Za presojo je Vrhovno sodišče RS uporabilo enaka merila kot v predhodnih odločitvah II Ips 195/2018, II Ips 179/2018 in II Ips 32/2019, v katerih je ugotovilo, da kreditne pogodbe vezane na švicarske franke niso nične, in sicer najprej, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno obveznost ter v primeru, da morebiti ni, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Vrhovno sodišče RS je izrecno poudarilo, da je ključno, da sodišče v okviru presoje nepoštenosti opravi oba testa, torej test dobre vere in presoje morebitnega obstoja znatnega neravnotežja (29. točka obrazložitve). Slednje potrjuje, da ostaja sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kreditnimi pogodbami vezanimi na švicarske franke ustaljena in enotna. Vrhovno sodišče RS nadalje v 21. do 23. točke obrazložitve pojasni, da je šlo v konkretni zadevi za bistveno drugačno dejansko stanje od primerov v predhodni sodni praksi Vrhovnega sodišča, zato je bil posledično v konkretni zadevi dopusten odstop od sodne prakse po precedenčni tehniki razlikovanja. Da je šlo v zadevi II Ips 18/2022 za poseben primer, Vrhovno sodišče izpostavi večkrat skozi sodbo (24., 25., 28., 30. in druge točke obrazložitve).

Kot torej izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2022, gre le za posamičen primer, sicer pa ostaja sodna praksa Vrhovnega sodišča nespremenjena. Slednje potrjuje tudi nadaljnja praksa prvostopenjskih sodišč, saj je bila z upoštevanjem sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 že izdana sodba prvostopenjskega sodišča, ki je tožbeni zahtevek na ničnost v celoti zavrnilo ter posledično ugotovilo, da kreditna pogodba vezana na švicarske franke ni nična.

Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2022 tako ponovno potrjuje stališče, da je treba v zadevah kreditojemalcev v švicarskih frankih primere presojati posamično in da zakonsko urejanje ni primerno.   

VIR: Združenje bank Slovenije