Sinoči, na Prešernov rojstni dan, ta veseli dan kulture, so v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani slavnostno razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prireja spletni kulturni portal AirBeletrina. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu, v kateri nas končno nagovori Prešernova muza, doslej na molk in bronasto negibnost obsojena ženska.

Sinoči, na Prešernov rojstni dan, ta veseli dan kulture, so v kavarni Pritličje na Mestnem trgu v Ljubljani slavnostno razglasili finaliste in zmagovalko 13. natečaja za kratko zgodbo, ki ga tradicionalno prireja spletni kulturni portal AirBeletrina. Glavno nagrado je osvojila Lucija Pija Kralj iz Velenja z zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu, v kateri nas končno nagovori Prešernova muza, doslej na molk in bronasto negibnost obsojena ženska. Na slovesnosti, ki sta jo povezovala Anja Grmovšek Drab in Andraž Gombač, izvršna urednica in odgovorni urednik portala AirBeletrina, so povedali, da je letos na anonimni natečaj svoje zgodbe poslalo 181 avtoric in avtorjev. Člani strokovne žirije, pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, so poročali, da so vsi prebrali vse zgodbe, jih vsak posebej ovrednotili z ocenami od 1 do 10, zatem na sestanku primerjali ocene, dobili deset najbolje ocenjenih, jih znova prebirali in zatem v diskusiji prišli do štirih finalistk in do najboljše. Opazili so, da se v 181 prejetih zgodbah avtorice in avtorji najpogosteje vračajo v preteklost, se spominjajo predvsem preminulih svojcev. Marsikatera zgodba obravnava težave, s katerimi se danes soočajo mladi, v ospredju številnih pa so ženske. Prevladuje intimizem, pogled v človekovo notranjost, a tudi tak, ki se ne zadovolji z zaprtostjo vase, temveč hoče zajeti usodo človeštva in sodobnega sveta, krhkega, nestabilnega.

Kaj pa bi žiranti priporočili avtoricam in avtorjem novih zgodb?

Gašper Stražišar: »Naj pišejo! Tudi če nisi izbran na natečaju, ne obupaj. Piši! Že napisano lahko še spremeniš, izboljšaš. Pri nekaterih zgodbah smo opazili, da niso dovolj izpiljene, da bi morala avtorica ali avtor na njej še delati.«

Vilma Purič: »Recepta za pisanje ni, pisanja se ne moreš naučiti. Lahko širiš besedišče, mojstriš slog, pisateljski dar pa moraš imeti v sebi. Kdor ga premore, ga mora ceniti in negovati. In ne poslušajte slabih nasvetov, ne verjemite tistim, ki pravijo: 'Tega pa ti ne znaš napisati.' Ali: 'To ni prav napisano, tako ne moreš.'«

Mateja Arnež: »Menim, da se je pisanja kratke zgodbe do določene mere mogoče naučiti. Privilegij je, da lahko svoje zgodbe daš brati čim več ljudem, pa ne le svojcem, ampak tistim, ki jih bodo nepristransko ocenili. Potem moraš do njihovih odzivov imeti spoštljiv odnos in seveda kritično distanco, pretehtati, ali so pripombe smiselne ali ne. Pri kratki zgodbi se moraš tudi osredotočiti na bistveno, izločiti vse, kar ne prispeva k osnovni ideji. Nekatere zgodbe so po nepotrebnem razvlečene.«Kot najboljše je strokovna žirija prepoznala zgodbe, ki so jih poslali Maša Meznarič Majcen iz Ljubljane (Še vedno si ovca, čeprav črne barve), Laura Buzeti iz Bakovcev (Prst, prst, dlan) in Gregor Babič iz Kopra (Dolgo življenje nekega platna).

Najboljšo zgodbo je po oceni žirije napisala 23-letna Lucija Pija Kralj iz Velenja, študentka v Ljubljani. Doslej je izdala že zbirko kratke proze Nikogaršnja (2015) ter romana Julija (2016) – po katerem so posneli tudi film – in Basist nikoli ne dobi bejbe (2023). »V svojih delih pogosto opisujem muze, ker opažam, da so velikokrat utišane. Ostajajo v ozadju del, ki so jih ustvarili pesniki, slikarji, kiparji … Kot svojo nalogo čutim, da jih postavim v ospredje, jim dam glas, ki je gotovo poseben, če je navdihnil nesmrtna dela. Zamisel, da bi glas posodila nemi muzi nad Prešernom, se ji je utrnila med sprehodom po glavnem trgu glavnega mesta: »Prešernov trg je čudovit. Takšnega kipa nisem videla nikjer drugod, kažem ga vsem, ki me obiščejo v Ljubljani.«

Vendar njena zgodba bolj kot o Prešernu govori o današnjem času, o sedanjem položaju žensk v družbi. Na vprašanje, ali mora biti literatura tudi angažirana, je odgovorila: »Mislim, da gre to z roko v roki – da je vsaka umetnost, če je pristna, tudi angažirana.«

Glavna nagrada za kratko zgodbo ji pomeni veliko. Novica, da jo je prejela, je iz nje izvabila solze sreče. Njeni zgodbi je na slovesnosti glas posodila igralka Sara Gorše, tako da sta skupaj izvabili še kar nekaj solz poslušalk in poslušalcev. Tudi mlade avtorice, ki tokrat ni bila izbrana na natečaju, a je zmagovalki iskreno čestitala.

Vse štiri izbrane zgodbe bodo v prihodnjih dneh objavljene na portalu AirBeletrina in honorirane. Za povrh je vsak od nagrajencev prejel še presenečenje: razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignove Eseje v treh zajetnih knjigah, ki jih je izvrstno prevedel Branko Madžarevič in letos zasluženo prejel tako Nodierovo kot tudi Jermanovo nagrado.Odgovorni urednik AirBeletrine Andraž Gombač je po izročitvi nagrad poudaril: »Beletrina si z besedami in dejanji prizadeva za decentralizacijo. Zelo nas veseli, kar je pokazal tudi tokratni anonimni natečaj, na katerem slavijo avtorice in avtorji od Primorja do Prekmurja – da dobro in odlično ustvarjajo v najrazličnejših koncih naše domovine.«Na koncu so vsi prisotni zaploskali še ugotovitvi, kdaj bi ta veseli dan kulture praznovali, če bi ga na Julijin, ne Francetov rojstni dan – 30. maja. Pa naj ta lep pomladni dan obvelja za ta veselejši dan kulture!Utemeljitev nagrade za zmagovalno zgodbo Dobiva se na Julijinem trgu

Žirija AirBeletrininega natečaja za najboljšo kratko zgodbo 2024 je za zmagovalno zgodbo izbrala Dobiva se na Julijinem trgu. Lucija Pija Kralj nas je prepričala z nenavadno in prepričljivo ubesedeno pripovedno perspektivo, jasnim in s suspenzom podkrepljenim pripovednim lokom, odličnim slogom ter aktualno tematiko.

Dobiva se na Julijinem trgu je prvoosebna pripoved kipa muze. Nagovori nas Julija Primic, ki, zamrznjena v času, sameva sredi Prešernovega trga, njeno ime, njena samobitnost in njena ženskost pa so ujete v podobo, ki ji jo je nadel največji slovenski pesnik. Njena resnična narava vse do trenutka, ko se znajdemo v zgodbi, ostaja neizrečena, spregledana, zamrznjena, v resnici neopažena in zreducirana samo na vlogo (ženske) muze, videne skozi pogled moškega. Avtorica kratke zgodbe tej muzi končno omogoči, da pride do besede; njen prej utišani glas končno postane slišan in ji zagotovi pravico do samoodločanja, samobitnosti in predvsem do lastne zgodbe.Ta se, stavek za stavkom, počasi razkriva v spretno dramaturško izpiljeni kratki zgodbi, ki postopoma gradi napetost in prevprašuje vlogo ženske nekoč in danes; pri tem se zavzema za tiste najbolj polnokrvne, ustvarjene iz mesa in krvi, ki so dovolj ranljive in pogumne, da zase – na protestih na Prešernovem trgu ali pa kjerkoli drugje – terjajo pravico; za to, da so lahko v miru tisto, kar v resnici so in kar v vseh pogledih presega utesnjujoče družbene vloge, ki so jim bile pripisane skozi zgodovino. Feministično obarvano sporočilo zgodbe je seveda možno in treba razumeti tudi veliko širše; kot klic k avtentičnosti, ki jo za številnimi maskami in družbenimi vlogami premore vsak izmed nas.

VIR: Kreativna baza