Udeleženci izleta smo se zbrali ob 7.00 uri na avtobusni postaji v Domžalah. Dan se je začel prijetno klepetavo, kot vedno. Pričakovanje napovednika izleta od organizatorja, vodje literarnega krožka v Lipi Domžale ga. Jane Ozimek. Seveda, pozdrav predsednika Lipe Domžale Marjana Ravnikarja, ki nam je zaželel prijeten dan.

Vožnja je minevala ob poslušanju, gradiva pesnika Dragotina Ketteja. On je bil rdeča nit programa.

Prispeli smo do naše prve napovedane točke: Ekomuzej Pivških presihajočih jezer, kateri predstavlja zgodbo o vodi na kraškem, kjer so padavine neenakomerno razporejene. Tako pride do velikega nihanja gladine kraške podtalnice. Ob visokih vodah je v dolini sedemnajst presihajočih jezer. Vpliv teh jezer vpliva na življenje domačinov v pokrajini: mokrih in suhih travnikov, gozdov in jam. Muzej nudi: spoznavanje življenja ob presihajočih jezerih, raznolikost rastlinskega in živalskega sveta ter film s čudovitimi posnetki jezer. Razlaga vodiča je bila jedrnata.
Naša literatka Jana nas je seznanila, da se je v vasici Zagorje šolal naš pesnik D. Kette. V tem kraju je poučeval njegov oče Filip Kette. Ni pomota, njegov oče je imel priimek kot je naveden. Lokalni vodič je predstavil še mnogo zanimivih stvari. Omeniti je potrebno kamnite pivške križe, na videz skromne, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine ljudi na tem območju. Dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik: Po poteh kamnitih križev na Pivki in Košanski dolini. Ura je kazala, da moramo naprej.
Ilirska Bistrica, ogled centra mesta in Knjižnice Makse Samsa. Najprej ogled slapa Sušec. Iz središča  Ilirske Bistrice greš proti staremu delu mesta in tam po skoraj skriti stezici ob potoku, ki te pripelje do slapu. Vode je bilo dovolj, da smo slap videli v vsej njegovi veličini, ki se peni po zeleni podlagi mahu. Od tu nazaj v mesto, ki je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema vzhodni del Brkinov, Podgrajskega podolja, Reško dolino in gozdnato Snežniško planino. Skozi mesto teče rečica Bistrica, ki daje poseben čar mestu.

Obisk knjižnice Makse Samsa. Zaključila je učiteljišče in v Tolminu diplomirala. Kot učiteljica je službovala v več mestih. Zaradi bolehnosti je pustila službo in se vrnila v svoj rojstni kraj v hišo ob Veliki vodi, kjer je odraščala. Vsakodnevno je zahajala v Ilirsko Bistrico. Skrajšala si je pot in bredla čez Vel’ke vode, vsakodnevno. Ko je bila obletnica rojstnega dne Srečka Kosovela je zabredla v strugo reke, da jo prečka. Verjetno zamišljena, ker je bila to ljubezen njenega življenja, mala nepazljivost in se utopila.
Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi. Izšle so njene samostojne zbirke: Nekaj pesmi, Bleščeče prevare…
V prijetnih prostorih knjižnice so nas sprejeli knjižničarki, ki sta predstavili njeno življenjsko pot in ogled filma, dostopen je na „You Tube“. Kratek recital in pot naprej.
Kosilo na turistični kmetiji Ivankotovi. Okrepčali smo se z dobro hrano in poklepetali o dogodkih, ki so bili za nami.
Odhod na Prem, rojstni kraj Dragotina Ketteja.
Ogled cerkve sv. Helene, ki je naslednica stare cerkve. Zidana v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. Cerkev vredna ogleda. Poslikal jo je Tone Kralj. Stoji v bližini gradu Prem, naslednji ogled.
Grad Prem je povezoval dolini Pivke in Reke z notranjostjo Istre. Stoji na rimski utrdbi. V pisnih dokumentih je omenjen že v 12.stoletju. V svojem obdobju je menjal več lastnikov. Precej zanemarjenega, je leta 1927 kupil tržaški zdravnik, ljubitelj starin Bruno Zuccolini. Grad je obnovil in ga uporabljal za svojo počitniško rezidenco. Sedaj upravlja grad TIC Ilirska Bistrica. Vodenje po gradu je bilo zanimivo.
Nadaljnja pot nas je vodila k ogledu šole, kjer je živel D. Kette v prvih letih življenja in njegovo ustvarjanje v kratkem ciklu življenja.
Rojen v Premu pri Ilirski Bistrici 19.1.1876 – 26.4.1899 umrl v Ljubljani.
V zgodnji mladosti je izgubil mamo. Na očeta ga vežejo prijetni spomini, predvsem se spominja igranja klavirja. Pri petnajstih letih izgubi očeta, skrbništvo prevzame stric Janez Valenčič. Preživi nekaj burnih let. Vrne se v gimnazijo v tretji razred. Postane član in tajnik literarnega dijaškega društva Zadruga. V tem društvu so bili tudi: Josip Muren, Oton Župančič in Ivan Cankar. Bil je nadarjen in razgledan predaval je v drugih jezikih, poučeval je ruščino. Iz šole so ga izključili, ker ni plačeval šolnine. Preživljal se je z inštrukcijami in novinarstvom.
Omenimo nekaj njegovih srečnih dni, ko je živel v Novem mestu, kot najlepši čas. Imel je ugled pravega pesnika. Zahajal je v čitalnico, gostilno in plesne vaje, radoživi veseljak je bil povsod priljubljen. Zaljubil se je v 16. letno hčerko sodnega svetnika Ano Smolo. Z njo ni bil nikoli v zvezi.
Maturiral je leta 1898 in odšel v Trst, tu so ga potrdili za služenje vojaškega roka. Kmalu je zbolel za tuberkulozo, odpuščen iz vojske. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je umrl pri prijatelju Josipu Murnu v Cukrarni.
Pisal je kratko impresionistično prozo ter dela za otroke: basni, pravljice, otroške pesmi in povesti. Njegova najbolj znana pravljica je Šivilja in škarjice. Mladinska dela so prevedena v tuje jezike.
V času svojega življena ni ničesar izdal v knjižni obliki. Njegove pesmi je uredil Anton Aškerc. Izšle so pod naslovom Poezije. Ostalo poezijo, pesmi in prozo za otroke pisma v obliki Zbranega dela je uredil France Koblar, leta 1940.
Omeniti je potrebno, da so nekatere pesmi tudi uglasbene. Kako kratko življenje in ogromna zapuščina, neprecenljivo bogastvo.
Kaj vse nosi njegovo ime. Za časa življenja ni bil cenjen in večji del brez sredstev. Tako je življenje. Kaj vse bi še lahko napisal, a moraš končati.

Zahvala gre ga. Jani Ozimek, ki je predlagala in vodila ekskurzijo, katero smo zaključili polni vtisov, od ogledov do recitala Kettejeve poezije.
Lipi, ki je podprla in speljala izlet.

Smo v pričakovanju v novem šolskem letu, da bo na programu še podoben izlet.

Rokopis pesmi, ki je razstavljen v njegovi domači vasi: Aj, ta lepa krčmarica.

VIR: domžalskenovice