Slišati je pristransko. Morda do neke mere je. A tako so mi govorili prijatelji in znanci, ko sem se pripeljal s poltovornjakom, ki v marsičem izstopa. Nerad jih ocenjujem s kratkimi besednimi zvezami, a ko pomislim nanj, se mi hitro utrne naslednja.

»Uglajeni robustnež«.
Poltovornjaki mi pogosto zapustijo mešani toplo hladni občutek. Brez težav začutiš prostrane ameriške prerije in svobodo iti skoraj kamorkoli. Kdo si tega ne želi? A po drugi strani me rahlo zmrazi, ko pomislim na parkiranje. Ne govorim na pamet. V ljubljanskem nakupovalnem središču sem ga lepo počasi in previdno potisnil na začrtano parkirno mesto. Kolikor je le šlo, da ne bi s sprednjim delom trčil v zid. Ko se le ne bi obrnil med hojo proti vhodu. Z dobrim metrom je še vedno »štrlel« na cesto. Poltovornjaki so veliki. Ni važno kateri. Fordov Ranger, njegov klon Amarok, Toyotin Hilux, o njem vem kaj prida, ali SsangYong Musso Grand. A vseeno se mi je ta bolj vtisnil v spomin. Ne, ker bi bil boljši, v resnici ni, temveč, ker je drugačen. In to danes pomeni veliko.
 

Bolj ga gledaš, bolj ti je simpatičen
Pri SsangYongu natančno vedo, kaj je in komu je namenjen. Musso ni »frajerski« avto, s katerim bi se šopirili, čeprav mu v tej izvedenki lepotnih dodatkov ni manjkalo, temveč delovni stroj. Všeč mi je takšno razmišljanje, kajti ko ga pogledaš v tej luči, te nekatere stvari manj motijo in začneš razumeti, zakaj nekaj ima oziroma nečesa nima. Ampak vseeno. Vem, da je keson namenjen prevažanju marsičesa, a ker je bil avto nov, sem vseeno čutil rahlo zavoro, da bi nanj vrgel kar koli pretirano umazanega. Tudi zato ne, ker sem tam prevažal osebno prtljago, kadar je bila zadnja klop zasedena.

Kadar razmišljaš tako, takrat je skoraj nujno, da je na kesonu rolo pokrov. Čeprav zasede kar nekaj prostora in omeji, kako dolge zadeve lahko tam voziš ob zaprti stranici. Ko sem jo že omenil. Preverjeno ima trdne tečaje. Ne dovoli zgolj skakanja po njej, mogoče jo je uporabi kot vzvod, da naložiš kar koli težjega in daljšega, ko blizu ni nikogar, da bi ti pomagal. Saj sem tekel, da je Musso delovni stroj.

Lepota je vedno subjektivna. Ko sem ga prvič pogledal, se mi je zdel nekoliko preveč »škatlast«. Ampak razmeroma kmalu ti postane robatost všeč. Opazil sem, da je pritegnil poglede, še posebej od spredaj. Nisem spraševal, zakaj. Morda, ker ga ni pogosto videti na naših cestah ali pa res izstopa. Meni in moji boljši polovici se je prikupil in dejstvo, da se je prikupil njej, šteje največ.
 

Lepa razmejitev med kabino in kesonom

Pri poltovornjakih je vedno kompromis med prostorom za potnike in velikostjo kesona. Ker sta v sprednjem delu dve vrsti, je manjši, kot bi bil, če bi bila spredaj samo sedeža za voznika in sovoznika. A tako pač je pri takšni konfiguraciji. Vseeno pa nimam dosti očitati prostornosti potniške kabine. Razen nadpovprečnih velikanov se bodo ostali celo zadaj počutili udobno. Zaradi kakovosti sedežev in dovolj prostora tako za glavo kot za kolena. Pri vsem tem bi skoraj pozabil na najbolj pomembno. Med vožnjo sediš visoko in imaš odličen pogled na cestišče. Meni na primer, to veliko pomeni. Sploh na naših cestah, na kateri gneče niso nič pretresljivo posebnega.

Dejal sem, da je Musso delovni stroj. Tako nanj gledajo in tako so ga oblikovali. Ko pogledaš tako, potem hitro dojameš, da se v njem zlahka pelje pet odraslih z vsem orodjem in materialom na kesonu. Takrat tudi ne moti, da je notranjost klasična. Vključno z veliko ročico samodejnega ročnega menjalnika. Da ne bo pomote. S tem ni prav nič narobe.
 

Ne skriva, da je velik in težak

Pogosto se mi zareče, da konjiček ali dva ne bi bila odveč. Verjetno se ne bi ravno branil močnejšega agregata, toda vgrajeni je zadoščal med vožnjo po avtocestah, vijuganju po zavitih gozdnih cestiščih, čeprav sem moral zaradi slabega vstopa in dolžine dvakrat na bolj ostrem ovinku ustaviti, zapeljati nazaj in ponovno odviti, in celo med plezanjem po strmem kolovozu. Vgrajeni štirikolesni pogon je kos marsičemu, celo ko je vozilo oblečeno v pnevmatike za lepše podlage in ne za kamnito blatna brezpotja. Kaj bi šele bilo, če bi bil obuto v terenske. Že z izbiro manj močnega štirikolesnega pogona (4H), običajno boš vozil z dvokolesnim, se Musso spremeni v »poskočnega kozla«, z načinom 4L pa je sposoben splezati povsod tja, kamor je smiselno priti z vozilom.
 

Čeprav ne skriva teže, upravljanje še zdaleč ni zahtevno. Na trenutke sem si sicer želel, da bi bili elementi podvozja nastavljeni za odtenek mehkejše, predvsem, da ne bi bolj slišal kot čutil neravnim na avtocestah. Na regionalnih cestah težav ni, saj so hitrosti nižje. Musso nudi samo dva načina vožnje, ekološkega (eco) in močnega (power). Ker poraba še zdaleč ni mala, kazalec se je po desetih dnevih raznolike vožnje ustavil malce pod devetimi litri, se splača večino voziti v prvem. Meni je več kot zadoščal. Sicer pa podvozje omogoča natančno krmiljenje in razmeroma malo nagibanja v ovinkih, kljub nadpovprečni višini.

VIR: Ssangyong