Zgodbo, o kateri bom pripovedoval, poznam že dolgo, že skorajda tri desetletja. Zgodba ne temelji na znanstvenih dejstvih. Znanost je tako in tako pogosto precej neusmiljena in ne sprejema ničesar, kar ni neposredno dokazljivo in merljivo.
Zgodbo, o kateri bom pripovedoval, poznam že dolgo, že skorajda tri desetletja. Zgodba ne temelji na znanstvenih dejstvih. Znanost je tako in tako pogosto precej neusmiljena in ne sprejema ničesar, kar ni neposredno dokazljivo in merljivo. Za določena področja je to vsekakor dobro; na primer, ko govorimo o materialnem svetu, ki ga vidimo, slišimo, vonjamo, tipamo, okušamo in ga seveda lahko tudi izmerimo, izračunamo, ocenimo ter na podlagi tega spremenimo in izboljšamo (na žalost pa tudi poslabšamo). Kaj pa področja, ki jih doživljamo subjektivno, notranje? Imamo občutke, čustva, misli, zaznavanja – a drugače, kot da jih opišemo, ne moremo. To pa seveda ni znanstveno. Lahko posnamete, stehtate, shranite, izolirate, izmerite čustvo, misel ali celo kaj še bolj prefinjenega? (Zaenkrat) ne, a to ne pomeni, da ne obstajajo.
Piše Rok Kralj na https://navdihni.me/zgodba-ki-jo-velja-slisati/
VIR: Insights
