Miha Završnik, novi Lumarjev direktor za arhitekturo in design, je ustvaril že veliko arhitekturnih rešitev za Lumar, ki so med investitorji postale zelo priljubljene. Kot nam je zaupal v pogovoru, je prednost arhitekturnega snovanja Lumarjevega arhitekturnega biroja tesna povezanost s tehnologi, ki arhitektom omogoča, da čim bolje izkoristijo tehnologijo za uresničevanje arhitekturnih rešitev.

Napisal/a: Boštjan Kralj, vodja tržnega komuniciranja

Miha Završnik, novi Lumarjev direktor za arhitekturo in design, je ustvaril že veliko arhitekturnih rešitev za Lumar, ki so med investitorji postale zelo priljubljene. Kot nam je zaupal v pogovoru, je prednost arhitekturnega snovanja Lumarjevega arhitekturnega biroja tesna povezanost s tehnologi, ki arhitektom omogoča, da čim bolje izkoristijo tehnologijo za uresničevanje arhitekturnih rešitev. S pristnim odnosom skozi celoten proces, od praznega lista papirja pa vse do končne izvedbe, jih znajo prenesti v končni objekt, sanjski dom. Do tja lahko vodi veliko vzponov in padcev, ampak ključno je, da je na koncu investitor srečen.

 Z Lumarjem ste že sodelovali, zdaj se vračate kot direktor za arhitekturo in design. Nam lahko na kratko predstavite svojo dosedanjo kariero?

Po diplomi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani sem imel svoj arhitekturni biro, kjer smo s kolegi projektirali zelo raznolike objekte, od enostavnih interierjev do hotelov, trgovskih centrov, pa tudi zasebne hiše. Sodelovali smo tudi na veliko natečajih in bili kar uspešni, v arhitekturi pa sem se uveljavil tudi s kritično mislijo v člankih. Po globalni bančni krizi smo se s kolegi odločili, da se naprej razvijamo vsak po svoje. Sam sem se že takrat našel z Lumarjem, s katerim sem potem sodeloval osem let. To je bil precej intenziven čas raznolikih izzivov in uspehov, po katerem sem potreboval predah. Pet let sem deloval na povsem drugem področju, zdaj se pa ponovno vračam.

 

V osmih letih sodelovanja z Lumarjem ste nanizali kar nekaj uspehov. Med drugim lahko izpostavimo vaše delo na družini hiš Primus. Osnovo sta sicer zasnovala druga arhitekta, Danijel Čelig in Kristina Rakušček, vi pa ste dejansko razvili celo družino hiš Primus.

Kako iz ene hiše narediti dober hibrid, ki odgovarja na različne potrebe kupcev, je dober izziv in arhitektu delo v takem podjetju, kot je Lumar, omogoča, da na neki dobri osnovi razvija grozde različnih rešitev, različnih slogov, funkcionalnosti in estetik v različnih pogojih. Lumar kot proizvajalec hiš mora namreč zadostiti širokim potrebam posameznikov in na drugi strani robnim pogojem prostora, saj se ne gradi le v mariborski okolici, ampak tudi ob morju, v mestih, na vaseh in vsemu temu se morajo rešitve prilagajati. Tako je nastajal Primus, pa tudi druge družine hiš, kot so pritlične hiše Terra, Gea in podobno. Lahko rečem, da so bile to uspešne rešitve.

Radi razvijate kataloške hiše ali imate raje bolj individualne zasnove hiš?

Na neki način so kataloške oz. tipske hiše skoraj večji izziv, saj morajo zadostiti več zahtevam. Biti morajo tehnološko dobro izpiljene, da se čim lažje in čim hitreje proizvedejo, seveda pa morajo tudi investitorjem ponuditi največ. Pri individualnih hišah je pristop drugačen, širši, tudi investitor mogoče še ni toliko vpet v to, kako vidi bivanje. Je pa tudi res, da tipske hiše danes – če sploh še lahko rečemo tipske – niso več tisto, kar so bile pred štiridesetimi leti. Zdaj se dela na tem, da se tipske hiše naredi čim bolj individualne, da se jih čim bolj prilagodi posamezniku.

 

Bi lahko rekli, da ni dveh enakih hiš, tudi če izhajajo iz enake kataloške hiše?

Skoraj bi lahko tako rekli. Vsaka ima vsaj neko čisto individualno posebnost, ki jo razlikuje od drugih, lahko pa je tudi že neprepoznavna zaradi prilagajanja okoliškim zahtevam, naklonom streh in podobno. Tako da so hiše zelo raznolike. Pri Lumarju si prizadevamo, da hiše ostanejo funkcionalne, kakovostne, da nosijo svoj pečat in da ne »vpijejo« iz okolice.

 

Bi lahko poleg razvoja hiš Primus izpostavili še kak vaš projekt, ki vam je še posebej ljub?

Morda bi omenil individualno pasivno hišo na strmem pobočju, ki se ozira na jug proti Slovenj Gradcu. Prilagojena je terenu in ima obrnjen režim. Kar običajno pričakujemo nad bivalnim delom, je v tej rešitvi spodaj. Vstopamo v zgornjo etažo, ki na neki način predstavlja pritličje, spalni del pa je v spodnji etaži, ki pa ni zares klet. Z velikimi zasteklitvami je izdatno odprta na jug in tako lepo umeščena v naravno krajino. Drug primer je zanimiv, ker je dobro odgovoril na zelo stroge robne pogoje okolice in hkrati na natančne zahteve investitorjev, ki sta zelo dobro vedela, kaj želita. Skupaj z njima smo precej dolgo, vsaj dve leti, razvijali rešitev, je pa nastala lepa hiša, na osnovi katere smo kasneje razvili tudi kataloško, to je hiša Komfort. Taki izzivi so pogon za kreativnost.

 

Lumarjevi arhitekti tesno sodelujete tudi s tehnološko ekipo. Kako vidite to sodelovanje?

To je ključno in našemu arhitekturnemu biroju v bistvu daje veliko prednost. Obkrožajo nas strokovnjaki, tako razvojniki, tehnologi kakor tudi kolegi z gradbišč. Kadarkoli imamo možnost v proizvodni hali preveriti kakšen detajl, ki ga potrebujemo za neko izvedbo. Lahko se porodi ideja in se o njej posvetujemo s kolegi iz različnih strok, ali je izvedljiva in kako – s tem tudi njim predamo izziv, ki jim ga je v veselje reševati. S tehnologi smo tesno povezani in prepričan sem, da je to, da kot arhitekti dobro poznamo tehnologijo in proizvodne procese, naš adut v primerjavi z arhitekturnimi biroji, ki te možnosti nimajo.

 

Ali od tehnologov kdaj dobite tudi odgovor, da se kaj ne da?

Načeloma se zelo veliko da, tudi če ne povsem enako, se da narediti vsaj približno podobno prvotni zamisli. Če nekaj ne gre na prvo žogo, vedno iščemo alternative. Naš namen ni zavirati sanje ali želje, želimo in hočemo jih uresničevati. Mogoče je na splošno v procesu nastajanja hiše vloga arhitekta ravno to, da provocira in vedno znova išče možnosti, kaj se da narediti drugače, boljše, lepše. Ne ustali se v nekih rutinah, vedno znova gleda čez ograjo in išče nove ideje. Na drugi strani je na primer obrtnik, ki je po duši racionalen strokovnjak – zna delati stvari, ki so preizkušene in jih v nekih že znanih okvirih res dobro obrtniško izdela. Če se poveže z arhitektom – »provokatorjem«, mu ta lahko pomaga preseči ta okvir. Tako lahko dobimo neko novo poglavje nečesa, kar se prej še ni dalo. Omejitve pa vedno obstajajo, vsak material jih ima. Mi ne gradimo z betonom, s kamnom, uporabljamo druga gradiva, ki nudijo zelo širok nabor možnosti, imajo pa svoje lastnosti in te je treba spoštovati.

Kako kot arhitekt usklajujete svojo kreativnost s takimi omejitvami?

Vsak arhitekt pravzaprav deluje v nekem omejenem območju. Meje mu postavljajo pogoji okolice, zahteve naročnika, višina proračuna ... Arhitekturna podpora v proizvodnem podjetju z dobro razvito prodajno strategijo in močnim prodajnim oddelkom se v neki fazi podredi še temu tempu. Na neki način postaneš tudi prodajna podpora in tega se je dobro zavedati. Pravzaprav je že v vsakdanjosti veliko pogojev, ki arhitekta pri kreativnem izražanju omejijo, in prav ta specifika lahko rodi izvirnost.

 Proces do izgradnje doma je dolgotrajen, do tja je več čustvenih izzivov, ampak ključno je, da je na koncu pod črto vedno sreča.

 Torej omejitve vidite bolj kot kreativni zagon?

Vedno mora biti nekakšen zagon. Na neki način ga prinesejo že investitorji s svojimi pričakovanji. Vsakdo od nas arhitektov ima bolj ali manj izraženo arhitekturno ali celo osebno ambicijo, da izpolni ta pričakovanja, jih celo preseže in na koncu ponudi zadovoljstvo. To je dober motiv za vsakega od naših sodelavcev. Seveda pa je proces od ideje do izvedbe dolg. V sami fazi snovanja lahko arhitekt zelo hitro vidi učinek, s kakovostno prezentacijo ideje je investitor lahko že zadovoljen. Proces do izgradnje doma pa je dolgotrajen, do tja je več čustvenih izzivov, ampak ključno je, da je na koncu pod črto vedno sreča. Lumarjevi arhitekti imamo možnost, da smo pri celotnem procesu, od »praznega lista papirja« do izvedene hiše, in se na koncu lahko pogovarjamo z investitorjem z nasmehom na obrazu.

To je dobra misel – da ves čas skrbite za to, da je investitor na koncu srečen.

To je sicer zelo odvisno od posameznikovega pozitivizma, ampak večina ljudi, s katerimi sem sodeloval v osmih letih, je vedno znova potrjevala, da so bili na koncu zadovoljni in da se ne bi odločili drugače. Za nekatere lahko celo rečem, da so ostali v mojem ožjem družabnem krogu, kar se mi zdi izjemno lepo.

 

Glede na to, da ste že prej sodelovali z Lumarjem, se je v vmesnem času kaj spremenilo?

Tehnologija se stalno spreminja, tudi sami procesi, znanje sodelavcev, v tem času so nekatere, prej nestandardne, rešitve postale standard. Razvija se tudi profil kupcev, ki zahtevajo vedno kompleksnejše, individualizirane rešitve, tako da izvedba hiše danes zahteva več kot pred desetimi leti. Hiša bo sicer vedno hiša, z razvojem pa zahteva vse več detajlov, pozornosti, tako da izzivi naraščajo, več je prilagajanj. Temu je bilo seveda treba prilagoditi tudi proizvodne procese in način dela s strankami.

V kakšnem smislu je danes več prilagajanj?

Morda je v današnjem času več izhodov iz cone udobja. Če so se morda pred desetimi leti v tehnologiji iskale racionalne poenostavitve, se danes iščejo rešitve v nekih novih izzivih, v ambicioznih pristopih do arhitekture. Želimo, da bi imele naše hiše nekaj več, da niso zgolj objekt za bivanje, ampak imajo prepoznavno arhitekturo, značaj, da vsebujejo nekakšen Lumarjev podpis.

 

Kako vi vidite ta Lumarjev arhitekturni podpis?

Lumarjev podpis je ves čas v razvoju, ni neka stalnica, tako da je težko potegniti neko črto tega podpisa v vizualnem smislu. V preteklih petih letih, ko sem morda manj obremenjeno gledal na arhitekturo, sem opazil, da slovenska krajina dobiva neke podobne »podpise« ali »kopije podpisov«, ki smo jih dejansko začeli v Lumarju. V nekem relativno kratkem obdobju razvoja novih hiš so nehote nastali novi trendi. To je zagotovo velika odgovornost do prostora, do lokalne kulture in tradicije. Morda bi lahko rekel, da je značilen Lumarjev podpis to, da nam je mar, da skušamo, če se le da, narediti nekaj več, ali v smislu funkcije ali v smislu same podobe. Seveda pa vse to zaradi različnih dejavnikov ni vedno idealno.

 

Želimo, da bi imele naše hiše nekaj več, da niso zgolj objekt za bivanje, ampak imajo prepoznavno arhitekturo, značaj, da vsebujejo nekakšen Lumarjev podpis.

 

Je drugačen tudi Lumarjev pristop k arhitekturi?

Mislim, da je bil drugačen že leta 2011, ko sem se prvič pridružil Lumarju. Po eni strani zaradi velike naklonjenosti lastnika Marka Lukića do same arhitekture in njegovega delovanja v stroki. G. Lukić ima dober ugled tako v formalnih kot tudi v neformalnih krogih arhitektov. Kolegom arhitektom je od nekdaj ponujena možnost sodelovati z nami, še vedno pa obstaja percepcija, da so montažne hiše nekakšen serijski produkt, nekaj tovarniškega, kar se ne da oblikovati drugače. To seveda ne drži in Lumar kot podjetje si prizadeva spremeniti ta stereotip na način, da bi angažiral čim več arhitektov, da bi svojim naročnikom projektirali hiše v tej tehnologiji, ki je trajnostna in predstavlja prihodnost gradnje. Tega se v Avstriji že dobro zavedajo, pri nas pa še vedno obstaja nekakšen tabu.

 

Bi lahko rekli, da se da z montažno gradnjo uresničiti kakršnokoli kreativno idejo, tako kot z drugimi materiali?

Dejstvo je, da je tehnologija drugačna. Zagotovo ne moremo montažne gradnje z lesom primerjati z gradnjo z betonom ali jeklom, se pa da marsikatero idejo narediti podobno ali celo bolj atraktivno. Pri tem gre za spretnost posameznih arhitektov, kako se seznanijo s tehnologijo, smo jim pa vedno na voljo mi. Vedno znova poudarjam, da naj prehod iz klasičnih znanj gradnje v novo tehnologijo montažne gradnje z lesom nikomur ne bo ovira, kvečjemu ustvarjalen izziv. Arhitekti bi naj bili po duši zvedavi in odprti za novosti, sploh v trajnostnem smislu.

Najlepše je pravzaprav priti s fakultete, ko imaš ogromno kreativnega naboja, nimaš pa veliko tehničnega znanja. Takrat si zelo ustvarjalen in ko želiš udejanjiti svoj slog, je mogoče biti neobremenjen celo prednost. V našem biroju so mogoče te sanje bolj povezane s stvarnostjo. Ideja mora biti izvedljiva, predvsem pa mora ujeti pričakovanja v smislu finančnih okvirov kupca. Tudi pri tem imamo Lumarjevi arhitekti prednost, saj ne bomo iskali idej izven meja proračuna. Arhitekturnim birojem, ki niso tako vpeti v proizvodnjo, ki ne poznajo tako dobro, kaj kakšna rešitev pomeni finančno, je to težje.

 

Vedno znova poudarjam, da naj prehod iz klasičnih znanj gradnje v novo tehnologijo montažne gradnje z lesom nikomur ne bo ovira, kvečjemu ustvarjalen izziv.

 

 

Kakšna je ekipa Lumarjevega arhitekturnega biroja, katerega vodenje prevzemate kot direktor za arhitekturo in design?

Ekipa je zanimiv prožen sistem stalnih sodelavcev, od katerih vsak skrbi za določeno področje. Imamo ekipo kreativnih, tehnično natančnih in tudi dobro organiziranih članov. Tako kot v nogometni ekipi z vratarjem, napadalci, obrambo … ima tudi pri nas vsak svoj talent v procesu nastajanja hiš. Hkrati pa je vsak sposoben priskočiti na katero koli manjkajočo pozicijo v procesu. Arhitekturni biro namreč po eni strani ustvarja ideje in rešuje prostorske zadrege, po drugi pa povezuje tudi druga področja v podjetju. Podpira prodajni proces, sodeluje v razvojnem področju, se ves čas izobražuje in v načrtovanje implementira izkušnje iz izvedbe. Arhitekt je tudi vodja projekta, ki mora v fazi načrtovane usklajevati statiko, strojne, elektro inštalacije, gradbene inženirje. Arhitekti vse to povežemo v končno projektno rešitev, ki predstavlja celovito izvedbeno zasnovo.

 

Kakšen pa je proces, ko stranka pride do vas? Kako poteka sodelovanje?

Proces snovanja hiš pri Lumarju je dobro zastavljen, zelo sistematiziran in tesno povezan s prodajnim procesom in osredotočen na stranko. Prvi stik z naročniki vzpostavijo naši prodajni sodelavci in takrat je ključno pogledati, kje bo hiša stala, kakšna je parcela, kakšni so pogoji. Na sestanku se potem iščejo rešitve umestitve hiše na parcelo, kako izkoristiti neke prostorske danosti ali omejitve, pomembna tema pa je tudi cenovni okvir. Potem se razvija prilagoditev izbrane kataloške hiše ali pa gremo v povsem individualne rešitve. Pri teh je proces lahko zelo intenziven, s strankami se tudi bolj ali manj povežeš, z nekaterimi lahko celo postanemo prijatelji. Individualne zasnove niso rešitve na prvo žogo, se pilijo in pilijo v nekih dogovorjenih iteracijah, nastanejo pa običajno dobro usklajene in lepe rešitve, nekatere od njih lahko celo postanejo solidna platforma za razvoj nove kataloške hiše.

 

Kaj mora imeti individualna rešitev, da iz nje nastane kataloška?

V tem procesu se individualizirani del posploši. Ohrani se osnovna zasnova, za posebnosti na hiši, ki predstavljajo neko individualno vrednost, pa se presodi, kako jih zasnovati bolj utilitarne, bolj univerzalne. Kar se je razvilo z željo neke individualne posebnosti, se prilagodi tako, da odgovarja širši ciljni skupini bodočih naročnikov. Ni namreč naš motiv, da bi vsako individualno hišo želeli prodajati naprej, ampak gre za priložnost v razvojni stopnji, kjer se lahko prepozna dodano vrednost neke zasnove, ki lahko prinaša nove dimenzije ali potenciale. Še posebej, ko tako v arhitekturnem kot tudi v tehnološkem smislu prepoznamo smotrnost za tak razvoj.

Kakšni so vaši načrti za arhitekturni biro za naprej?

Želim si, da bi se bolj posvetili segmentu, v katerem smo morda trenutno manj zastopani ali pa naše hiše na potrebe tržnega segmenta še ne odgovarjajo najbolj. V preteklem obdobju, ko smo iskali zelo racionalne rešitve – na manjših kvadraturah ponuditi čim več, s čim večjim učinkom tako vizualno kot funkcionalno – smo bili zelo uspešni. Seveda ima ta segment našega širokega portfelja še vedno svoje kupce. So pa zdaj novi časi in se pojavljajo tudi kupci z drugačnimi finančnimi okvirji, s kompleksnejšimi pričakovanji in tudi takšne želimo kompetentno nagovoriti.

 

Kaj pa, ko pride do vas nekdo z že izdelano arhitekturno zasnovo?

V tem primeru seveda zasnovo statično in tehnološko preverimo in najdemo rešitve za izvedbo, nikoli pa ne želimo izvirni rešitvi ničesar odvzeti. Želimo ohraniti avtorsko zasnovo arhitekta, kot ste nam jo prinesli, saj je to vaša hiša in vaše sanje. Iščemo tehnološke rešitve za neke značilne poteze objekta, ki jih spoštljivo ohranjamo in v tem ima zunanji arhitekt v naši ekipi dober servis. Naš namen je, da mu ne pokvarimo avtorskega dela, ampak mu ga pomagamo uresničiti, seveda v okviru finančnih zmožnosti investitorja, o katerih se odločata skupaj. Mi arhitektu investitorja nudimo možnost, da prevzamemo vodenje celotnega projekta, od pridobitve gradbenega dovoljenja do projekta za izvedbo in uporabnega dovoljenja na koncu.

 

Tako se mu ni treba ukvarjati z birokracijo in že lahko dela na drugih projektih.

Tako je, zelo različni načini sodelovanja so mogoči. Ali bo arhitekt sodeloval v fazi projektiranja in izvedbe, je povsem njegova odločitev.

 

Ali dobro sodelovanje z zunanjimi arhitekti pripisujete tudi temu, da govorite isti jezik?

Tudi to, predvsem pa gre za to, da spoštujemo njegovo avtorsko delo. Vsak arhitekt ima svoj jezik, svoje principe, svoj slog in v naših projektih si prizadevamo to ohranjati. Dodal bi še, da smo Lumarjevi arhitekti resnično zelo kompetentna opora zunanjim arhitektom. Pri našem načinu dela ni improvizacije na gradbišču. Pri Lumarju so rešitve že vnaprej premišljene, se ne rešujejo na gradbišču. Pri klasičnem načinu gradnje arhitekt ogromno naredi še na gradbišču, pri montažni gradnji pa je vse premišljeno vnaprej in ta baza znanja lahko predstavlja veliko dodano vrednost za arhitekta.

 

Kako spremljate razvoj arhitekture, novih trendov?

Mogoče se sliši malo klišejsko, ampak kritično opazovanje in spremljanje arhitekturnega področja je že kar moj način življenja, brez tega ne znam živeti. Mogoče to prineseš že s fakultete ali pa imaš v sebi. Tudi če bi me kdaj zaneslo na kako drugo področje, mi bo prostor vedno zanimiv, tudi zgodovinsko gledano. Razvoj arhitekture gre naprej, razvijajo se novi trendi, ampak spoštljiv odnos do preteklosti mora vedno ostajati. Ko prideš v neko značilno okolje, je dobro, da se prilagodiš. Če nekdo izbere parcelo v historičnem jedru kraške vasi, se mora sprijazniti, da se okolici podredi z nakloni streh, gabariti in kritino, tako kot jo imajo kakovostni okoliški objekti. Kreativen je lahko pri čem drugem. Omejitve so v bistvu priložnost za kreativnost. Neki izleti v skrajnosti se namreč vedno znova izkažejo, da so minljivi. Bolj kot je hiša formalno ekstravagantna, bolj hitro se je naveličaš, tako je pokazala tudi zgodovina. Seveda, če so skrajnosti same sebi namen. Lahko pa je neka zelo drugačna rešitev tudi toliko inovativna, da nosi odgovore na več pogojev in se odziva na neke funkcionalne, prostorske ali tehnološke potrebe. Potem lahko postane inovacija.

Naša vrednota je strast in to strast želimo prenesti v hišo.

 

Kdo ustvarja nove trende? So to potrebe kupcev, tehnologija?

Eno z drugim. Živimo v nekem posebnem času, ki ga na neki način opredeljuje individualizem. Ljudje si lahko vedno več privoščimo in želimo izstopati iz okvirov nekih uniform, ki so bile značilne za prejšnje obdobje. Vsak želi imeti nekaj svojega, enkratnega, izvirnega. Po drugi strani tehnologija omogoča vedno več in zdaj tudi umetna inteligenca stopa na polje kreativnosti in daje še več idej. Mislim, da prihajajo zanimivi časi, še bolj kot so bili do sedaj.

Umetne inteligence se verjetno ne bojite, nanjo bolj gledate kot na koristno orodje?

Mislim, da se nobenemu od kreativnih poklicev ni treba bati umetne inteligence, niti slikarjem, niti pesnikom, pisateljem, kaj šele arhitektom. Umetno inteligenco vidim kot novo orodje, ki lahko pomaga pri kreativnem procesu. Rad pogledam fotorealistične konceptualne zasnove, ki jih ustvarja umetna inteligenca, ker so tako neobremenjene, da lahko odpirajo nove razvojne razmisleke. Vedno so lahko pogon za nove ideje in nove poglede.

 

Ni pa to enako kot skica arhitekta, ki jo mimogrede naredi ob trenutnem navdihu. V tej rešitvi je poseben čar, razmišljanje arhitekta, v njej so čustva. To je ta pristnost, ki jo omogoča stik arhitekta.

Treba bo razlikovati med digitalizacijo in pristnostjo odnosov. Umetna inteligenca lahko producira na milijone nekih rešitev, ampak treba se bo zavedati, da je za končno rešitev potreben človek. Način dela, ki ga imamo v Lumarju, je pristen. Mi imamo odnose s strankami, namenimo jim čas, se jim posvetimo, na sestankih se tudi spoznamo in začutimo. To ni digitalizirano in upam, da bo tako ostalo. Naša vrednota je strast in to strast želimo prenesti v hišo. Tega umetna inteligenca ne more. Morda se bosta v prihodnosti razvila dva tipa principov snovanja hiš. Na eni strani snovanje na osnovi umetne inteligence in popolne digitalizacije, na drugi pa bo butični izdelovalec, ki se bo z osebnim pristopom posvečal kupcem. Verjamem, da bo Lumar slednji in bo to pristnost ohranjal tudi v bodoče.

VIR: LUMAR