Datum objave:

Avtor:

Vloga vodika v evropskih okoljskih politikah, energetiki, industriji in transportu je bila v osrčju današnjih razprav na konferenci »Vodik kot eden izmed pomembnih dejavnikov zelenega prehoda: Izzivi in priložnosti,« ki so jo pripravili na Gospodarski zbornici Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo. Vodik bo namreč eden pomembnih dejavnikov zelenega prehoda, verjamejo tako v gospodarstvu kot v Evropski uniji.

Razvoj obnovljivega vodika je ena prednostnih nalog Evropske unije do leta 2030. RePowerEU do tega leta predvideva proizvodnjo 10 milijonov ton zelenega vodika in uvoz enake količine. Čeprav raba vodika narašča, pa ta rast ostaja večinoma na področju tradicionalnih sektorjev, kot sta industrija in rafinerije, večina proizvodnje pa temelji na fosilnih gorivih, vendar pa ta proizvodnja povzroča znatne izpuste toplogrednih plinov. Hkrati je cena proizvodnje visoka in bi se morala znatno znižati. Evropska unija si zato prizadeva za pospešitev razvoja in raziskav na tem področju. Slovenija je smelo stopila na to pot razvoja, raziskav in (mednarodnega) sodelovanja, tudi s projekti, kot so Severno jadranska vodikova dolina in vodikov konzorcij. Slovenija je vodik vključila tudi v Nacionalni energetski in podnebni načrt, njegovo vlogo pa morda še v največji meri prepoznava industrija.

Ob današnji konferenci »Vodik kot eden izmed pomembnih dejavnikov zelenega prehoda: Izzivi in priložnosti,« je Vesna Nahtigal, predsednica Gospodarske zbornice Slovenije poudarila, da slovensko gospodarstvo za preživetje in razvoj potrebuje čim več virov, s katerimi bomo zmanjšali svojo uvozno odvisnost. Poudarja, da je nujna ambicioznost ravno na področju novih tehnologij, kot je zeleni vodik, ki je lahko rešitev tako na področju proizvodnje jekla in cementa kot tudi prometnih rešitev. Vendar pa bo za dosego proizvodnje vodika iz nizkoogljičnih virov potrebno široko povezovanje in sodelovanje ter nova infrastruktura.

K pospeševanju rabo zelenih virov – tudi zelenega vodika – spodbujajo tudi na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, kjer verjamejo, da bo zeleni vodik v prihodnosti igral pomembno vlogo kot alternativni vir energije za težko industrijo in promet, potencial pa prepoznavajo tudi na področju shranjevanja energije in nadomeščanja drugih plinov, je povedala državna sekretarka na ministrstvu, mag. Tina Seršen. S spodbujanjem razvoja vodikovih tehnologij pa zmanjšujejo podnebne vire, podpirajo razvoj in ustvarjajo delovna mesta, je še dodala.

Del prizadevanj za razvoj vodikovih tehnologij predstavlja Severno jadranska vodikova dolina, projekt, v okviru katerega naj v Sloveniji letno proizvedli 3500 ton zelenega vodika, ta razvoj pa naj bi podprl tudi razvoj plinske infrastrukture. Vodilni partner projekta je družba HSE, projekt pa povezuje partnerje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji. Poleg proizvodnje zelenega vodika se je v okviru projekta razvila tudi mednarodni konzorcij trinajstih zasebnih in javnih organizacij, ki se povezujejo na področju proizvodnje, distribucije in porabe vodika ter čezmejne izmenjave čistega vodika. V okviru projekta bodo vzpostavili 17 pilotnih projektov na različnih lokacijah v povezanih ekosistemih, ki so združeni v tri glavne stebre: »hard to abate,« energetika in promet, je povedala vodja službe za razvoj in investicije pri HSE, Dr. Jerneja Sedlar.

 Razvoj na tem področju spodbujajo tudi evropski skladi, kot so Inovacijski sklad Vodikove banke, sklad za razvoj in kohezijo, sklad za povezovanje evropske infrastrukture, Horizon Europe, Fond za modernizacijo, sklad za pravičnejši razvoj, Invest-EU, LIFE … Evropske politike si na tem področju usmerjajo na tri sektorje: proizvodnjo; industrijo in transport; ter infrastrukturo, je povedal Davor Rašić z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Regulatorne izzive so obravnavali sogovorniki panelne razprave: dr. Jerneja Sedlar iz HSE, Darko Trajanov iz Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, prof. dr. Tomaž Katrašnik s Fakultete za strojništvo UL, mag. Stane Merše z Inštituta Jožef Stefan in dr. Uroš Kerin iz družbe ELES .

V nadaljevanju je vodja konzorcija NEPN mag Stane Merše predstavil nekaj ključnih točk prenovljenega NEPN, ki je tik pred zaključkom. Kot je poudaril, je pomemben vidik, ki ga obravnava posodobljeni NEPN, zagotavljanje zanesljive, konkurenčne in okoljsko sprejemljive oskrbe z električno energijo s ciljem zmanjšati odvisnost od uvoza naftnih derivatov in zemeljskega plina, kar Slovenijo postavlja na pot do podnebne nevtralnosti do leta 2050. NEPN so se v primerjavi s pripravo prvega NEPN srečevali s novimi izzivi. Ključni steber priprave ukrepov, na katerem so gradili, je bilo povečanje energetske in snovne učinkovitosti in zmanjšanje potreb po energiji. Med ključnimi izzivi je izpostavil tudi zagotavljanje kadrov ter raziskave in inovacije, s katerimi bi podprli proces razogljičenja.  V osnutku posodobitve NEPN sta obravnavana dva scenarija, in sicer scenarij z obstoječimi ukrepi in scenarij z dodatnimi ukrepi, ki vodita do teh ciljev. Drugi scenarij poleg dodatnih investicij v OVE predvideva postavitev nove jedrske elektrarne, medtem ko prvi scenarij do leta 2050 predvideva intenzivno izrabo OVE. Do leta 2030 med scenarijema ni razlik, saj se pri obeh pričakuje povečan obseg investiranja v vse vrste OVE. Po letu 2030 pa se slednji razdeli v dve smeri možnega razvoja: jedrski scenarij in scenarij z OVE. 
Izpostavil je cilje in usmeritve pri porabi oskrbe s plini, ki so: URE na prvem mestu, kar pomeni uvajanje novih tehnologij v industriji ter izraba odvečne toplote, kar bo prispevalo k manjši porabi zemeljskega plina. Naslednja usmeritev je prehod na OVE in nizkoogljične pline, in sicer vsaj 10 odstotkov do leta 2030 in sto odstotkov do leta 2050, vsaj pet odstotkov domače proizvodnje ter diverzifikacija dobavnih virov in poti. Za to pa bo potrebna izgradnja in prilagajanje infrastrukture vodiku in povezovanje v regiji že do leta 2030 – 2035, kar se iz leta v leto dopolnjuje. Cilj je, da bi do leta 2030 zagotovili pet odstotkov domače proizvodnje vodika in drugih nizkoogljičnih plinov, za kar pa botreba vzpostaviti spodbude. Cilj v strukturi OVE in nizkoogljičnih virov je raba plinov 10-13 TWh električne energije, saj se pojavlja vprašanje proizvodnja električne energije pri izstopu iz premoga. Če se bomo dejansko odločili za jedrsko elektrarno, potem bo poraba še nekoliko večja. Kot možna rešitev na področju prometa se v prvi vrsti kaže biometan. Vodik je eden izredno povezovalnih elementov v sektorjih prometa (težka tovorna vozila in avtobusi), industrijski procesi in SPTE. V oskrbi s plini do leta 2030 lahko pričakujemo postopno povečevanje domače proizvodnje OVE in nizkoogljičnih plinov in zmanjšanje uvozne odvisnosti. Viri električne za proizvodnjo vodika leta 2030 naj bi bili po obeh scenarijih (dodatni ukrepi in jedrska energija ter dodatni ukrepi in OVE) OVE, od leta 2035 do 2045 viški sončnih elektrarn, ter od leta 2045 v prvem scenariju jedrska energija in v drugem scenariju viški sončnih elektrarn. Vrste vodika pa zeleni vodik. Kot je poudaril, brez krepitve zmogljivosti, povezovanja, sodelovanja, raziskav in inovacije ne bo šlo. Treba bo povečati vlaganja v raziskave in razvoj ter usposabljati in izobraževati kadre.

VIR: Naš Stik