Ob izteku mandata smo se pogovarjali z ministrom za okolje, podnebje in energijo Bojanom Kumrom. »Obžalujem, da se prenove omrežnine nismo lotili drugače,« je povedal med drugim.

Minister, najprej bi vam ponudil priložnost, da sami ocenite svoj iztekajoči se mandat.

Rekel bi, da je bil uspešen. Na začetku mandata smo se spopadli z energetsko krizo, ki je ne samo pri nas, ampak tudi po Evropi globoko zarezala v energetske sisteme. Po mojem mnenju smo se s tem zelo uspešno spopadli. Namreč, uvajali smo številne ukrepe za ljudi in gospodarstvo pa tudi v sami energetiki smo – s tesnim sodelovanjem in predvsem hitrim prilagajanjem na takratne razmere – obvladali številne izzive in nevarnosti ter s tem seveda tudi ohranili zanesljivo oskrbo, po vrhu vsega še po dostopnih cenah.

Kljub spopadanju s krizo smo že na začetku mandata sprejeli nekatere res pomembne, lahko rečem kar sistemske zakone, s katerim smo želeli nadomestiti izgubljena leta. V mislih imam predvsem zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, prenovljeni energetski zakon in pa zakon o infrastrukturi za alternativna goriva.

Pozneje, nekje na sredini mandata, smo morali zagristi tudi v reševanje starih grehov, kar je povzročilo veliko nejevolje pri nekaterih zainteresiranih javnostih. Tu imam v mislih predvsem problematiko reševanja Termoelektrarne Šoštanj pa tudi vprašanje nadaljevanja jedrskega programa, kjer pred našim mandatom marsikaj ni bilo narejeno ali pa je bilo mogoče narejeno pomanjkljivo.

V obeh primerih lahko rečem, da smo poskušali postaviti nove, bolj zdrave temelje za dolgoročni razvoj, a najbrž tudi zaradi slabe komunikacije to v javnosti ni bilo tako sprejeto.

Zadnji del mandata pa je bil predvsem zakonodajno obarvan, saj smo morali v slovenski pravni red prenesti veliko evropske zakonodaje, zaposlovale pa so nas tudi mednarodne aktivnosti, kot sta na primer predsedovanje skupščini Irena – mednarodne agencije za obnovljive vire – pa tudi predsedovanje skupini sredozemskih držav MED 9.

Kot pomemben dosežek bi poudaril še, da smo uspeli prvič v zgodovini Slovenije pod isto streho združili vse sklade, s katerim financiramo energetske, podnebne in okoljske cilje. Dejansko skozi celotni mandat smo se intenzivno ukvarjali s tem, kako najbolj komplementarno zložiti njihovo uporabo, da bomo pokrili vse potrebe.

Lahko rečem, da imamo kar devet različnih skladov/virov, ki jih upravljamo, še v dveh pa sodelujemo kot nekdo, ki mora dati soglasje k projektom. Prek ministrstva, Borzena in Eko sklada smo ljudem ponudili različne spodbude na kar 75 razpisih, kar res štejem za velik dosežek.

Pod črto ocenjujem, da smo naredili ogromno, na kar sem osebno in skupaj s svojo ekipo zelo ponosen. Naredili smo seveda tudi nekaj napak, kar je seveda človeško; navsezadnje vseh težav in izzivov seveda nismo rešili, prihajajo pa tudi vedno novi izzivi. To je normalen tok dogodkov v politiki.

Kaj štejete za največji uspeh?

Med uspehi bi poudaril dejstvo, da smo v našem mandatu prvič v zgodovini dosegli cilj 25 odstotkov obnovljivih virov energije v končni bruto rabi energije. Slovenija pred tem več kot desetletje ni dosegala tega cilja in je morala zaradi tega plačevati tudi »penale«.

Več kot potrojili smo proizvodno zmogljivost na področju sončne energije. S približno 500 MW na začetku mandata smo prišli že na skoraj 1.600 MW nameščenih zmogljivosti. Skupaj s projekti, ki so že odobreni in bodo kmalu izvedeni, pa bomo prišli že na 2.000 MW, kar pa bi pomenilo že štirikratno povečanje.

K temu lahko dodamo še kar nekaj novih kapacitet, ki se obetajo iz drugih obnovljivih virov energije, predvsem na področju ogrevanja, projektov manjših hidroelektrarn pa tudi soproizvodnje toplote in električne energije iz bioplinov ter lesne biomase. Prek razpisov smo namenili več kot 1,3 milijarde evrov, s čimer smo spodbudili za prek štiri milijarde evrov naložb v energetsko-podnebni prehod. To je res največji investicijski cikel v samostojni Sloveniji na področju energetike, mobilnosti in podnebnih politik.

Zelo sem vesel tudi, da smo naredili zgodovinske premike na jedrskem programu. Končno smo začeli graditi odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Uspešno smo upravljali z izzivi, ki so bili povezani s podaljšanjem življenjske dobe Nuklearke nuklearne Krško, tudi v meddržavnem smislu smo s Hrvaško uspeli nadaljevati dobre odnose. Zagnali smo umeščanje JEK 2 v prostor, izvedli študijo o malih modularnih reaktorjih, upravljanje sklada za razgradnjo NEK pa smo končno uskladili z več kot desetletje starimi zahtevami Računskega sodišča.

Pa največji neuspeh?

Obžalujem, da se problematike prenove načina obračunavanja omrežnine za električno energijo nismo lotili drugače. Na tem področju komunikacija ni bila dobra. Deležniki v energetiki pri tem nismo bili usklajeni, ampak po nekaj mesecih nam je vendarle uspelo doseči konsenz in verjamem, da danes vsi gledamo v isto smer.

Trd oreh še vedno ostaja izraba vetrne energije, ki je komplementaren domači vir sončni energiji. Tukaj smo poskušali ustvariti prijaznejši zakonodajni okvir, predvsem za večjo sprejemljivost projektov v lokalnih skupnostih, vključno z novimi spodbudami za ustvarjanje energetskih skupnosti. A dejstvo je, da nekega bistvenega premika na tem področju nismo naredili.

Kaj vas je v času mandata najbolj prijetno in neprijetno presenetilo?

Pozitivno me je vsekakor presenetil ekipni duh, ko je bilo treba v energetiki stopiti skupaj za reševanje energetske krize. Ves čas smo vzdrževali intenziven dialog med vsemi ključnimi akterji, tj. na področju elektrike ter plina in toplote, da smo lahko uspešno in tudi hitro reševali vse izzive. Če mi dovolite, bi se na tem mestu rad še enkrat vsem zahvalil za vso podporo in pomoč.

Negativno pa me je presenetila predvsem administracija, s katero se je treba vsakodnevno spopadati, tudi pri najpreprostejših razpisih ali ukrepih, ki jih želiš izvesti. To res jemlje dragocen čas in energijo v pogojih omejenih resursov.

Kot je v navadi za ministre, ste se v mandatu udeležili številnih otvoritev. Katerih ste bili najbolj veseli oz. so vam najbolj ostala v spominu?

Sploh v zadnjem obdobju so ukrepi, ki smo jih sprejemali na začetku mandata, končno ugledali luč sveta in vesel sem, da sem jih lahko doživel še pred koncem svojega mandata. Saj veste, v energetiki so investicije dolgotrajne in čisto lahko se zgodi, da en minister snuje in dela, naslednji pa žanje rezultate preteklega dela.

V zadnjem času mi je v spominu ostalo predvsem odprtje prvega pilotnega projekta na področju agrofotovoltaike pa tudi odprtje Darsove sončne elektrarne na protihrupni ograji ob avtocesti. To so vse neki novi premiki v energetiki. V kratkem se bo začela gradnja sončne elektrarne na odlagališču Pobrežje v Mariboru pa tudi v Dekanih znotraj območja avtocestne infrastrukture. To vse je na neki način degradiran prostor, ki smo mu z našo zakonodajo in ukrepi dali nov smisel. Še pred nekaj leti namreč na teh območjih ni bilo dovoljeno postavljati elektrarn.

Prav tako sem bil vesel prve zadružne skupnostne samooskrbne sončne elektrarne v Hrastniku pa tudi nekaj drugih skupnostnih sončnih elektrarn.

Vsekakor pa bi na prvem mestu poudaril začetek obratovanja 400-kilovoltnega daljnovoda proti Madžarski, s katerim smo elektroenergetski sistem povezali še z zadnjo sosedo in končali več kot 20 let trajajoč projekt.

Ta projekt velja za učbeniški primer dolgotrajnega umeščanja v prostor. Zakaj umeščanje energetskih objektov v prostor ostaja nočna mora slovenske energetike?

Gre za eno najkompleksnejših razvojnih področij, na katerih se na isti točki srečajo okoljski, prostorski, ekonomski in pravni pa tudi tehnični in družbeni interesi. Mogoče sem še kakšnega pozabil. Energetski projekti posegajo v prostor, ki ga ljudje, vsaj v Sloveniji, dojemamo zelo osebno, zato so pomisleki glede vplivov na zdravje, okolje, naravo in na kakovost prebivanja seveda razumljivi.

Hkrati pa to velikokrat prinese dolgotrajne postopke usklajevanja med številnimi deležniki, številnimi pogledi. Potrebne so številne študije, analize in presoje, pri čemer je treba vključiti tudi javnost. Slovenija res zelo dosledno spoštuje Aarhuško konvencijo, kar pomeni zgodnje obveščanje, javne razgrnitve, javne obravnave in posvetovanja. Spoštujemo tudi pravno varstvo, vendar pa prav ta visoka raven participacije in pravnih varovalk postopke podaljšuje in jih dela zapletene. Na ministrstvu smo v zadnjih letih vendarle naredili nekaj pomembnih korakov v smeri poenostavitve postopkov.

Veliko odgovornosti je pa tudi na investitorjih, saj slabo voljo in zastoje v postopkih pogosto povzročajo slabo pripravljena gradiva. Nimamo čudežne čarobne palice, nenehno je treba stremeti k izboljšavam v komunikaciji, spoštljivemu dialogu in pa tudi seveda hkrati tudi k odpravljanju administrativnih ovir.

Slovensko elektroenergetsko omrežje je sredi velikega investicijskega cikla, pri čemer se pojavljajo opozorila, da bo zaradi upadanja prihodkov iz omrežnine denarja kmalu začelo primanjkovati. Kako zagotoviti dolgoročno vzdržno financiranje nujnih naložb v nadgradnjo elektroenergetskih omrežij, ne da bi pri tem občutno povišali omrežnino?

Za nas je bilo ključnega pomena, da smo elektrooperaterjem v našem mandatu zagotovili nove vire financiranja naložb. Takoj na začetku mandata je bil to evropski program REPower EU, v okviru katerega smo lahko ponudili še dodatna sredstva, tj. poleg tistih, ki so bila predvidena že v načrtu za okrevanje in odpornost. V lanskem letu pa smo zagotovili še dodatnih 48 milijonov evrov iz evropskega sklada za modernizacijo, h katerim zdaj dodajamo še 11 milijonov evrov neporabljenih sredstev iz drugega ukrepa. Večina tega denarja je že dodeljena za projekte elektrooperaterjev, investicije so že v teku in se bodo izvajale še v prihodnjih treh letih.

In to nas lahko vse veseli. V lanskem letu smo tudi prvič uvrstili financiranje naložb v elektroenergetsko omrežje v tako imenovane kohezijske sklade, torej v evropsko kohezijsko politiko in v kratkem bo v tem okviru tudi objavljen razpis v vrednosti kar 68 milijonov evrov. Res si želim, da bi v prihodnjih letih ta temelj še okrepili ali vsaj ohranili pri življenju, kajti s tem bomo bistveno blažili pritisk na povišanje omrežnine in s tem na zviševanje položnic za električno energijo.

Kako pa gledate na predloge o združitvi elektrodistribucijskih podjetij pod isto streho?

Na to temo je bilo veliko nasprotujočih si idej že v preteklosti in še vedno imamo zelo veliko idej v eno in drugo smer. Prav tako je bilo veliko nepotrebnega strašenja. Sam nikoli nisem bil zagovornik združitve. Nisem pa tudi zagovornik drobljenja, kar bi povzročilo podeljevanje koncesij na ravni posameznih elektrodistribucijskih podjetij.

Slovenija je preprosto premajhna in to bi bila slaba odločitev tudi z vidika tega, kako bo elektroenergetski sistem deloval v prihodnosti. Prenosni in distribucijski sistem bosta morala biti vsekakor vedno tesneje povezana in povezljiva, delovati pa bosta morala vedno bolj usklajeno.

Vidim pa še veliko potenciala v optimizaciji, prenašanju in tudi v vzpostavljanju novih dobrih praks. Velik korak naprej smo storili, ko smo Elesu pripojili SODO ter tako vzpostavili kombiniranega operaterja prenosnega in distribucijskega omrežja. Danes lahko rečem, da je to res prineslo pomembne sinergije.

Ali ne bi torej nadaljnja integracija prinesla še dodatnih sinergij?

Res je, da združitev lahko prinese določene sinergije, po drugi strani pa bi pomenila centralizacijo – da imamo enega človeka, eno poslovodstvo, ki odloča o vsem. Moje mnenje, ki ga vseskozi zagovarjam, je, da je eno osnovnih poslanstev elektrodistribucijskih podjetij to, da so blizu odjemalcem. Z dodatno centralizacijo bi dobili velikega mastodonta, pri katerem bi se prav tako pojavilo tveganje, da bi se začele nabirati neučinkovitosti.

Vsekakor menim, da je še veliko potenciala za sinergije tudi brez združitve elektrodistribucij. Šele s pripojitvijo SODO pred nekaj leti se je začelo pravo sodelovanje med Elesom in distribucijami na strokovni in vsebinski ravni. V tem času še ni bilo mogoče doseči vseh mogočih sinergij.

Pohvalili ste se s skokovitim povečanjem nameščene moči sončnih elektrarn. A na Elesu opozarjajo, da je obvladovanje razmer v omrežju zaradi povečevanja deleža obnovljivih virov vse bolj zahtevno. Kako bomo ob nadaljnjem naraščanju deleža obnovljivih virov zagotovili zanesljivo delovanje energetskega sistema?

Gotovo je prvi naslednji in nujen ukrep namestitev čim več hranilnikov v sistemu na ravni odjemalca, lokalnih skupnosti in na ravni sistema. Drugi ukrep, ki je nujno potreben, je elektrifikacija vsega. To pa bo za seboj potegnilo še t. i. »pametnost« vsega.

Smo pa lahko mirni, ker imamo ELES, ki je kot kombinirani operater prenosnega in distribucijskega omrežja zares v koraku s časom, včasih tudi pred njim; ta res dobro skrbi za elektroenergetski sistem, na katerega je lahko Slovenija kar ponosna. Pa tudi elektrodistribucijska podjetja si zaslužijo pohvalo za njihove napore. Njihovi dosežki v zadnjih nekaj letih so res izjemni.

Nekaj pa bomo morali prispevati tudi mi, odjemalci. V mislih imam večje prilagajanje odjema, tj. naše porabe električne energije. Tudi tukaj lahko v prihodnje pričakujemo napredek. Seveda pa morajo tudi dobavitelji električne energije ljudem ponuditi prave možnosti oziroma storitve, da jih k temu spodbudijo.

Direktor Elesa Aleksander Mervar se že dlje časa zavzema za možnost, da bi ELES kot sistemski operater dobil možnost nadzora nad proizvodnjo iz sončnih elektrarn, ki bi jo lahko uporabil ob kriznih razmerah v omrežju. Kakšno je vaše mnenje o tem?

To je ena izmed možnosti. Spremenljivost proizvodnje energije iz obnovljivih virov bo treba v času presežkov oziroma pomanjkanja vsekakor bolje ali pametneje upravljati. Tukaj gre za zelo veliko dejavnikov in tudi neizkoriščenih drugih priložnosti, tako da bomo to še videli.

Ali bi se omejevanje proizvodnje izvajalo s tržnimi prejemi, z nalaganjem obveze ali pa bo razvoj postregel še s kakšno drugo možnostjo, bomo še videli.

Lansko leto je med drugim zaznamovalo tudi »reševanje« net meteringa zaradi naraščajočih stroškov dobaviteljev električne energije, ki morajo pokrivati razliko med tržno ceno elektrike, ki jo samooskrbne elektrarne oddajo v omrežje, in ceno elektrike, ki jo lastniki v zameno prevzamejo iz omrežja. Bi rekli, da je net metering blagoslov ali prekletstvo?

Ukrep samooskrbe oziroma letnega netiranja je bil v zadnjem desetletju dejansko edini, ki je prinesel res oprijemljive rezultate. Namreč, imamo več kot 64.000 sončnih elektrarn, tako da gre po mojem mnenju vsekakor za zgodbo o uspehu. Ne glede na vse pomisleke si moramo vseeno priznati, da je samooskrba za tistega, ki jo ima, gotovo blagoslov, kot ste se izrazili.

Vsaj še ena pozitivna stran tega ukrepa je, da je prinesel izrazito energetsko pismenost pri večini ljudi, ne samo pri tistih, ki jo imajo elektrarno. Kar naenkrat ljudje bolj spremljajo svojo porabo, spoznavajo svoje navade in imajo občutek, da so nekaj dobrega naredili zase, za okolje in podnebje. Veliko se jih je odločilo tudi za nakup električnega avtomobila, toplotne črpalke in raznih drugih novih tehnologij. Skratka, gre za dobro povezane učinke, ki se jih na prvo žogo zelo rado kar spregleda.

Glede elektroenergetskega sistema pa sem prepričan, da zmoremo to brez težav obvladati, posebej zato, ker veliko vlagamo v tako imenovano »pametnost«. Vse drugo pa je samo stvar organizacije in upravljanja sistemov, pa naj gre za omrežnino, obračune, kritje začasnih izrednih anomalij in podobno.

Tak primer je tudi uvedba nadomestil dobaviteljem zaradi velikih razlik med cenami elektrike v času velike proizvodnje iz sončnih elektrarn in v časih z manj sončnega obsevanja. Te izzive sproti rešujemo, vseh pa seveda preprosto ni bilo mogoče predvideti vnaprej. In tudi to je narava hitro spremljajočega se sveta oziroma energetske tranzicije, ki jo danes živimo.

Rekli ste, da je samooskrba gotovo blagoslov za tistega, ki jo ima. A ta blagoslov posredno financirajo vsi tisti odjemalci, ki samooskrbe nimajo, tj. prek prispevka OVE in SPTE pa tudi prek omrežnine, ki so je tisti s samooskrbo delno oproščeni. Zaradi tega je v javnosti veliko nejevolje. Ali se vam zdi taka ureditev pravična?

Če vprašate tistega, ki samooskrbe nima, bo verjetno rekel, da ni pravična. Če vprašate tistega, ki samooskrbo ima, pa bo menil drugače. Pravičnost bi morali gledati skozi prizmo tega, ali je bila ta možnost dostopna vsem. Ko je bila ta podporna shema zastavljena, so vsi imeli možnost sodelovati. GEN-I je nekaj časa ponujal celo možnost naložbe v samooskrbo brez vnaprejšnjega denarnega vložka oz. prek odplačevanja iz doseženih prihrankov. Tudi v večstanovanjskih stavbah bi lahko izkoristili to možnost, a bi morali glede tega doseči soglasje med etažnimi lastniki oz. z upravniki.

Z vsako tehnologijo, vsako shemo, z vsako priložnostjo je vedno tako, da jo nekateri zagrabijo, nekateri pa ne. Namen države pa je, da cilje, ki si jih je zastavila, poskuša na čim bolj mehek način približati ljudem in podjetjem. In doseže jih lahko s shemami in spodbudami; drugače ne gre ali pa gre zelo težko.

Nadomestila dobaviteljem električne energije, ki smo jih uvedli za pokrivanje razlik v ceni med oddano in prevzeto elektriko pri odjemalcih s samooskrbo, je treba videti kot začasen ukrep, dokler ne uspemo dnevnega diagrama proizvodnje iz sončnih elektrarn dovolj izravnati z baterijskimi hranilniki, da bo najbolje služil vsem odjemalcem.

Pred uvedbo net meteringa je bila električna energija med sončnim obsevanjem (npr. trapezna energija) daleč najdražja, danes pa je situacija nasprotna in to je le ena izmed pozitivnih strani. Le s spodbudami smo dosegli, da je električna energija ravno v teh urah oz. tem intervalu najcenejša. Z naložbenim valom v baterije pa bomo ta interval skušali čim bolj raztegniti, hkrati pa se bo tudi obremenitveni diagram izravnal oz. prilagajal. Preobrazba energetskega sistema traja ves čas; lahko rečemo, da tudi dolgo časa, na tej poti pa moramo biti odprti tudi za določene začasne »nepravičnosti«, če temu sploh lahko tako rečemo.

Ob nadaljnjem povečevanju deleža obnovljivih virov bomo potrebovali tudi rezervne vire, ki bodo lahko zagotovili dovolj elektrike ob dolgotrajnih temačnih in zatišnih zimskih dnevih. Kako lahko po vašem mnenju zagotovimo gradnjo dodatnih nadzorovanih proizvodnih zmogljivosti za pokrivanje morebitnih lukenj v proizvodnji, sploh po upokojitvi TEŠ?

V prvi vrsti je proizvodnja električne energije seveda tržna dejavnost. Če trg ne zagotavlja ustreznih investicijskih spodbud, pa je treba primanjkljaj pokriti prek sistema državnih pomoči. Energetska zakonodaja sicer predvideva postopke tudi za take primere, ampak tega bi se bilo težko poslužiti, sploh v primeru Slovenije, ki je izjemno dobro povezana s sosednjimi državami oziroma s sosednjimi elektroenergetskimi sistemi.

Kar veliko proizvodne zmogljivosti na področju OVE pa je že v fazi realizacije. Omenjal sem že investicijski cikel, ki ga poganjamo prek razpisov, ki jih neposredno oziroma posredno upravlja MOPE. Osebno veliko pričakujem tudi od nove podporne sheme za obnovljive vire energije, ki smo ji zakonsko podlago dali v pred kratkim sprejetem prenovljenem zakonu o spodbujanje proizvodnje iz obnovljivih virov (ZSROVE-1) in ki bo zaživela najpozneje do konca letošnjega leta.

S tem zakonom si prizadevamo v življenje spraviti dolgoročne pogodbe o nakupu električne energije, t. i. PPA, in jamstveno shemo za proizvajalce. To sta dva nova finančna instrumenta, za katera upam, da bosta zaživela in prinesla nove projekte.

Niste pa naklonjeni uvedbi t. i. mehanizmov za zmogljivost, kakršne je že uvedlo več evropskih držav?

Za uvedbo takega mehanizma je treba zagotoviti finančni vir, ki ga ni mogoče najti v proračunu. Poiskati ga je treba na položnicah odjemalcev, z uvedbo novega prispevka, ki bi ga plačevali vsi odjemalci, ali pa z ustreznim povišanjem omrežnine. To bi bil seveda zelo nepriljubljen ukrep, ki bi ga bilo treba znati res dobro upravičiti.

Po mojem mnenju Slovenija do zdaj še ni bila v situaciji, ko bi uvedbo tega mehanizma lahko strokovno zagovarjala. Z direktorjem Elesa sva vedno prišla do zaključka, da za to niso izpolnjena vsa energetska, strokovna in tehnična merila. Ne rečem pa, da se v prihodnje to ne bo spremenilo.

Vem, da na Elesu skrbno spremljajo zadostnost slovenskih proizvodnih in hkrati tudi prenosnih zmogljivosti ter da pripravljajo različne scenarije. Prvi problem lahko, kot ste že omenili, nastane, potem ko bo TEŠ 6 prenehal obratovati tržno. Trenutno sicer v osnovi obratuje v okviru gospodarske javne službe daljinskega ogrevanja Šaleške doline, a ima možnost tržnega obratovanja, ki jo tudi izkorišča.

Ko se bo umaknil iz tržnega obratovanja, pa se bo pojavila priložnost, da mu najdemo novo poslanstvo. TEŠ 6 bi bil lahko dobra strateška (hladna) rezerva, s katero bi bili lahko odpornejši, samozadostnejši in zanesljivejši. Ob izrednih energetskih stanjih, raznih krizah itn. bi imela Slovenija dovolj lastne preskrbe z elektriko in bi ne bili izpostavljeni tujini.

Preteklo leto je zaznamoval tudi »spor« med vlado in Petrolom glede regulacije cen naftnih derivatov. Kakšno je vaše stališče glede regulacije cen na bencinskih servisih?

Mešano. Treba je poudariti, da ima slovenski trg z naftnimi derivati zaradi zgodovinskega razvoja, svoje majhnosti in zemljepisne razpršenosti poselitve pa tudi zaradi omejenega števila ponudnikov danes neko unikatno strukturo. Deregulacija v takih okoliščinah ne more delovati v prid večji konkurenčnosti in nižjim cenam za končne porabnike.

V kontekstu energetske krize je imela ravno regulacija cen pomembno stabilizacijsko funkcijo. Tudi po energetski krizi pa še vedno ostaja skrb, da bi bile deregulirane cene v različnih delih države različne in predvsem višje.

Po drugi strani ima seveda regulacija cen v kontekstu spodbujanja alternativnih načinov transporta lahko tudi nasproten učinek in tega se je treba zavedati. Osebno predvidevam, da bo treba še naprej tehtati vse te vidike in nekako uravnoteženo sprejemati odločitve za naprej.

Za konec še malo bolj splošno vprašanje: Kakšen je po štirih letih izkušenj vaš pogled na učinkovitost evropske energetske politike?

Mogoče je včasih preveč toga in preveč omejuje države članice. Vsaka država bi si želela malo več manevrskega prostora za prilagajanje nacionalnim posebnostim. Je pa to zelo delikatno ravnotežje, ki ga je težko ohranjati. Če bi se preveč popustilo, hitro ne bi imeli več več pravega enotnega evropskega trga, solidarnostnih mehanizmov, zanesljivosti, robustnosti …

Dokler bo EU uspel brzdati interese vseh 27 držav članic, kar mu za zdaj uspeva, nam po mojem mnenju niti ne gre slabo. Prav pa je, da smo kritični, saj to vedno rodi najboljši mogoč konsenz, ta pa je temelj evropske politike. Kritika, ki je gotovo na mestu, pa je, da lahko ta proces iskanja kompromisa traja odločno predolgo.

Konkurenčna gospodarstva se prej odločajo, hitreje sprejemajo odločitve. A tudi Evropa je v drugi polovici leta 2022, med najhujšo energetsko krizo, pokazala, da je zmožna hitrih in učinkovitih odločitev. Želim si, da ne bi potrebovali krize za takšno izboljšanje hitrosti in učinkovitosti odločanja. Tak tempo potrebujemo vseskozi. 

VIR: Naš Stik