Po prvih ocenah, ki so jih za potrebe letnega poročila Agencije za energijo pripravili na Institutu Jožef Štefan, naj bi Slovenija v letu 2025 dosegla 25,4-odstoten delež obnovljivih virov v bruto končni porabi energije.

Slovenija je cilj o 25-odstotnem deležu obnovljivih virov v končni rabi energije prvič dosegla leta 2023, v preostalih letih pa smo morali dosego zastavljenega cilja zagotavljati s statističnim prenosom, za kar smo od leta 2020 porabili 19,6 milijona evrov.

Glavni razlog za zvišanje deleža obnovljivih virov v letu 2025 je predvsem nižja raba energije v prometu, kar je vplivalo tudi na nižjo končno bruto rabo energije. Poleg tega pa se je povečal tudi delež obnovljivih virov v sektorju prometa, in sicer iz 9,2 v letu 2024 na lanskih 11,5 odstotka.

Dobro napreduje tudi doseganje ciljev na področju proizvodnje električne energije, kjer se je delež obnovljivih virov lani v primerjavi z letom prej povečal za 2,2-odstotne točke na 45,3 odstotka.

Slabši rezultati pa so bili doseženi na področju ogrevanja in hlajenja, kjer se je delež obnovljivih virov lani v primerjavi z letom 2024, predvsem zaradi nižje rabe lesa za ogrevanje v gospodinjstvih, zmanjšal, in sicer iz 33,7 odstotka na 31,8 odstotka.

V Agenciji ob tem poudarjajo, da ne gre še za dokončne podatke v posameznih sektorjih, zaradi česar je negotovost glede skupnega deleža OVE v končni rabi energije v letu 2025 ocenjena na 0,6-odstotne točke.

Zakaj je pomembno, da zastavljene cilje glede OVE dosegamo?

Če zastavljenih ciljev glede deleža obnovljivih virov ne dosegamo ima to lahko finančne, pravne in razvojne posledice.

Najbolj neposredna je nakup statističnih prenosov, za kar smo, kot rečeno, v minulih letih namenili približno 20 milijonov evrov, ki bi jih lahko porabili za gradnjo obnovljivih virov na domačih tleh.

Ker gre za obveznosti iz evropske zakonodaje, lahko Evropska komisija proti državi, ki sistematično ne izpolnjuje energetskih in podnebnih zavez, sproži postopek zaradi kršitve evropskega prava, kar ima lahko tako pravne kot tudi finančne posledice.

In ne nazadnje, zaostajanje za zastavljenimi cilji glede obnovljivih virov (v zadnjem NEPN smo si zadali še bistveno višji cilj o najmanj 33-odstotnem deležu OVE do leta 2030) pomeni večjo odvisnost od uvoza energentov in s tem večjo izpostavljenost cenovnim tveganjem na energetskih trgih, manjšo energetsko samooskrbo in še naprej kupovanje statističnih prenosov, s čimer se bodo nepotrebni stroški še povečali. 

VIR: https://www.nas-stik.si