Kustosinji: Maša Knapič in Carmen Santesmases (2orde)

Galerija sodobne umetnosti, 13. 10. 2023 - 14. 1. 2024 

Pod dela, ki jih predstavljamo na tej razstavi so se podpisali Pau Lorenzo, Carmen Borges, Phil, Neo Nor, Sara Skenderija in Karin Vrbek. Velikodušno so se odzvali na vabilo k sodelovanju z nama, Mašo Knapič, umetnico, in Carmen Santesmases, pesnico (skupaj sta 2orde). Razumeli smo se in čutili, da se spopadamo z enakimi konflikti. Živimo v mestih, za katera sumimo, da nam niso pripravljena zagotoviti službe, doma in življenja. Vendar pa razumemo naš položaj kot uporniškega proti establišmentu, za katerega verjamemo, da je mrtev, a še vedno na oblasti. Poleg tega se sprašujemo o posledicah zavračanja uveljavljenih družbenih norm. Ob tem smo še vedno zmožni najti razloge za premik, za ustvarjanje, za vero in za to, da prenehamo nihati v vetru kot polje zrele koruze. Ta razstava, tukaj in zdaj, je poskus, da bi ponudili začasno rešitev za naše skupne težave.

*

Ali obstaja nekaj, kar lahko mi (ali kdo od nas) - kot udeleženci razstave, pa tudi vi, kot oseba tukaj - imenujemo skupnost, v kateri sodelujemo? Obstaja skupina posameznikov, s katerimi se srečujete, s katerimi si delite ideje, stališča, strahove in upanje?  

(Moderni/sodobni) muzeji so prevzeli vlogo oblikovanja neke vrste "skupnosti". Muzeji, kot javne ustanove, bi morali pripadati ljudem, tako da bi si jih brez nadzora prisvojila množica gledalcev, ki bi bila aktivno vključena in bi lahko sodelovala v dejavnosti muzeja. Zavedati bi se morali svoje odgovornosti za zbiranje del in oblikovanje zbirk, saj je naloga muzejev graditi spomin na prihodnost. Naša naloga (naloga gledalca, umetnika, človeka) pa je, da poskušamo ohraniti upanje - verjeti v nekaj, česar nismo videli. Pri tem so se pojavila prva vprašanja: Kako ti kraji (muzeji) skrbijo za novince – zlasti za mlade umetnike, to smo namreč mi prav zdaj? In kaj lahko mi, ti novinci, s tem storimo? Obstaja možnost za funkcionalno simbiozo med nami?

Večno nenapisano pismo predstavlja problem, ki ga želimo začasno rešiti. Deloma je ta razstava pismo, ki želi pustiti sled in nadaljevati dolg seznam pobud z istim ciljem: vzpostaviti dolgoročne odnose, ki bodo zagotovili našo kvir prihodnost. Je pogled v trikotnik vprašanj, ki so nas spodbujala med procesom nastajanja te razstave: /vera (upanje) – skupnost – muzej\. Se počutimo kot del nečesa, čemur bi lahko rekli skupnost? Imamo upanje? Ga delimo z nečim/nekom? In kako se vse to prevede v razstavo / kakšen je naš odnos do institucije? 

Vprašanje vere: V svoji knjigi Cruising Utopia José Esteban Muñoz predlaga pojmovanje utopije, ki izhaja iz ideje upanja kot možnosti za kvir prihodnosti, ki temeljijo na preteklih dogodkih: posebnih stvareh, ki so se zgodile in za katere je pomembno, da jih poznamo in ponovimo. Historiografija – preučevanje in pisanje zgodovine – kaže, kako pomembno je, da je preteklost prisotna, da prepoznamo močne stvari, ki so se zgodile in ki se jih je koristno spominjati. Poznavanje preteklosti je namreč tisto, ki nas bo vodilo v prihodnosti. Iz globokega prepričanja v revolucionarni potencial umetnosti si delimo kritično moč. Ta moč nam omogoča, da svoj diskurz preoblikujemo z različnimi vprašanji, se nenehno zavedamo teh sprememb in se prilagajamo boljšim oblikam protesta, kritike, prisvajanja in ljubezni. Politična domišljija je prostor aktivizma, militantnosti. 

V to razstavo vsak od nas prinaša preteklost iz naših lokalnih kontekstov. Prevzame obliko podobnega razumevanja umetniške produkcije in umetniškega položaja. Preteklost, zgodovina, se prenese sem z našim edinstvenim političnim vnosom, prepletenim z vsem ostalim.

Kvir prihodnost je ideja, ki jo tukaj razumemo kot priložnost, da vsakdo počne stvari na določen način, ki priznava naše razlike. Izraz kvir se nanaša na zgodovinsko drugačnost, ki je bila izrinjena iz pripovedi. Gre za izraz, ki priznava, da lahko vsakdo ponovno pridobi svoje znanje in glas. Kvir pomeni, da verjameš, da je tvoja zgodba vredna pripovedi in da je tvoje znanje dejansko znanje. Pomeni tudi legitimacijo samega sebe skozi lastne kanale in ne skozi kanale moči. Tako bomo preusmerili zgodovinsko neravnovesje in historiografsko prizadevanje za zamišljanje kolektivne prihodnosti.

Poskusimo sprejeti protislovja, neznano, grdo, gnilo in vse, kar je v redu in si dovolimo, da dejansko deluje. Ocenimo ali je bil sistem dejansko zgrajen z dobrimi nameni, ko je šlo za nas. Eksperimentirajmo z besedo kvir na način, ki predstavlja novo priložnost za tiste, ki jih je zgodovina pozabila. Poskusimo ustvariti nova pravila za našo igro, sprejmimo subjektivnost in objektivnost. Iščimo nestabilnost, nerodnost, napake. Poznamo nekatere nove stvari, nekaterih starih pa se ne zavedamo. Boljši smo od preteklosti, vendar pa smo tudi slabši od preteklosti. 

Obstaja potreba po premiku. Obstaja prostor za nestabilnost. En sam razlog premakne zadeve iz njihovega prvotnega mesta, da bi jih prevedel v nekaj drugega. Sprejemamo, da smo elastičen organizem, ki se upogiba, polni, diha in se po potrebi tudi samouniči. V tem primeru, so se umetniki iz Madrida, Ljubljane in Celja, (Španije in Slovenije > unit-e-s) osebno preselili sem ali pa so premestili svoja dela, da bi prenesli in delili njihov pomen. Da bi govorili o nepredstavljivih odnosih in vživetjih, se pogovarjali o posledicah prehodov, sprejeli neuspeh, raziskovali identiteto, umazanijo, podzemlje bleščeče resničnosti, v smeri čutnega, prvinskega, zvočnega, se ne bati pogledati v neznano, iskati unheimlich, liminalno in na splošno prežati v praznini neštetih ponovnih izumov resničnosti. Neskladje besed, ki omogoča kolektivno bitje. S tem pisanjem se trudimo, da bi nekam prišli, vendar to ni nikoli dokončno pismo. Toda dobili smo priložnost, da cenimo delo drug drugega, da zaupamo v skupno delo. Gojimo upanje in si dajemo zaupanje. Veliko stvari še vedno ostaja neizrečenih.

In, kolikor je pač vredno, 

Kamorkoli vas ta razstava popelje, 

še vedno ostaja pismo, večno nenapisano.

VIR: Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti