Jesenski dnevi bodo spet polni odličnega branja, tokrat se lahko veselimo kar petih novih romanov velikih ustvarjalcev. Uživali bomo v dveh novih delih eminentnih slovenskih pisateljev, Kurji fiziki Ferija Lainščka in Pesniškem Dvoru Toneta Partljiča, Emil Filipčič se podpisuje pod roman Premiera, v katerem kot vedno spretno meša fikcijo in resničnost, nobelovec Peter Handke se v prevodu Amalije Maček predstavlja s poetičnim romanom Moj dan v drugi deželi, finska pisateljica Sofi Oksanen pa nas odpelje v Pa

Sprehodi s težo

Jesenski dnevi bodo spet polni odličnega branja, tokrat se lahko veselimo kar petih novih romanov velikih ustvarjalcev. Uživali bomo v dveh novih delih eminentnih slovenskih pisateljev, Kurji fiziki Ferija Lainščka in Pesniškem Dvoru Toneta Partljiča, Emil Filipčič se podpisuje pod roman Premiera, v katerem kot vedno spretno meša fikcijo in resničnost, nobelovec Peter Handke se v prevodu Amalije Maček predstavlja s poetičnim romanom Moj dan v drugi deželi, finska pisateljica Sofi Oksanen pa nas odpelje v Pasji park, napet triler v prevodu Julije Potrč Šavli.Feri Lainšček: Kurja fizika

Feri Lainšček z romanom Kurja fizika sklepa trilogijo o svojem otroštvu, ki se je leta 2020 začela s Kurjim pastirjem in lani nadaljevala s Petelinjim jajcem. Zadnja knjiga v trilogiji je čudoviti slavospev domu, kar v spremni besedi izpostavi tudi Ignacija Fridl Jarc. Lainšček nariše (avto)portret dečka Fêreka, ki je zdaj že malo starejši, hodi v šolo in se celo prvič zatreska. Najbolj pa ga v tem času vseeno zaposlujeta dve stvari; vznemirljivi pristanek na Luni, ki botruje temu, da se odloči, da bo postal astronavt, in očetovo vztrajanje pri gradnji nove hiše, kar bo pomenilo, da se bodo izselili iz svojega starega doma.»Od stare hiše se bo nekoč poslovil na skrivaj, tako da ne bo nihče videl solz, ki jih mogoče ne bo znal zadržati. Nove hiše se bo pa glasno veselil zato, ker se je tako zelo veselita oče in mama. Njuno veliko veselje pa je pomembnejše od njegove majhne žalosti,« beremo dečkovo trpko razmišljanje. Kljub strahu pred selitvijo poskuša čim bolj pomagati, pa naj gre za iskanje štiriperesnih deteljic, srečnih kovancev ali prošenj za svojo vilo ob potoku. Podobe vsakdanje, ljudske magije so tudi v tem romanu vezivo, ščepec čarobnega, ki navdihuje in nas pospremi v otroški svet.

Avtor ob tem dodaja: »Z romanom Kurja fizika se končuje moje pisateljsko potovanje v čas zgodnjega otroštva, ki je trajalo celih šest let. Ko sem končal prvo besedilo z naslovom Kurji pastir, sem lektorici v šali dejal, da bo to verjetno roman, ki ga bova prebrala le midva. Pisal sem ga namreč zelo osrediščeno in nisem posebej razmišljal o bralcih. Knjiga je potem že kmalu postala uspešnica in to nas je na neki način vse presenetilo. Na založbi so bili kajpada zadovoljni, sam pa nisem želel, da bi vplivalo na nadaljnje pisanje, zato sem si vzel čas za oddih, ki je bil pravzaprav čas za premislek. Z romanom Petelinje jajce, s katerim sem se tako največ ukvarjal in iskal drugačno pripovedno perspektivo, se je nato vse ponovilo. Ob izidu romana Kurja fizika zdaj že vemo, da ga pričakuje veliko bralcev, ki so prebrali prvi dve knjigi. Vesel sem, da mu je založba dodala obsežno in poglobljeno spremno besedo, ki jo je napisala Ignacija Fridl Jarc. Je namreč pri nas ena tistih redkih spremljevalcev literature, ki še razume, da je v literaturi ob beleženju duha časa pomemben tudi duh globine. Res sem ji hvaležen, da je svoj poletni čas namenila pisanju o trilogiji, ki obsega skoraj tisoč strani, saj se tako ta moj pisateljski maraton zaključuje z relevantnim premislekom. Ko sem namreč začenjal to neobičajno potovanje, ki je bilo pravzaprav potapljanje v nezavedno, v resnici nisem vedel, kaj se bo vmes dogajalo in ali se mi bo sploh izšlo, zdaj pa, ko je vse to za mano, lahko iskreno rečem le, da sem pomirjen in seveda zadovoljen.« Izjemen zaključek izjemne, v našem prostoru edinstvene trilogije!Tone Partljič: Pesniški Dvor

Pesniški Dvor je novi zgodovinski roman Toneta Partljiča, v njem pa spremljamo usodo vinogradniške družine Gornik v turbulentnem in kriznem času, ko se je pripravljalo na drugo svetovno vojno. Pesniški Dvor je kraj v Pesniški dolini, kamor avtor tako spretno umešča svoje literarne zgodbe, kot pravi tudi sam: »Spet smo v 'Partljičevih krajih' ob severni meji ob rekah Muri, Pesnici, Dravi, kjer mejita in se srečujeta evropski slovanski in germanski svet. Čas pa so trideseta, štirideseta in petdeseta leta dvajsetega stoletja. Torej čas, ko je spet najprej »zadišalo« po vojni, posledicah Hitlerjevi norosti, nacionalnih in političnih sporih v »stari Jugoslaviji«, drugi svetovni vojni in nacističnih taboriščih ter novi povojni socialistični federativni državi Jugoslaviji. V romanu srečamo nekaj literarnih osebnosti, ki imajo del zgodovinske osnove (Jože Kerenčič, Jože Potrč, general Rupnik, sam Hitler na kratkem obisku v Mariboru, znani vinogradnik …) in seveda osebe avtorjeve literarne fantazije.«

Družino Gornik sestavljajo ugleden in šolan vinogradnik Štefan, njegova žena Marija, ki razporeja delo in nadzoruje osebje, hčerka Trezika, ki je učiteljica pripravnica, in sin Slavko, ki ga pot zanese na študij v Ljubljano, kjer se sreča s komunističnim gibanjem, v katerem pa se ne najde, in se po vrnitvi iz prestolnice domov odloči, da bo postal pisatelj, prav tako kot njegov veliki vzornik Ivan Cankar. Roman se osredotoča predvsem na odnos med očetom in sinom, ki je kompleksen, a tudi poln polnokrvnih debat o življenju in družbi, razprtij, kompromisov in sporazumov.

Čeprav gre za zgodbo neke družine, je neločljivo povezana in določena z družbenim dogajanjem, ki brbota v ozadju. Avtor ob tem dodaja: »To je čas, ko so starojugoslovanske oblasti z zamudo začele graditi obrambno Rupnikovo linijo ob omenjenih rekah, ki pa se je izkazala za 'Sizifovo linijo'. In čas propadanja slovenskogoriškega kmetstva. Roman v molu preveva lepota krajev, razkriva pa tudi tragiko nacionalnih nestrpnosti, grozote vojn, zmot ideologij in boja posameznikov za košček sreče na tem svetu, kar je obljubljal tudi opoj Titovih zmagovalcev …« Gornikovi se znajdejo v kolesju zgodovine, ki je neizprosno, čeprav se v milini in miru med vinogradi pogosto zdi, da jih bo nemirno stoletje zaobšlo. Partljič pa vse to zapiše z veliko literarno veščino, doživeto in prepričljivo, da do konca stiskamo pesti in se pred nami izriše Pesnica, kot je še nismo doživeli.Emil Filipčič: Premiera

Emil Filipčič, eden izmed najbolj plodovitih slovenskih dramatikov in nagrajenec Prešernovega sklada, ki se je nazadnje predstavil z romanoma Moto (2019) in Nepočesane misli (2021), nas tokrat povabi na prav posebno Premiero. Tudi ta roman se sprehaja po tanki, že skoraj nezaznavni meji med fikcijo in realnostjo, saj v njem nastopa Emil oziroma File, a glavni junak naj bi pravzaprav bil Jaguar Petrovič, lik iz črtice Ilfa in Petrova, ki je otroštvo preživel v Beogradu. Filipčič se poigrava z bralci, tako da suvereno pripoveduje o vsakdanjih sprehodih in pohajkovanjih po prestolnici in o druženju z umetniškimi kolegi. Spregovori tudi o svojem delu, ki je zaznamovano z gledališčem, pa o knjigah, ki jih prebira, filmih, ki jih je pogledal in še čim. Vmes pa ga vsake toliko zanese in preskoči iz ene osebe v tretjo, spomni se, da je junak vendar Jaguar Petrovič, pa tudi Jaguar Petrovič se včasih zaloti, da je na vsem lepem prešel iz tretje osebe v prvo osebo, skratka, zadeve so zagonetne, a še vedno zabavne, hudomušne in ironične.

Andraž Gombač, odgovorni urednik spletnega portala AirBeletrina, Filipčičev zvesti bralec in tudi eden od stranskih likov v romanu Premiera, ob tem dodaja: »Filetova pripoved je duhovita, dobrosrčna, še zmeraj poskočnega koraka in silovita kakor snežni plaz. Vase potegne vse, kar ji pride na pot: naključna srečanja z znanci in neznanci, bratenje s prijatelji, literarnimi in gledališkimi kolegi, s teniškimi tovariši, sodelovanje pri predstavi žbam! v Slovenskem mladinskem gledališču, dajanje intervjujev, prijavljanje na razpis, prebrane in napisane knjige, spomine na mladostne norčije, trezno inventuro jeseni življenja, sprehode po parku, obiske pri zdravniku, pogrebe prijateljev, pretresenost ob smrti prijatelja Saša Hribarja, klepete z ženo in skupno iskanje pravšnjega naslova za novi roman, sončne izlete k morju, ravsanje z drugimi upokojenci ob vratih avtobusa, na katerem ni dovolj prostora za vse … V Filetovi pripovedi je zmeraj prostora za vse. Zlasti za bralke in bralce, željne novih pustolovščin.« Filipčič s Premiero pokaže svojo pisateljsko formo in pripovedovalski zagon, roman teče kot namazan, saj se ob njem ves čas po malem muzamo ob domislicah in postanemo čustveni ob omembah tistih, ki jih ni več z nami, pa so tako pomembno zaznamovali naš kulturni prostor. Roman, ki ga prekinjajo epidemije in nenehne boleče vojne, se tako izkaže tudi za iskreno in nujno pričevanje nekega časa.
Peter Handke: Moj dan v drugi deželi

Nobelov nagrajenec Peter Handke (1942), eden izmed največjih živečih avtorjev na svetu, ki je po materini strani povezan tudi s Slovenijo, je v zadnjih letih navdušil z romani Ponovitev (2022), Moje leto v Nikogaršnjem zalivu (2021) in Žalost onkraj sanj (2020), ki smo jih lahko brali v prevodu. Tokrat je Amalija Maček prevedla njegov kratki poetični roman Moj dan v drugi deželi, ki ga lahko beremo tudi kot protiutež obsežnemu Mojemu letu v Nikogaršnjem zalivu. Roman nosi podnaslov Zgodba o demonih, in res protagonista mučijo notranji boji in zunanje neodobravanje, zaradi česar se odpravi v drugo deželo. V svoji je namreč nerazumljen in zavržen, sprejeti ga poskuša le še lastna sestra, kar pa ni dovolj. Protagonist je nekdanji sadjar, a na začetku knjige pade v nekakšno omračeno obdobje, kot ga poimenuje sam: zblazni, zaklinja, se spremeni v orakelj, kriči, zadržuje se samo še na pokopališču. Dokler se ne osvobodi demonov in se poda na pot v drugo deželo, kjer pa ga prav tako čakajo nove prepreke in srečevanja.

Prevajalka romana Amalija Maček ob tem pojasnjuje: »Moj dan v drugi deželi je drobna knjižica, na prvi pogled preprosta, a s prevajalskega vidika velik izziv, kako v slovenščino prenesti nemške besedotvorne inovacije, določen manierizem, ne da bi slog postal preobložen. Besedilo vsebuje številne reference, ki se navezujejo na avtorjevo življenje in opus, ter morda niso razumljive naključnemu bralcu. Gre za prvo delo, objavljeno po podelitvi Nobelove nagrade, in predstavlja nekakšen zakodiran osebni odziv na samo nagrado, ob podelitvi katere se je avtor počutil prepoznan in viden kot eden izmed najboljših še živečih pisateljev, ter mestoma ironičen prikaz lastnih provokacij, samo-izobčenosti iz družbe, ki pa družbi vendarle koristi – če ne drugače, kot zrcalo ali strelovod.« Knjiga, ki je prava poetična meditacija notranjih bojev in stanj, v svojem bistvu govori o preobrazbi, ki jo lahko razumemo na čisto simboličen način, ob tem pa Handke ironično in pretanjeno razgalja tudi lastne demone, ki ga spremljajo po deželah, bližnjih in daljnih. Intenzivno.Sofi Oksanen: Pasji park

Sofi Oksanen (1977) je ena izmed najbolj priznanih in mednarodno uveljavljenih finskih pisateljic, pri nas smo jo lahko spoznali že z več družbenokritičnimi romani, leta 2019 na primer z romanom Stalinove krave, v katerem spretno prepleta življenja treh žensk, treh generacij in treh družb, ki jih ločujejo politika, vojna, ljubezni in bolezen. Tokrat nas popelje v Pasji park v prevodu Julije Potrč Šavli, a ni vse tako sproščeno in zabavno, kot nakazuje naslov. V parku namreč sedi skrivnostna ženska in opazuje, z veliko skrivnostjo in bolečino v sebi.Roman, ki je razpet med Ukrajino in Helsinke, tematizira nadomestno materinstvo, Olenka se je namreč v mladosti, ko ji ni uspelo najti službe, odločila za darovanje jajčnih celic, kasneje pa je postala še koordinatorka v podjetju, ki se ukvarja z iskanjem nadomestnih mater za neplodne zahodnjaške pare, saj je bila zakonodaja pred vojno v Ukrajini manj restriktivna. Toda v dobičkonosni industriji lahko hitro postaneš šibki člen. In ko se z Olenko, ki je medtem prisiljena pobegniti v tujino, sooči nekdo iz njene preteklosti, za katero je mislila, da jo je pustila za seboj, je njeno novo življenje resno ogroženo.

Prevajalka romana Julija Potrč Šavli dodaja: »Novi roman Sofi Oksanen je izjemna mešanica napete zgodbe, čudovitega literarnega jezika in odpiranja nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. Avtorica v svojih delih pogosto opozarja na različne oblike nasilja nad ženskami in izkoriščanja žensk, tokrat je v ospredju darovanje jajčnih celic, ki lahko ženskam predstavlja vir prepotrebnega zaslužka, ne da bi se zavedale vseh fizičnih in psihičnih posledic tega početja za svoje zdravje. Navdušilo me je, kako avtorica gradi suspenz s sopostavljanjem več časovnih nivojev. Že na začetku romana izvemo, da je morala glavna junakinja Olenka pobegniti iz Ukrajine v tujino, da bi si rešila življenje, in zdaj s strahom pričakuje prihod svojih zasledovalcev, ki naj bi jo hoteli ubiti. Postopoma se razkrije njena življenjska zgodba in s tem tudi razlog, zakaj je morala pobegniti iz domovine, hkrati pa izvemo tudi veliko o družbenem stanju v Ukrajini, posledicah prežetosti države s korupcijo in življenju prebežnikov v zahodnih državah. Napeta zgodba, ki jo poganja sla po maščevanju na eni in volja do preživetja na drugi strani.« Mračen in napet družbeni triler, ki odpira številne težke teme, je inteligentno in kritično spisano literarno delo, ki ne sme biti spregledano.

VIR: Kreativna baza