Datum objave:

Avtor:

Avtor fotografij:

Organizacije podnebne spremembe uvrščajo na drugo mesto med najbolj perečimi poslovnimi vprašanji, med drugim pred inovacije, tekmo za talente in izzive, povezane z dobavno verigo. Malenkost višje od njih so se pravzaprav uvrstili samo gospodarski obeti. Kar 75 odstotkov vodij je povedalo, da so njihove organizacije v zadnjem letu povečale naložbe v trajnost, skoraj 20 odstotkov od teh pa je naložbe znatno povečalo.
Deloitte je na podlagi prejšnjih raziskav in ankete med več kot dva tisoč vodstvenimi delavci v 24 državah ugotavljal, kako podjetja in njihovi vodje doživljajo trajnost in podnebne spremembe in, kako se odzivajo nanje. Poročilo ponuja tudi priporočila, kako naj podjetja premostijo vrzel med želenimi učinki in tistimi, ki jih dejansko dosegajo, ter pospešijo prehod na nizkoogljično gospodarstvo.
Skoraj vsi vprašani so povedali, da je njihova organizacija v zadnjem letu občutila učinke podnebnih sprememb. Kot glavni problem, ki že vpliva na njihova podjetja 46 odstotkov vprašanih navaja pomanjkanje virov oziroma ceno virov. Skoraj enak odstotek jih kot pomemben izziv izpostavlja spreminjajoče se vzorce ali navade potrošnikov, povezane s podnebnimi spremembami (45 odstotkov), in regulacijo emisij (43 odstotkov). Približno tretjina vodij je tudi povedala, da podnebne spremembe negativno vplivajo na telesno (37 odstotkov) in duševno (32 odstotkov) zdravje njihovih zaposlenih.
Poleg vpliva na podjetja in deležnike 82 odstotkov vodilnih delavcev navaja, da so v preteklem letu na lastni koži občutili učinke podnebnih sprememb, pri čemer jih je največ navedlo ekstremno vročino, 62 odstotkov pa jih je povedalo, da so ves čas ali večino časa zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb.
Kljub temu je 78 odstotkov vodij zmerno ali zelo optimističnih in verjamejo, da bo svetu uspelo preprečiti najhujše učinke podnebnih sprememb, 84 odstotkov se jih tudi strinja ali popolnoma strinja, da je mogoče dosegati svetovno gospodarsko rast in hkrati cilje, povezane s podnebnimi spremembami.
Deloittova raziskava ugotavlja, da organizacije z vseh strani čutijo pritisk, da morajo ukrepati proti podnebnim spremembam. Tako 68 odstotkov vprašanih pravi, da čutijo zmeren do velik pritisk s strani članov upravnega odbora in vodstva, regulatorjev in vlade ter potrošnikov in strank. Organizacije čutijo tudi pritisk delničarjev in vlagateljev (66 odstotkov), zaposlenih (64 odstotkov) in civilne družbe (64 odstotkov).
Podjetja k ukrepanju še posebej priganja aktivizem zaposlenih. Več kot polovica anketirancev je povedala, da so njihove organizacije zaradi pritiska zaposlenih v zadnjem letu povečale svoja prizadevanja za trajnost. Tako jih 24 odstotkov pravi, da so zaradi aktivizma zaposlenih močno povečali ta prizadevanja. Pomemben vpliv ima tudi regulacija: 65 odstotkov vodij je povedalo, da so njihove organizacije zaradi spreminjajočega se regulativnega okolja v zadnjem letu okrepile svoje podnebne ukrepe.
Podobno kot v lanskem poročilu so vodje izbrali prepoznavnost in ugled blagovne znamke, zadovoljstvo strank in moralo ter dobro počutje zaposlenih kot tri izmed štirih glavnih prednosti, ki jih prinašajo prizadevanja za trajnost. To kaže, da mnogi vodje podnebne ukrepe vidijo kot način za krepitev odnosov z deležniki. Najnižje uvrščene prednosti (vse finančne) kažejo na to, da vodje še vedno ne znajo najbolje opredeliti dolgoročnih finančnih priložnosti, ki jih ponujajo trajnostni ukrepi.

Poročilo kaže, da so 59 odstotkov organizacij danes uporablja bolj trajnostne materiale, 59 odstotkov jih povečuje učinkovitost rabe energije, 50 odstotkov jih zaposlene ozavešča o podnebnih spremembah in 49 odstotkov organizacij razvija nove, podnebju prijazne izdelke ali storitve. Organizacije se trudijo tudi bolj prilagajati podnebnim spremembam: 43 odstotkov jih posodablja ali seli svoje objekte, da bi bili bolj odporni na podnebne spremembe, 40 odstotkov jih sklepa zavarovanja proti ekstremnim vremenskim razmeram in 36 odstotkov jih nudi finančno pomoč zaposlenim, ki so jih prizadele ekstremne vremenske razmere.
Vendar pa, podobno kot lani, le malo podjetij izvaja ukrepe, ki bi dokazovali, da so podnebne vidike resnično vpela v svojo kulturo in da imajo pri tem podporo višjega vodstva. Tako je 21 odstotkov vodij na primer dejalo, da njihove organizacije ne nameravajo vezati prejemkov višjega vodstva na rezultate, povezane z doseganjem trajnosti, 30 odstotkov pa jih je povedalo, da ne nameravajo lobirati pri vladi za podnebne pobude.
Poleg tega je na vprašanje, kako resne so določene skupine glede odzivanja na podnebne spremembe, le 29 odstotkov vodij odgovorilo, da je zasebni sektor glede tega zelo resen. Skoraj četrtina vodij je povedala, da je težko okrepiti ukrepe proti podnebnim spremembam, predvsem zato, ker je težko meriti vpliv organizacije na okolje, in skoraj petina jih je kot oviro navedla stroške in preveliko osredotočenost na kratkoročna vprašanja.
Medtem, ko je veliko organizacij zaskrbljenih zaradi pravičnega prehoda, katerega cilj je razpršiti koristi prehoda na nizkoogljično gospodarstvo med čim več deležniki in podpreti tiste, ki bi bili lahko zaradi njega ekonomsko na slabšem, različne države in regije temu vprašanju pripisujejo različen pomen. Na pravičen prehod je še posebej osredotočena azijsko-pacifiška regija, medtem ko ga nekatere evropske države in ZDA ne postavljajo na prvo mesto.
Deloittova letošnja raziskava torej kaže, da vodje verjamejo, da lahko njihove organizacije in svetovno gospodarstvo še naprej rastejo in hkrati tudi dosegajo podnebne cilje ter zmanjšujejo emisije. Glede tega, kako naj podjetja zmanjšajo vrzel med želenimi in dejanskimi učinki, premagajo ovire, ki jim preprečujejo večje ukrepanje, in začnejo uživati dolgoročne koristi podnebnih pobud kljub kratkoročnim stroškom, Deloittovo poročilo vodjem podjetij ponuja več rešitev. Na primer vključitev podnebnih ciljev v splošno strategijo in poslanstvo podjetja, krepitev zaupanja s sprejetjem kredibilnih podnebnih ukrepov, podeljevanje večjih pooblastil upravnim odborom, spodbujanje ukrepov deležnikov, vlaganje v današnje (in jutrišnje) tehnologije in sodelovanje za spodbujanje sprememb na sistemski ravni.

VIR: Naš Stik