Ustavno sodišče se je pred končno odločitvijo o skladnosti z ustavo delov zakona o varstvu okolja, ki se nanašajo na novo ureditev proizvajalčeve razširjene odgovornosti za tok odpadkov, odločilo obrniti na Sodišče EU-ja. Določene člene zakona, ki jih izpodbijajo družbe za ravnanje z odpadki, je ustavno sodišče zadržalo že lani.

Ustavni sodniki tako pred vsebinsko presojo o členih, ki so predmet ustavne presoje, Sodišče EU-ja prosijo za predhodno odločanje o vprašanjih glede delov listine EU-ja o temeljnih pravicah; pogodbe o delovanju EU-ja, načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, direktive EU-ja o storitvah na notranjem trgu ter direktive EU-ja o odpadkih.

Ustavno sodišče zanima, ali se lahko glede na trenutni evropski pravni red na področju odpadkov za podjetje, ki je pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena iz drugega odstavka 106. člena pogodbe o delovanju EU-ja, šteje pravna oseba z izključno pravico do izvajanja dejavnosti skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti za istovrstne proizvode na ozemlju Slovenije.

Ustavne sodnike tudi zanima, ali je takšna družba obvezana v zvezi z opravljanem te dejavnosti sklepati pogodbe tako s proizvajalci, ki imajo obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti, kot z gospodarskimi družbami, ki bodo izvajale zbiranje in obdelavo odpadkov.

Ob tem ustavni sodniki najvišji sodni organ EU-ja sprašujejo, ali je treba relevantne dele evropskega pravnega reda razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi, po kateri sme dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti za istovrstne proizvode opravljati le ena pravna oseba na ozemlju članice EU-ja na nepridobiten način, torej tako da prihodki ne presegajo dejanskih stroškov za skupno izpolnjevanje obveznosti in da mora ta pravna oseba dobiček uporabiti le za izpolnjevanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti.

Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ustavne sodnike zanima, ali je treba evropski pravni red razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, po kateri članica EU-ja dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti za istovrstne proizvode iz regulirane pridobitne tržne dejavnosti, ki jo opravlja več gospodarskih subjektov, spremeni v dejavnost, ki jo sme izvajati le ena organizacija in ki mora to dejavnost izvajati nepridobitno.

Ustavno sodišče sprašuje tudi, ali je treba določbe prava EU-ja razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri zaradi uveljavitve nove zakonske ureditve ta posega v razmerja tako, da prenehajo veljati vse pogodbe, sklenjene med podjetji, ki so izvajala dejavnost po prejšnji ureditvi, in proizvajalci, ki imajo obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ter med podjetji, ki so izvajala dejavnost po prejšnji ureditvi, in podjetji, ki izvajajo dejavnost zbiranja in obdelave odpadkov iz proizvodov, ki so predmet izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti.

Vprašanje Sodišču EU-ja je tudi, ali je treba v okoliščinah sprejetja nove zakonske ureditve načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da je treba določiti prehodno obdobje in/ali sistem nadomestil. Če je odgovor pritrdilen, ustavne sodnike zanima, katera merila opredeljujejo razumnost prehodnega obdobja oziroma razumnost sistema nadomestil.

Ustavno sodišče je na Sodišče EU naslovilo še več vprašanj, kako si razlagati evropski pravni red.

Do odločitve Sodišče EU-ja o teh vprašanjih se vsebinsko odločanje o delih zakona o varstvu okolja, ki so predmet ustavne presoje, prekine.

Na ustavno sodišče so se sicer obrnili družba Interzero, ki je imetnica okoljevarstvenega dovoljenja za upravljanje skupnega sistema upravljanja komunalne in nekomunalne odpadne embalaže ter imetnica odločb o potrditvi skupnega načrta ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, z odpadnimi nagrobnimi svečami in z odpadnimi baterijami in akumulatorji, ob njej pa še njen lastnik in pri njej zaposlene osebe ter gospodarske družbe, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost.

Pobudniki nasprotujejo rešitvi iz leta 2021 sprejetega zakona o varstvu okolja, v skladu s katero bi dejavnost skupnega izpolnjevanja obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti od leta 2023 opravljal le en subjekt za vsak tok odpadkov, in sicer neprofitno. Za izpolnjevanje svojih obveznosti bi morali v skladu z zakonom proizvajalci sami ustanoviti tako organizacijo, njena naloga pa bi bila skrb za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev s čim nižjimi stroški in ne za čim večji dobiček, je v času sprejemanja zakona lani pojasnjevalo ministrstvo.

Pobudniki ustavne presoje zatrjujejo, da je z izpodbijano ureditvijo poseženo v njihova pričakovana pravna upravičenja, do poslabšanja položaja podjetij naj bi prišlo nepričakovano. Zakonodajalec za preoblikovanje sistema v neprofitnega naj ne bi imel stvarnega razloga, ki bi bil utemeljen v prevladujočem javnem interesu. Med drugim menijo tudi, da je ureditev v novem zakonu v neskladju s pravico do zasebne lastnine ter pomeni nedovoljeno omejitev svobode ustanavljanja in opravljanja storitev. Prepričani so, da je država kršila evropska pravila o notifikaciji zakona Evropski komisiji.

Že lani junija je ustavno sodišče del členov zakona, ki so predmet ustavne presoje, zadržalo.

 Vir: MMC RTV

VIR: Zelena Slovenija