»Tinca, piši,« bi lahko začeli ta sestavek, če bi ga začeli po njegovi navadi. Dr. Hribernik – zdravnik, ki se ga nekoliko starejši občani še spominjajo
Mateja P.
»Tinca, piši,« bi lahko začeli ta sestavek, če bi ga začeli po njegovi navadi. Dr. Hribernik – zdravnik, ki se ga nekoliko starejši občani še spominjajo, nekoliko mlajši pa so o njem zagotovo že kaj slišali. Po rodu ni bil Idrijčan, je pa v svojem obdobju nedvomno zaznamoval življenje v Idriji, zato mu tu namenjamo nekaj besed.
Ivan Hribernik je več kot trideset let z družino živel v Idriji in tu služboval kot zdravnik. Rojen je bil v Trstu, kjer se je šolal, po služenju vojske pa je študiral medicino v Zagrebu in na Dunaju. Na začetku je služboval kot pomožni zdravnik v Trstu, kjer se je začel zanimati za pljučne bolezni, leta 1927 pa je nastopil kot terenski zdravnik in ginekolog v Idriji, ki je takrat imela 10.000 prebivalcev in dva zdravnika.
Takrat so bile razmere v zdravstvu težke, ženske so rojevale doma, oskrbovati je bilo treba številne vojne invalide in rudarje, ki so v slabih razmerah delali v rudniku živega srebra. Veliko je bilo tuberkuloznih bolnikov in v Idriji je začel delovati prvi podeželski protituberkulozni dispanzer na Primorskem, ki je dr. Hriberniku omogočal zgodnje odkrivanje, zdravljenje in preprečevanje tuberkuloze pljuč. S to boleznijo se je spopadal z modernimi metodami in kirurškimi posegi ter je redno sodeloval z bolnišnico na Golniku.
Dobro je poznal življenje in delo rudarjev, še posebej zastrupitve z živim srebrom, zato je sodeloval z vodilnimi svetovnimi zdravniki medicine dela. Od leta 1946 je pretežno zdravil rudarje in postal direktor rudniške ambulante. Tu je s sodelavci opravljal preventivne preglede in preučeval zaščitna sredstva, ki bi rudarjem omogočala boljše pogoje za delo. Uradno ni bil specialist medicine dela ali pulmolog, kljub temu pa se je trudil dokazati, da rudarji v idrijskem rudniku, čeprav je stroka to tedaj še zanikala, obolevajo za silikozo.
V strokovnih krogih je bil cenjen zaradi svojega boja proti tuberkulozi, v Idriji je bil poznan kot vsestranski ljudski zdravnik. Poznal in spremljal je cele generacije ljudi, ki jim je bil vedno na voljo in jih je tudi obiskoval na domu. Rudarje je imel rad in je dobro poznal njihovo delo, pa tudi njihove navade in razvade. Ko so se v ambulanti pojavljali rudarji, bolni po prekrokani noči, je sledila kar pogosta diagnoza: »Včeraj pijan, danes bolan, jutri na delo.« Poskrbel je tudi za marsikatero anekdoto in za zaključek eno izmed njih objavljamo tu:
Knap simulira
Ankat je en knap paršu v ordinacije. Je zglidav vas zlumlen ad revme, tulk ga je matralu, tud premaknt se ni maugu. Duhtar se suče akul nega pa mu kar naankat pade svinčnik natla. V cugu se mažakar sklun m pa pabjere svinčnik: »Izvolte, gaspud duhtar!« Nu, duhtar se pa abarne h Tinc pa prav: »Tinca, piši: mažakar je zdrav. Jutri na delo!«
Ankat je en knap paršu v ordinacije. Je zglidav vas zlumlen ad revme, tulk ga je matralu, tud premaknt se ni maugu. Duhtar se suče akul nega pa mu kar naankat pade svinčnik natla. V cugu se mažakar sklun m pa pabjere svinčnik: »Izvolte, gaspud duhtar!« Nu, duhtar se pa abarne h Tinc pa prav: »Tinca, piši: mažakar je zdrav. Jutri na delo!«
(Vir: Obrazi slovenskih pokrajin – Danila Zaletel, L. Kleindienst: Bam knapa vzela, bam zmeraj vesela)
VIR: Občina Idrija
