MM-ova urednica Simona Kruhar Gaberšček je kot vsak mesec tudi tokrat pripravila seznam dobrega branja.

MM-ova urednica Simona Kruhar Gaberšček je kot vsak mesec tudi tokrat pripravila seznam dobrega branja.

Ovljeno:

sobota, 12. April, 2025

Simona Kruhar Gaberšček Glavna urednica Marketing magazina

Dolgoživost, vročo tematiko podjetnikov iz Silicijeve doline, nam odlično približa dr. Peter Attia, trdoživost našega planeta optimistično preučuje Hannah Ritchie, vseživost in čar narave nam očarljivo približa Irena Cerar, Virginie Despentes apokaliptično sklene trilogijo o Vernonu Subutexu, švedska pisateljica Malin Stehn pa matere najstniških hčerk prestraši v novoletnem trilerju.

Dr. Peter Attia: Živimo dlje (Znanost in umetnost dolgoživosti)

Nedavno sem si na Netflixu ogledala dokumentarni film Don't Die, ki spremlja Bryana Johnsona, milijonarskega tehnološkega podjetnika, ki je svoje življenje – potem ko je ugotovil, da je s svojim nekdanjim življenjskim slogom, z neprestanim delom pod stresom, premalo spanja in neredno prehrano, obsojen na prezgodnjo smrt – posvetil dolgoživosti. Torej, kako naj čim dlje ohranja svoje zdravje in dobro počutje, da bo tudi v visoki starosti živel kakovostno. Dolgoživost (ang. longevity) je med podjetniki iz Silicijeve doline vroča tema in veliko jih je, ki vsaj po mnenju običajnih smrtnikov počnejo prav bizarne stvari, da bi ohranili svojo čilost in čim dlje tlačili našo zemljico (ali pa tisto na drugih planetih). 46-letni Johnson je vnet privrženec t. i. biohekanja in svoje telo preizkuša do skrajnih meja – vsak dan menda zaužije 111 različnih tablet, meri vsak svoj grižljaj (kljub izjemni telesni aktivnosti poje le za 2000 kalorij hrane, prehranjuje pa se vegansko) in redno testira vse svoje življenjske funkcije. Za vzdrževanje takšnega življenjskega sloga potroši okrog dva milijona dolarjev na leto, vse v upanju, da bi svoje življenje raztegnil do 150. leta starosti (no, mladosti, saj si želi, da bi se njegova biološka starost z leti zniževala).

Ko zasledimo zgodbe o takšnih milo rečeno neobičajnih posameznikih, je prav osvežujoče prebrati nekaj bolj zdravorazumskega, predvsem pa znanstveno utemeljenega. Dr. Peter Attia, nekdanji kirurg, zdaj pa strokovnjak za dolgoživost, ki po svoji svetovni prepoznavnosti verjetno ne zaostaja veliko za Bryanom Johnsoom, a zaradi drugih razlogov, je s svojo knjigo Živimo dlje (Outlive) poskrbel prav za to – z njo smo namreč dobili celovit priročnik, v katerem razbija mite o staranju in dolgoživosti ter ponuja praktične rešitve, ki so dosegljive vsakomur. Dolgoživosti ne razume zgolj kot prizadevanje za podaljšanje let, temveč kot način za zagotavljanje kakovostnega življenja tudi v starosti. Njegov pristop sloni na treh ključnih stebrih: prehrani, telesni aktivnosti in spanju.

Ko gre za prehrano, Attia poudarja, da ni univerzalnega recepta za vse. Njegova priporočila so uravnotežena in pragmatična – svetuje uživanje čim več polnovrednih živil rastlinskega izvora, hkrati pa priznava pomen beljakovin, še posebej za vzdrževanje mišične mase s staranjem. Ne zagovarja ekstremnih prehranskih navad, kot sta keto dieta z izločitvijo ogljikovih hidratov ali  veganstvo, temveč spodbuja individualni pristop, prilagojen potrebam in ciljem posameznika. Gibanje je po njegovem prepričanju sicer ključni gradnik dolgoživosti. Ne svetuje le redne telesne aktivnosti, temveč vztraja pri gradnji fizične odpornosti in moči, ki omogočata vitalnost tudi v poznejših letih. Njegov koncept »vadbe za desetletje vnaprej« bralce spodbuja, da že danes skrbijo za sposobnosti, ki jih bodo potrebovali pri 70. ali 80. letih. To vključuje vaje za moč, vzdržljivost, stabilnost in fleksibilnost.

Enako pomembno vlogo pa ima tudi spanje, ki ga Attia imenuje »skrivno orožje za dolgoživost«. Kakovostno spanje izboljšuje regeneracijo, krepi imunski sistem in vpliva na dolgotrajno zdravje možganov. Bralcem svetuje, naj ustvarijo rutino, ki vključuje redni spanec in minimizacijo motenj, kot so modra svetloba pred spanjem ali uživanje kofeina v poznem delu dneva. Ko k vsemu omenjenemu prištejemo še izogibanje stresu in skrb za duševno zdravje, smo že dodobra zajahali val dolgoživosti.

Knjiga Outlive ne prinaša revolucije, temveč evolucijo – postopne spremembe, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah in so dostopne vsakomur. Peter Attia se od podobnih avtorjev razlikuje po tem, da ne poskuša prodajati magične rešitve, temveč bralce vodi k razumevanju lastnega telesa in njegovih potreb. Njegova sporočila so tako preprosta kot mogočna: investirajte v svoje zdravje danes, da boste lahko živeli kakovostno tudi jutri.

Hannah Ritchie: Ni še konec sveta (Kako lahko postanemo prva generacija, ki bo živela na trajnostnem planetu)

Učila International, 2024

Hannah Ritchie, komaj 32-letna, a že vplivna škotska okoljska raziskovalka, ki je med drugim vodja raziskav pri spletnem raziskovalnem portalu Our World in Data, s svojo knjigo Ni še konec sveta prinaša osvežujoč pogled na perečo tematiko podnebnih sprememb. Kot priznava, je njen pristop močno zaznamoval Hans Rosling, avtor znamenite knjige Faktografija (v slovenščini jo je tako kot njeno izdala založba Učila International, o njej pa smo poročali tudi v MM-u), v kateri s preverjenimi podatki dokazuje, da svet ni tako slab, kot se nam pogosto zdi. V skrajni revščini živi manj ljudi, kot si predstavljamo, število smrti mater pri porodu nazaduje iz leta v leto, vse več je deklic, ki hodijo v šolo ipd. Svet se dejansko izboljšuje, pa čeprav veliko ljudi meni, da je naša civilizacija obsojena na propad. Rosling je s svojimi predavanji, tudi z odmevnimi TED-govori, tako navdušil Ritchiejevo in spremenil njen pogled na svet, da se je odločila, da se tudi sama na podoben način loti preučevanja podnebnih razmer. Že uvodoma pove, da podnebnih razmer ne zanika ali omalovažuje, saj svoje življenje posveča raziskovanju okoljskih težav in pisanju o njih: »Poudarjanje pomena potencialnih posledic za okolje je ključno, če hočemo spremembe. Ampak to še ne pomeni, da moramo svojim otrokom govoriti, da so opleli.«

V svoji knjigi tako s pomočjo znanstvenih podatkov pokaže, da imamo še vedno možnosti za ukrepanje in izboljšave, čeprav se morda zdi – tudi zaradi katastrofalnih naravnih nesreč, da o bombastičnem poročanju medijev niti ne govorimo –, da smo že zamudili vlak, ki nezadržno drvi v prepad. Avtorica nas spomni, da ni vse izgubljeno in da lahko prihodnost še vedno oblikujemo tako, da postanemo prva generacija, ki bo živela na trajnostnem planetu.

Osrednji del knjige temelji na sedmih ključnih področjih, ki jih moramo nasloviti, če želimo ustvariti trajnostno prihodnost; to so onesnaženost zraka, podnebne spremembe, krčenje gozdov, prehrana, izguba biotske raznovrstnosti, plastika v morju in prelov. Za vsako področje avtorica navaja konkretne rešitve, ki so izvedljive in učinkovite. Zanimivo spoznanje je, da bi lahko k zmanjšanju vsakega okoljskega problema močno prispevali že s spremembo prehrane. »Večina ljudi se ne bo odločila za spremembo, če ima na voljo le alternativno možnost po načelu 'vse ali nič'. Eden od najslabših načinov za prepričevanje ljudi, naj jedo manj mesa, je, da jim predlagamo, naj postanejo vegani,« meni avtorica in dodaja: »Najpomembnejša stvar, ki jo lahko storimo, je, da jemo manj mesa in mlečnih izdelkov. Če želimo stvari spreminjati v velikem obsegu, moramo o tem prepričati veliko ljudi. Če polovica svetovne populacije dva dneva v tednu ne bi jedla mesa, bi zmanjšali izpuste ter omejili rabo tal in vode precej bolj, kot če bi se nekaj odstotkov ljudi odločilo za veganstvo.« Po njenem prepričanju lahko torej že z manjšimi spremembami, ki pa jih sprejmejo velike skupine ljudi, dosežemo ogromne učinke.

Knjiga je napisana jasno in razumljivo, njen ton pa navdihuje upanje in željo po delovanju. Ni še konec sveta je dragoceno branje za vse, ki si želijo globljega razumevanja podnebnih izzivov, a hkrati potrebujejo motivacijo, da ukrepajo. Tako optimističnih knjig – ki pa seveda slonijo na preverjenih dejstvih – je v knjižnem prostoru vsekakor premalo, zato je prispevek Hannah Ritchie še toliko bolj pomemben.

Irena Cerar: Svetišča narave (Sedem tednov vseživosti)

UMco, 2024

Ko narava spregovori skozi človeški dotik, se rodijo zgodbe, ki nas pretresejo v najglobljih plasteh. Knjiga Svetišča narave Irene Cerar je eden od takšnih draguljev, ki nas ne le popeljejo skozi čarobne slovenske pokrajine, ampak tudi povabijo k premisleku o našem odnosu do sveta, ljudi in sebe. Ni presenetljivo, da so jo na Slovenskem knjižnem sejmu imenovali za knjigo leta 2024 – priznanje, ki ga je avtorica (in njena založba UMco) prejela več kot zasluženo.

Avtorica se v knjigi loti drznega habitatnega eksperimenta: za sedem tednov se umakne iz vsakdanjega vrveža in se poglobi v življenje v naravi, raziskuje najbolj značilne slovenske habitate (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morsko obalo in kulturno krajino) in jih doživlja na lastni koži. Ta pogumna odločitev ni zgolj raziskovalni projekt, temveč tudi osebna pot preobrazbe in soočanja z lastnimi omejitvami. Odkrito namreč spregovori o izzivih, ki jih prinaša življenje s sindromom kronične razširjene bolečine, zaradi katere njeno telo ni več tako gibko, kot je bilo nekoč. A namesto da bi se predala, si naravo izbere za zaveznico in v njej poišče moč, mir in navdih. Njena osebna izkušnja je vtkana v vsako stran, bralca pa spodbuja k temu, da naravo ne le opazuje, temveč jo tudi začuti. Njen slog pisanja je bogat, a nikoli pretirano okrašen, preprosto lep in iskren. Posebno vrednost knjigi dodajo mitološke pripovedi, ki jih Cerarjeva spretno vključuje v zgodbo. Iz teh pripovedi izlušči univerzalna spoznanja, ki so še kako aktualna tudi danes. Njeno pripovedovanje nas opominja, da naravne pokrajine niso ne le kulisa našega življenja, ampak tudi vir legend, simbolike in globljega razumevanja človekovega obstoja.

Prebiranje Svetišč narave je kot potovanje skozi čas in prostor, kjer vsak habitat pripoveduje svojo zgodbo. Cerarjeva s svojimi tankočutnimi opazovanji odpira oči za lepoto in pomembnost slovenskih naravnih zakladov, hkrati pa subtilno opozarja na potrebo po njihovi zaščiti in negovanju. Knjiga je pravi poklon naravi in človekovemu duhu. Izjemno!

Virgine Despentes: Vernon Subutex, tretja knjiga

Cankarjeva založba, 2024

Zadnji del trilogije Vernon Subutex francoske pisateljice Virginie Despentes, ki jo opisujejo kot »novo provokativno zvezdo francoske literarne scene«, predstavlja dramatičen zaključek ene od najbolj pronicljivih družbenih sag sodobne evropske literature. Če sta prva dva dela sledila Vernonovemu padcu od lastnika prodajalne vinilnih plošč do brezdomca ter nato njegovi transformaciji v nekakšnega urbanega guruja, se zgodba v tretjem delu preseli na francosko podeželje, kjer Vernon zbere svojo skupnost obstrancev, idealistov in glasbenih navdušencev.

Osrednji motiv zadnjega dela so konvergence – nekakšna zvočno-glasbena in plesna srečanja, ki obiskovalce popeljejo v stanje ekstaze, in to brez uporabe drog. Avtorica iz teh srečanj ustvari skoraj spiritualno izkušnjo, ki jo poganjata glasba in kolektivna energija, pri čemer Vernon postane nekakšen nehoteni vodja kulta. Njegova karizma, združena z zvočnimi vibracijami, ustvari občutek pripadnosti in odrešitve, ki ga družba teh obrobnežev do tedaj ni poznala. A utopija, kot to pogosto velja, ni brez težav.

Ko eden od njihovih najbolj vnetih podpornikov umre in skupnosti zapusti nepričakovano dediščino, začne denar razjedati prej harmonične odnose. Obtožbe, da si Vernon želi prilastiti denar za lastne potrebe, povzročijo razdor, ki ga Vernon, sicer že izčrpan od vloge voditelja, ne prenese. Njegov umik simbolizira krhkost vsake utopije, ki temelji na osebni karizmi in preveč idealiziranem pogledu na človeško naravo.

Roman prežema temačno vzdušje, še posebej v ozadju dogodkov, kot je teroristični napad v Bataclanu, ki zareže v družbeno tkivo zgodbe. Virginie Despentes mojstrsko prepleta individualne usode likov z družbeno-politično resničnostjo sodobne Francije, polne napetosti, izključevanja in negotovosti. Konvergence, kot nasprotje tej razdeljeni družbi, ponujajo utopični prostor, ki pa se, kot nakazuje prihodnost, ne more obdržati v svetu, kjer vladajo moč, kapital in represija.

Zaključek romana se odvije presenetljivo in apokaliptično – zgodba preskoči stoletje naprej, kjer Vernon postane skoraj mitološka figura. Konvergence, zdaj prepovedane in preganjane, se spremenijo v simbol upora, Vernon pa dobi status preroka, katerega vizija o združitvi ljudi preko glasbe in skupnosti živi naprej, a v skrivnostni in represirani obliki. Čeprav roman nosi težo temačnosti in tesnobe, mu ne moremo odreči lucidnosti in poguma, da razkrije tako najvišje kot najnižje človeške impulze.

Naj ob tem omenimo še izjemen prevod celotne trilogije, za katerega je poskrbela Jedrt Maležič in je zanj doslej že prejela Nodierovo nagrado in nominacijo za Sovretovo nagrado.

Malin Stehn: Srečno novo leto

Beletrina, 2024

Švedsko pisateljico Malin Stehn, ki večinoma piše za mladino, so zaradi njenega romanesknega prvenca, trilerja Srečno novo leto, oklicali za novo kraljico skandinavskih kriminalk. Kot navdušenko nad severnjaško kriminalno literaturo me je seveda zanimalo, kaj tako osvežujočega in vznemirljivega prinaša Stehnova, da se lahko meri z najboljšimi v tem žanru. Triler me vsekakor ni pustil hladne, kvečjemu mi je občasno zaledenela kri. Brala sem ga namreč med novoletnimi prazniki, kot njegovemu naslovu tudi pritiče, kar pa je bila velika napaka: imam namreč mladostnico, ki je konec leta praznovala daleč od varnega objema doma …

V središču zgodbe je izginotje 17-letne Jennifer, ki se s silvestrske zabave z najstniškimi prijatelji ne vrne več domov. Medtem pa njeni starši na drugem koncu mesta prihodu novega leta že tradicionalno nazdravljajo s še dvema paroma. Mama Lollo poskuša ohranjati prijateljstvo s svojima dolgoletnima prijateljicama Nino in Maleno, pa čeprav se zdi, da je njihov življenjski slog tako drugačen, da ne najdejo več veliko skupnega – razen prijateljstva med Lollino hčerko Jennifer in Ninino hčerko Smillo. Čeprav pisateljica že od samega začetka namiguje, da bi bil za izginotje Jennifer lahko odgovoren Ninin mož Frederik, ki zelo očitno nekaj skriva, pa se resnica skriva drugje.

Stehnova odlično stopnjuje napetost, pri tem pa ne igra le na karto same kriminalne zgodbe, temveč postavlja pod drobnogled odnose med prijatelji in znotraj družin. Kako dobro poznamo dolgoletne prijatelje? In še bolj ključno: ali vemo, kaj se dogaja v življenju naših partnerjev in otrok? Zgodba se prepleta skozi več perspektiv, vsak lik nosi svoje skrivnosti, bralec pa se sprašuje, kdo vse ni tak, kot se zdi na prvi pogled. Knjiga je napisana tekoče in premišljeno, njena atmosfera pa je tisti pravi skandinavski hlad, ki pod površjem skriva vročico emocij. Avtorica mojstrsko prikazuje dinamiko sodobnih družin, napetosti, ki jih povzročajo starševske negotovosti, in še bolj strašljivo – iluzijo, da imamo nadzor nad življenji svojih otrok. Nujno branje za vse ljubitelje psiholoških trilerjev.

Članek je bil izvorno objavljen v Marketing magazinu marec 2025, #525. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

VIR: MM