S pomočjo Adama Granta odkrivamo potenciale, Steven Bartlett svetuje, kako delovati v poslovnem in zasebnem življenju, Boris Karlovšek razkriva zakulisje prehranskih multinacionalk, Melita Forstnarič Hajnšek nas sooči z lastno boleznijo, to pa še ni vse.
S pomočjo Adama Granta odkrivamo potenciale, Steven Bartlett svetuje, kako delovati v poslovnem in zasebnem življenju, Boris Karlovšek razkriva zakulisje prehranskih multinacionalk, Melita Forstnarič Hajnšek nas sooči z lastno boleznijo, to pa še ni vse.
Simona Kruhar Gaberšček Glavna urednica Marketing magazina
Adam Grant
Skriti potenciali
Kako izkoristiti svoje zmožnosti
UMco, 2024
Adam Grant, verjetno eden od boljših ali pa vsaj najbolj izpostavljenih organizacijskih psihologov na svetu, z vsako novo knjigo vzbudi mojo pozornost, saj je izjemno spreten pripovedovalec zgodb, ki se pri tem z lahkoto meri z drugimi (poslovnimi) pisci, ki znajo poiskati zgodbe in jih privlačno »zapakirati« v berljivo celoto. Pred časom sem v MM-u že pisala o njegovi knjigi Premisli še enkrat, ki sta jo Združenje Manager ter Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev razglasila za najboljšo poslovno knjigo leta 2022, v njej pa avtor poziva bralce, naj opustimo znanja in prepričanja, ki nam ne služijo več dobro. Pri založbi UMco (in v prevodu Sama Kuščerja) je izšla tudi njegova najnovejša knjiga Skriti potenciali, za katero Malcolm Gladwell, še eden od piscev z izjemnim pripovednim darom, ocenjuje, da gre za najboljšo Grantovo knjigo do zdaj.
Grant uvodoma prizna, da mu razkrivanje potencialov, ki se skrivajo v človeku, veliko pomeni, saj je to doživel na lastni koži. Največ je namreč dosegel na tistih področjih, kjer mu je na začetku primanjkovalo nadarjenosti. »Če bi svoje potenciale sodil po začetnih polomijah, bi obupal in odnehal. (...) Sčasoma sem postal odločen, da razkrinkam skrivnost preseganja domnevnih omejitev.« Tudi njegovi pisateljski začetki niso bili obetavni, saj mu je njegov prvi knjižni urednik svetoval, naj rokopis povsem predela – v slogu pripovedovanja zgodb in ne akademskega dolgovezenja –, svoj skrivni potencial pa je moral odkrivati tudi pri javnem nastopanju, saj ni kar čez noč postal nadvse priljubljen TED-govorec in pozneje tudi voditelj uspešnega podkasta WorkLife. Napredek po njegovem mnenju ni odvisen od tega, kako trdo delamo, temveč bolj od tega, koliko se naučimo na svoji poti.
Grantu je tudi v novi knjigi uspelo najti bolj ali manj znane zgodbe, s katerimi ponazarja, kako lahko vsakdo najde ključ do lastnih skritih potencialov, hkrati pa bralca potolaži, da talent ni zgolj prirojen, temveč je pogosto rezultat vztrajnosti, učenja iz napak in prilagajanja. Verjetno se spomnite svetovno odmevne zgodbe čilenskih rudarjev, ki so leta 2010 neverjetnih 69 dni preživeli ujeti globoko v rudarski jami. Namesto da bi podlegli obupu, so v popolnoma brezupnih razmerah pokazali izjemne vodstvene sposobnosti in kolektivni duh. Grant njihovo zgodbo postavi kot simbol vztrajnosti in moči ekipnega sodelovanja. To je tudi eden od vrhuncev knjige, ki opozarja, da se največji potenciali pogosto skrivajo prav v ljudeh, ki so podcenjeni in katerih prave sposobnosti pridejo na plan šele v kriznih situacijah. V tem primeru je bil to mladi inženir, ki se je na kraju nesrečo znašel kot dostavljavec opreme, a je na koncu prav on predlagal najustreznejši pristop k reševanju rudarjev. »Če poslušamo samo najpametnejšo osebo v sobi, spregledamo pamet vseh drugih v sobi,« pravi Grant.
Grant izpostavlja tudi številne druge primere ljudi, ki so veljali za underdoge in so zacveteli šele v zrelih letih, potem ko so leta trdo delali in bili sprva spregledani, od britanske pevke Susan Boyle, ki je postala svetovno znana šele po 47. letu, do ameriškega košarkarja Jimmyja Butlerja, ki je bil na začetku kariere pogosto v ozadju, a je z izjemno predanostjo treningu in izboljševanju dosegel status enega od najboljših igralcev lige NBA. Tovrstni primeri dokazujejo, da začetne pomanjkljivosti in napake ne določajo končnega uspeha, temveč so priložnost za rast in učenje. Ta navdihujoča knjiga vam zagotavlja, da za uspeh nikoli ni prepozno, seveda pa ga ni mogoče doseči brez truda in vztrajnosti.
Steven Bartlett
Dnevnik direktorja
33 zakonov za življenje in delo
Učila International, 2024
Priznam, da sem za podkast The Diary of a CEO prvič slišala šele lani, ko smo pri Marketing magazinu k sodelovanju na Dnevu družbenih omrežij Dan_d in pozneje tudi DIGGIT-u povabili Grace Andrews, direktorico marketinga pri The Diary of a CEO, sicer izjemno poznavalko družbenih omrežij. Od takrat podkast skoraj redno poslušam, s tem pa spoznavam tudi njegovega voditelja Stevena Bartletta, enega od najuspešnejših mladih podjetnikov današnjega časa. Bartlett je namreč pri svojih zgolj 31-ih letih dosegel že skoraj vse, kar bi si želel vsak ambiciozen mladec. Šolo je že zgodaj obesil na klin; menda je že po obisku enega predavanja na fakulteti sprevidel, da študij preprosto ni zanj. Pri 22-ih letih je ustanovil Social Chain, marketinško agencijo, ki je prerasla v eno od največjih podjetij na področju upravljanja družbenih omrežij v Veliki Britaniji. S pomočjo inovativnih pristopov k digitalnemu marketingu je zgradil imperij, ki se osredotoča na angažiranje občinstva in ustvarjanje trendov na platformah, kot so Instagram, Twitter in YouTube – in pri tem postal milijonar. Tudi vzpostavljanja podkasta A Diary of a CEO se je že davnega leta 2017, ko ta trg še ni bil tako zasičen, kot je danes, lotil povsem po marketinško, saj v Evropi verjetno ni drugega podkasta, v ozadju katerega bi bila takšna marketinška »mašinerija«, kot jo ima Bartlett. Tudi zato ne čudi, da ima podkast, v katerem gosti poslovneže, znane osebnosti in druge vplivne ljudi, ki delijo svoje zgodbe o uspehu, neuspehih in življenjskih lekcijah, že več kot 7 milijonov naročnikov in skoraj 500 milijonov ogledov.
Glede na vse, kar je že dosegel na poslovnem področju, je verjetno kljub svoji mladosti že upravičen do tega, da o uspešnem poslovnem vodenju poučuje tudi druge. To je storil v knjigi Dnevnik direktorja, v kateri je nanizal 33 zakonov za življenje in delo. Vsak zakon je pravzaprav lekcija, do katere se je Bartlett dokopal na podlagi lastnih izkušenj, in ga uvede s privlačno zgodbo, bodisi svojo ali drugih uspešnih podjetnikov, s čimer ponazori pomen »zakona«, ki ga v nadaljevanju tudi podrobno razloži.
Eden od ključnih naukov iz knjige je pomen prilagodljivosti in inovativnosti. Bartlett poudarja, da je za uspeh v hitrem svetu poslovanja nujno, da se podjetja in posamezniki prilagajajo spremembam, hkrati pa ostajajo osredotočeni na svoje dolgoročne cilje. Prav tako se dotika pomembnosti integritete in transparentnosti v poslovnem svetu. Bartlett ne verjame v kratkoročne zmage ali hitre rešitve, ampak zagovarja vztrajnost, trdo delo in dolgoročno vizijo. Poleg tega izpostavlja pomen neuspeha in delanja napak kot poti do učenja, moč trdne mreže stikov in neprecenljivost samodiscipline. Avtor ne olepšuje izzivov podjetništva, temveč odkrito govori o stiskah, ki jih je doživljal, in o tem, kako so ga ti trenutki oblikovali kot vodjo in človeka.
Bartlett se v knjigi izkaže kot dober pripovedovalec zgodb, njegovi nasveti pa so prava zdravorazumska poslovna zakladnica. Koristila vam bo ne glede na to, ali se šele podajate na podjetniško pot oz. še razmišljate o njej ali pa ste že izkušen vodja, ki včasih potrebuje malo spodbude, da seže onkraj območja udobja in spremeni ustaljene miselne vzorce.
Boris Karlovšek
Novinar
Primus, 2024
Boris Karlovšek, po izobrazbi pravnik, ki se je dlje časa tudi ukvarjal z gospodarskim pravom, je znan po svojih kriminalnih romanih, ki so jih navdihnili predvsem osamosvojitev in gospodarske spremembe. Čeprav so fikcija, pa temeljijo na dogodkih, ki so se v Sloveniji resnično zgodili. To velja tudi za njegov najnovejši kriminalni roman Novinar, v katerem spremljamo usodo mladega in ambicioznega novinarja Roberta Likarja. Ta pri tridesetih letih v življenju doseže že vse – je glavni urednik največje časopisne hiše v državi in ima družino z ljubečo ženo in hčerko. Dokler mu le ena nespametna poteza življenja ne postavi na glavo. Po bežni aferi s predsednikovo ženo – pri samem dejanju ga zasačita tako njegova žena kot tudi predsednik države sam – namreč izgubi prav vse. Predsednik naredi vse, da mu življenje čim bolj enomogoči, seveda tudi tako, da doseže, da izgubi službo, zapusti ga tudi žena, ki hčerko vzame s seboj. Likar se znajde na ničelni točki, ko mora vse začeti znova. Toda to mu ne vzame poguma, saj se odloči, da se bo ponovno posvetil svoji strasti – raziskovalnemu novinarstvu. Napiše članek o malverzacijah pri projektu Teš šest, ki ga odkupi sam New York Times. Američani so navdušeni nad mladim novinarjem in ga povabijo k sodelovanju. Likar ne okleva in se preseli v New York, kjer pri časniku spozna mlado fotografinjo Jackie, s katero se po skupnem projektu zaljubita in zaročita. Novinar kmalu spozna družino njegove izvoljenke, ki uživa v idiličnem življenju na ameriškem podeželju, kjer redijo bike. Te hranijo s krmili, ki jih izdeluje močna in ugledna multinacionalka. In tu ponovno pride na dan Likarjeva raziskovalna strast. Ko pride do njega novica o smrti trinajstletnice, ki je živela na podobni kmetiji kot Jackie, in opazi, da imajo nekatere ženske, med drugim tudi njegova Jackie, težave z zanositvijo, se mu prebudi sum, da bi za to utegnilo biti krivo meso, ki so ga uživale, torej meso bikov, krmljenih s hrano multinacionalke. Tukaj sledi drugi napet zaplet v zgodbi, saj Likar o tem napiše članek za New York Times, a lovke ameriške multinacionalke segajo tudi do Slovenije, zato so posledice za Likarja ponovno uničujoče ...
Karlovškova pisava je lahkotna in berljiva, roman je »po ameriško« malce osladen in naiven, a to ne zamegli dejstva, da se loteva pomembne tematike, na katero opozarja vse več strokovnjakov po svetu – kaj se dejansko skriva v naši hrani in kakšno vlogo pri tem igrajo multinacionalke, ki jih vodi le težnja po čim večjem dobičku. Po drugi strani pa izpostavlja vlogo raziskovalnega novinarstva, ki jo sicer prikaže precej idealizirano, saj se v današnjem času žal izgubljajo novinarji, ki bi zbrali dovolj poguma, da se zoperstavijo politikom in velikim korporacijam, ki nimajo zadržkov pri uporabi vseh sredstev, s katerimi lahko posameznika povsem onemogočijo.
Melita Forstnerič Hajnšek
Taka nisem bila nikoli
Beletrina, 2024
Melita Forstnerič Hajnšek, nekdanja urednica kulturne redakcije časopisa Večer in publicistka, se je v času upokojevanja morala soočiti z dramatično diagnozo, strašljivo poimenovano »diseminirani plazmocitom IgG«, krvno rakavo boleznijo, ki nastane v kostnem mozgu in prizadene celice bolnikovega imunskega sistema. »Ohromela, zablokirala sem na dolgi rok. Pa ni bil strah, nekaj drugega je bilo. Niti zajokala nisem. Ne morem jokati. Že dolgo,« uvodoma zapiše v svojem leposlovnem prvencu Taka nisem bila nikoli, v katerem se na svojstvem način spopade z boleznijo. Zagotovo gre za pogumno dejanje, napisati knjigo o bolezni in vseh tegobah, ki jih prinaša s seboj, še posebej v današnji družbi, ki časti mladost in zdravje, dolgoživost postavlja v ospredje in odkriva vedno nove metode »biohekanja«, s katerimi odrinjamo razmišljanje o bolezni in smrti čim dlje – kot da bi se lahko okužili že z zgolj razmišljanjem o tem, da bi lahko zboleli, o vsakem, ki zboli, pa menimo, da si je za to »čisto sam kriv, kaj pa je kadil, pil, jedel 'junk food' ...«
Kot pravi avtorica, ni hotela pisati knjige za samopomoč. »Resna bolezen mi je najprej podarila čas in me opogumila, da sem zbrala in uredila svoje črtice izpred let, ki sem jih ob novinarskem delu morala spraviti iz sebe. Skozme so se prekvasili liki mojega življenja. Črtice so čudno temačne. Kot bi anticipirale zadnje temno, težko leto zame. Izpoved o bolezni je dobesedno padla iz mene,« pripoveduje in dodaja: »Ključna je resnična zgodba o moji bolezni, vse o poti zdravljenja, samoopazovanju, vivisekcija vsega, kar mi je prihajalo na pot ... Morda pa vendarle lahko koga z mojo usodo tudi vodi, tolaži in opogumi.«
Svoje refleksije o bolezni, spopadanju z njo in odzivi okolice prepleta s črticami, zgodbami o večinoma neobičajnih in malce čudaških ljudeh iz njenega otroštva; na svoj način se pomiri tudi s težavnim očetom, znanim pisateljem in pesnikom Francetom Forstnaričem, odkrito pa piše tudi o mamini smrti in njenem odnosu do smrti: »Njen odpor do mrtvih je bil patološki, niti na pogrebe svojih bližnjih ni hodila. Tudi filme s starci je prezirala. Zato je umrla mlada.«
V pisanju Melite Forstnerič Hajnšek ni čutiti samopomilovanja, zgolj poskus razumevanja same sebe in kako jo bolezen spreminja. Resnično pogumna in odkrita knjiga, ki nas opominja, da se bo s tovrstnim preizpraševanjem prej ali slej soočil vsak od nas. Memento mori na vsakem koraku.
Kaja Bucik Vavpetič
Srebrne vezi
Cankarjeva založba, 2024
Pri Cankarjevi založbi so letos predstavili novo zbirko Razmerja, v kateri izdajajo ljubezenske romane, namenjene mlajšim bralkam, izpod peresa slovenskih avtoric. Ocenjujejo namreč, da je ta žanr kljub veliki priljubljenosti še vedno podcenjen, zato želijo podreti tudi stereotip, da gre za nekakovostne, »šund« romane. To jim je uspelo že s prvo trojico romanov v zbirki, ki jo ureja pisateljica in publicistka Lara Paukovič. V prejšnjem MM-u smo predstavili roman Karmen Petric Prste stran, vmes je izšel še tretji roman Padam na besede Jerce Cvetko, mi pa smo se tokrat posvetili Srebrnim vezem, fantazijskemu romanu Kaje Bucik Vavpetič. Naj pri tem dodam, da je na pohvalne besede naletel tako med mlajšimi kot tudi starejšimi članicami uredništva MM-a (in celo njihovimi hčerkami), kar lahko služi kot mali dokaz, da so z zbirko na pravi poti. Fantazijski romani (če so hkrati ljubezenski, pa še toliko bolj) so namreč naleteli na navdušeno občinstvo povsod po svetu in v marsikom ponovno vzbudili strast do branja. Upamo, da se bo to z novo generacijo slovenskih pisateljic zgodilo tudi v Sloveniji.
Kaja Bucik Vavpetič (1987) je sicer že izkušena piska, ki je nekaj let delala kot prevajalka in v slovenščino prevajala tako fantazijska kot tudi romantična dela. Piše predvsem v angleščini pod psevdonimom Zoe Ashwood, medtem ko so Srebrne vezi njen prvi roman v slovenščini. V njem nas popelje v fantazijski svet, ki ga preplete z vplivi slovenskega ljudskega izročila in bajeslovnimi bitji, kot so vodne vile rusalke, psoglavci, domovoji in čateži. Glavna protagonista romana sta knežna Mila in vodja cestnih razbojnikov Gaber; njuna pot se prvič preplete, ko Mila pobegne z domačega gradu, saj sta z bratom Tiborjem osvobodila svojo mamo rusalko pred tiranskim očetom, knezom Jaroslavom Černograjskim. Oče svojega sina, Milinega brata, ob tem vrže v ječo in mu nadene srebrno ovratnico, s katero knez običajno podjarmi svoje nečloveške podanike. Mila na begu naleti na skupino razbojnikov, katerih namen je zrušiti njenega očeta z oblasti. Njihov vodja Gaber je sprva nezaupljiv do nje, saj ne ve, kako pripadna je v resnici očetu, pa tudi sam ima do njega še neporavnane račune, a sčasoma mu Mila, ki v resnici ni prav mila in nebogljena, priraste k srcu. Čustva so obojestranska, prav tako se Mila prikupi tudi drugim članom razbojniške skupine in med njimi se splete pristno prijateljstvo. Skupaj se podajo v boj proti okrutnemu knezu in ob tem poskušajo rešiti tudi Milinega brata. Glede na to, da gre vendarle za ljubezensko zgodbo, si lahko poskušate predstavljati njen konec ...
Očarljivo domišljijsko delo, ki vas bo pritegnilo s svojo mističnostjo, tkanjem pristnih človeških odnosov ter večnim bojem med dobrim in zlim.
Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazinu oktober 2024, #520. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.
VIR. MM
