes sploh še znajo narediti z rokami, ampak za vprašanje, kakšne posledice ima izgubljanje praktičnih spretnosti za njihov razvoj in samostojnost.
Maria Montessori, utemeljiteljica še danes uveljavljene Montessori metode poučevanja otrok od rojstva do mladostništva, je že pred več kot sto leti zapisala, da so roke orodje človeške inteligence.
Slavna pedagoginja Maria Montessori je verjela, da sta telesno gibanje in um nepopravljivo povezana, saj se razvijeta fina motorika in neodvisnost, gibanje spodbuja tudi koncentracijo. Skratka, zanjo um brez roke ostane omejen, roka brez uma pa prazna. Šele ko sodelujeta skupaj, se razvije polna človeška inteligenca.
Strokovnjaki danes ugotavljajo, da otroci postajajo manj samostojni pri vsakdanjih opravilih, razlogov pa ne moremo pripisati zgolj šoli z manj praktičnega pouka, pač pa predvsem spremenjenemu domačemu okolju in družbenim razmeram z manj vključevanja otrok v gospodinjska opravila, več preživetega časa pred zasloni in bolj zaščitniškimi starši. Zato številni osnovnošolci ne znajo prišiti gumba, zamenjati zračnice na kolesu in pripraviti preprostega obroka, poleg tega niso v rokah nikoli držali vrtalnika ali kladiva in v svojem življenju še niso posadili rastline. To pa ne pomeni, da so manj inteligentni, ampak da imajo manj praktičnih izkušenj.
»Starši imajo pri osvajanju praktičnih spretnosti zagotovo pomembno vlogo, saj se otroci v zgodnjem razvojnem obdobju največ naučijo prav z opazovanjem, skupnim sodelovanjem in samostojnim preizkušanjem. Otroke lahko že zelo zgodaj vključujemo v dejavnosti, kot so pospravljanje, priprava hrane, vrtnarjenje, manjša hišna popravila in podobno. Pri tem ni pomembno, da otrok nalogo opravi popolno, temveč da dobi priložnost za preizkušanje, učenje in postopno prevzemanje odgovornosti. Takšne izkušnje prispevajo k razvoju občutka kompetentnosti in samopodobe. Ob tem velja poudariti, da je pomembno, kako starši otroka pri tem spremljajo. Pogosto se namreč zgodi, da starši iz želje po pomoči otroka nenehno popravljajo, opozarjajo, kako bi bilo nekaj mogoče narediti bolje, ali nalogo dokončajo namesto njega. Če je takšnih odzivov preveč, lahko otrok dobi občutek, da njegov trud ni dovolj dober, kar zmanjšuje motivacijo za nadaljnje poskušanje. Prav zato je pomembno, da starši pohvalijo otrokov trud in vztrajnost ter mu dovolijo, da naredi tudi kakšno napako. Prav napake so namreč pomemben del učenja,« razlaga Tanja Pristovnik, mariborska klinična psihologinja.
Do praktičnega znanja prek lastnih izkušenj
»Ko govorimo o praktičnih veščinah oz. spretnostih, imamo v mislih posameznikovo sposobnost, da svoje znanje uporabi v vsakdanjih življenjskih situacijah, kot so hranjenje, oblačenje, uporaba pribora, zavezovanje vezalk, uporabo škarij, pisanje, priprava enostavnega obroka ali uporaba različnih pripomočkov. Osnovo za razvoj praktičnih spretnosti predstavljata groba in fina motorika, ki sta temeljni področji otrokovega gibalnega razvoja. Praktične spretnosti niso ločeno motorično področje, temveč predstavljajo funkcionalno uporabo grobomotoričnih in finomotoričnih spretnosti v vsakdanjih življenjskih situacijah. Poleg motoričnih spretnosti vključujejo tudi kognitivne funkcije, kot so pozornost, načrtovanje, organizacija in reševanje problemov. Toda praktične veščine se ne razvijejo zgolj z opazovanjem ali poslušanjem, temveč predvsem z aktivnim delom in preizkušanjem, torej preko pridobivanja lastnih izkušenj,« poudarja klinična psihologinja.
»Groba in fina motorika se razvijata vzporedno, vendar vsaka na svoj način, pri čemer je razvoj odvisen od zorenja živčnega sistema, dednih dejavnikov ter priložnosti za gibanje, igro in učenje.«
»Razvoj ročnih spretnosti ni pomemben zgolj zato, da otrok zna nekaj izdelati ali opraviti določeno nalogo. Pri dejavnostih, kot so šivanje, rezanje, kuhanje, vrtnarjenje ali delo z orodjem, otrok uri fino motoriko, koordinacijo oko–roka, prostorsko predstavo ter se uči načrtovanja zaporedja korakov, vztrajnosti in reševanja problemov,« razlaga klinična psihologinja.
»Poleg tega se sooča z napakami in se uči, da je do cilja pogosto treba poskusiti večkrat. Takšne izkušnje pomembno prispevajo k razvoju samostojnosti in občutka lastne učinkovitosti,« še pravi Pristovnikova in dodaja, da je danes digitalna tehnologija postala nepogrešljivi del izobraževanja, komunikacije in prostega časa, zato ima pomembno vlogo v odraščanju otrok tudi razvoj digitalnih spretnosti pa tudi učenje varne, odgovorne in smiselne uporabe tehnologije.
Šolske vsebine nekoč bolj vsakdanje
»A ob tem ne smemo pozabiti, da digitalne spretnosti ne morejo nadomestiti temeljnih razvojnih izkušenj. Otroci za zdrav telesni, kognitivni, socialni in čustveni razvoj še vedno potrebujejo veliko gibanja, igre, raziskovanja okolja, neposrednih socialnih stikov in praktičnih izkušenj. Za otrokov celostni razvoj je tako torej najbolj koristno, da ima priložnosti za oboje – za smiselno uporabo digitalnih tehnologij in za dovolj izkušenj s praktičnimi dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ključnega pomena je torej iskanje ravnovesja.«
Tudi OECD, mednarodna organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, že več let opozarja, da prihodnost ne temelji samo na digitalnih kompetencah, pač pa bodo poleg njih ključni tudi ustvarjalnost, reševanje problemov, sodelovanje, praktično razmišljanje in prilagodljivost. Velik del teh sposobnosti pa se razvija prav skozi praktično delo.
Desetletja nazaj so bile šolske vsebine precej bolj vsakdanje, saj so imele tako rekoč vse slovenske osnovne šole gospodinjstvo, tehnični pouk, šivanje, pletenje, obdelavo lesa, vrtnarjenje, čebelarske krožke, prve pomoči, sadjarstvo, številne rokodelske krožke … Danes sicer še obstajajo gospodinjstvo, tehnika in tehnologija, izbirni predmeti in interesne dejavnosti, vendar se njihov obseg razlikuje od šole do šole, odvisen pa je od učiteljev, opreme, financ in interesa lokalnega okolja.
Šola ne more prevzeti vloge staršev
Na osnovnih šolah UE Lenart smo preverili, katera praktična znanja urijo pri njih. Na OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol poleg pouka gospodinjstva, ki je obvezen predmet v 5. in 6. razredu, ostale dejavnosti izvajajo v okviru razširjenega programa (RaP), in sicer čebelarski krožek, ročna dela in šolsko vrtilnico, kjer učenci skrbijo za šolski vrt. »Učenci se jih z veseljem udeležujejo. Izjemno zanimanje pa vlada za tehnične dejavnosti, ki so del obveznih izbirnih predmetov. Obdelujejo les in kovine, v okviru sodobnega kmetijstva so posadili sadna drevesa in zanje skrbijo, obiskujejo pa tudi kmetije v ožji in širši okolici,« našteva ravnateljica Vesna Breznik. »Na sploh sicer opažamo upad ročnih spretnosti oz. spretnosti, gibalnih, govornih in drugih. So pa otroci željni znanja in spretnosti, samo možnost jim je potrebno dati. Na žalost prihajajo od doma zelo nespretni in jih moramo osnovne stvari namesto staršev učiti v šoli.«
Praktični pouk najbolj zanima najmlajše
Na OŠ Voličina so imeli v okviru obveznega programa v minulem šolskem letu petošolci 35, šestošolci pa 52,5 ure gospodinjstva. Kot je povedal ravnatelj mag. Anton Goznik, je bil med obveznimi izbirnimi predmeti tudi predmet Sodobna priprava hrane, ki ga je obiskovalo 13 učencev. Poleg tega so začeli izvajati razširjeni program: pri dejavnosti Čarovnije v kuhinji je 20 učencev kuhalo in peklo, v prvi pomoči se jih je urilo 12, dejavnost z naslovom Izdelujemo izdelke, ki je nadomestila modelarski krožek, je obiskovalo 15 učencev, Čebeljo brenčalnico pa 12 učencev.
Med dejavnosti, ki na OŠ Sveta Ana vključujejo ustvarjanje in otroško domišljijo oziroma kritično razmišljanje, spadajo modelarstvo, lego gradnja, foto krožek, likovne ustvarjalnice, izdelava lutk, prva pomoč, čebelarji vrt in zdrava prehrana, kuhinja okusov, podjetništvo ter domača in umetna obrt pa tudi urjenje spretnih prstov s šivanjem, vezenjem, izdelovanjem iz krep papirja … »Pri mlajših otrocih zaznavamo večjo udeležbo pri vseh naštetih dejavnostih, nato pa ta z leti upada - v višjih razredih se omenjenih dejavnosti udeležuje manj učencev, kar lahko pripisujemo več obveznostim iz obveznega programa in intenzivnejšemu specifičnemu zanimanju za posamezno dejavnost. Na splošno pa lahko za OŠ Sveta Ana povem, da smo zelo zadovoljni z udeležbo na raznovrstnih dejavnostih, povezanih tako s praktičnim poukom kakor z dejavnostmi na kulturnem, športnem in še katerem področju,« pove ravnatelj Aleksander Šijanec.
Na OŠ Benedikt v okviru razširjenega programa (RaP) izvajajo šest aktivnosti. RaP Rišem, režem, lepim je v minulem šolskem letu obiskovalo 21 prvošolcev, 34 drugošolcev ter 14 učencev 3., 4. in 5. razreda. V prvi pomoči se je urilo 40, v spretnih prstih pa 55 učencev od 6. do 9. razreda. 14 peto- in šestošolcev je sodelovalo pri ustvarjalnih mojstrih, devet četrtošolcev pri mladih tehnikih, šest četrto- in petošolcev pa pri dejavnosti Ustvarjalne roke. Pri izbirnih predmetih so se lahko učenci odločili za programe Načini prehranjevanja (30 učencev iz 8. in 9. razreda), Sodobna priprava hrane (26 učencev iz 7. razreda) in Obdelava gradiv - les (28 učencev iz 7., 8. in 9. razreda).
Otroci še vedno radi ustvarjajo
»Naši učenci se vsako leto udeležijo tekmovanju Go Car Go v organizaciji Strojne šole ŠC Ptuj. Gre za tekmovanje avtomobilčkov brez pogona ali na električni pogon, na katerem učenci izdelajo in kreirajo svoj avtomobilček in z njim tekmujejo v hitrostnem slalomu, veleslalomu, dobijo oceno iz predstavitve in videza svojega izdelka, pojasni ravnatelj Aljoša Bradač. »Odzivi učencev na naštete dejavnosti so pozitivni, tudi udeležba kaže, da so te aktivnosti popularne. Očitno je, da zelo radi ustvarjajo. Šolniki ugotavljamo, da mladi hitro pozabijo na elektronske naprave, če jim ponudimo alternativo. Seveda ne vsi in seveda ne na vseh področjih.«
Na OŠ Lenart so v šolskem letu 2025/26 izvajali več interesnih dejavnosti s področja naravoslovja in tehnike, in sicer naravoslovni, kemijski in modelarski krožek, logiko, projekt Naš mali laboratorij in urejanje šolskega vrta. Poleg tega so v okviru izbirnih predmetov, tako obveznih kot neobveznih, dodali še tri dejavnosti s področja tehnike. »Zanimanje za naravoslovno, tehnično in matematično področje na osnovnošolskem polju v Sloveniji upada. Narejene so bile velike sistemske napake. Vzemimo za primer število ur tehnike in tehnolgije. V predmetniku devetletne osnovne šole so v zadnji triadi, torej od 6. do 9. razreda, predvidene samo štiri ure, medtem ko je bilo v predmetniku osemletne osnovne šole od 5. do 8. razreda osem ur tehnične vzgoje, kar pomeni, da se je število ur s prehodom na devetletko prepolovilo,« primerja ravnatelj Marjan Zadravec in obenem opozarja na posledice takih ukrepov.
Manko učiteljev tehnike
»Omenjene vsebine smo tako na sistemski ravni uokvirili na minimalno raven šolskega kurikuluma, kar pa se odraža v pomanjkanju kompetenc, ki sodijo na področje praktičnih znanj, ročnih spretnosti in še česa. Druga posledica takega ukrepa je, da danes v slovenskih osnovnih šolah kritično primanjkuje učiteljev tehnike in tehnologije z ustrezno izobrazbo, v bodoče pa jih skoraj ne bo več, saj s težavo na dveh ali treh šolah dopolnijo učno obvezo 22 ur. Zato se ne smemo čuditi, če učenci posegajo po drugih področjih, ki so zanje v današnjem načinu življenja bolj atraktivna in jih ne zanima žaganje lesa, šivanje, delo na vrtu in še kaj,« zaključi Zadravec.
Večina dejavnosti, s katerimi učenci OŠ Cerkvenjak-Vitomarci razvijajo praktične veščine, potekajo v okviru RaP, in sicer gre za programe Mladi kuharji, Vrtičkarji, Spretni prstki, Šege in navade – rokodelstvo, Izdelava tehniških izdelkov. Kot pravi ravnatelj mag. Mirko Žmavc, se učenci urijo tudi v prvi pomoči, imajo ročnodelski krožek, kot izbirni predmet sodobno pripravo hrane. »Odziv učencev je sorazmeren z ostalimi dejavnostmi. Opažamo pa, da bi sodobni kurikulum moral vsebovati še več možnosti razvijanja ročnih spretnosti, saj teh namreč današnjim generacijam otrok zelo primanjkuje.«
Na OŠ Sveta Trojica v okviru interesnih dejavnosti izvajajo krožek prve pomoči, gospodinjstvo, kuharski krožek, gasilski krožek ipd. Kot del projekta Ekošola učenci skrbijo tudi za okolico šole – urejajo cvetlične grede, pobirajo odpadke in sodelujejo pri drugih okoljskih aktivnostih. Kuhanje in peko vključujejo tudi v različne projektne delavnice, v okviru dni dejavnosti pa se učenci med drugim preizkusijo tudi v lončarskih dejavnostih in drugih praktičnih vsebinah. »Zavedamo se, da je danes priložnosti za razvijanje ročnih spretnosti vse manj, čeprav so te za posameznikov razvoj in vsakdanje življenje izjemno pomembne,« je prepričana ravnateljica mag. Nataša Bauman. »Prav zato posebno pozornost namenjamo medgeneracijskemu povezovanju. Sodelujemo z Društvom upokojencev Sv. Trojica in njegovimi članicami, ki se ukvarjajo z različnimi ročnimi deli, in skupaj izvajamo delavnice v šoli ter izven nje. Povezujemo se tudi z VDC Polž in stanovalci Doma Lenart, kjer druženje prepletamo s praktičnimi dejavnostmi in izkustvenim učenjem.«
Uspešen pristop učenja z delom
Kot ugotavlja Baumanova, je odziv otrok na tovrstne dejavnosti zelo dober, še posebej jih pritegnejo tiste, pri katerih lahko sami ustvarjajo, preizkušajo različne materiale in pridobivajo praktične izkušnje. »Razvijanje ročnih spretnosti ni omejeno le na interesne dejavnosti in projekte, temveč se vključuje tudi v redni pouk. Učitelji pri posameznih predmetih, kjer je to smiselno, uporabljajo pristop learning by doing (učenje z delom oziroma preko praktične izkušnje), s katerim učenci aktivno sodelujejo v učnem procesu. Tak način dela poleg razvoja ročnih spretnosti spodbuja ustvarjalnost, krepi samostojnost in prispeva k učinkovitejšemu ter trajnejšemu usvajanju znanja. Pomembno je, da ne pozabimo, da se temelji ročnih spretnosti začnejo razvijati že prej – doma, na poti v šolo in pri spontani igri. Za razvoj teh spretnosti smo odgovorni vsi, tako starši, vzgojitelji in učitelji kot širša družba.«
VIR:https://ovtar24.si/