GRAD → koncepti, predmeti, prostori

Odprtje razstave: četrtek, 13. junija 2024 ob 19. uri!

»Predstavljeni koncepti, predmeti in prostori izhajajo iz svojega časa, vendar jih ta ne določa.«

Na gradu Fužine poleg prepletenih plasti grajske zgodovine danes domuje tudi zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje: eklektičen, a s svojevrstno notranjo logiko prežet nabor dokumentacije in predmetov, povezanih s prostorom in snovnostjo.

Neposredno soočenje gradu in muzejskih predmetov v središče ne postavlja stavbne zgodovine, ampak predvsem življenje gradu, ki skozi stoletja ustvarja točke prelomov in skupaj z okoliško naravo spodbuja vedno novo mišljenje, znanje, invencije. Razumevanje zbirke, pa tudi gradu, njene trenutne lokacije, kot odprte in fluidne časovno-prostorske entitete sedanji trenutek vpenja v kontinuiranost zgodovine, s tem pa ga opolnomoči in se neizogibno sprašuje: kako dalje?

Postavitev razstave izhaja iz elementov prostora: jarek, polje, soba, stolp, reka in dvorišče niso zgolj anonimna prizorišča, temveč aktivno soustvarjajo izkušnjo razstave. Predmeti iz muzejske zbirke, predvsem takšni, ki so javnosti manj znani, govorijo o konceptih, ki izhajajo iz bivanja na gradu in njegove prostorske pojavnosti, vendar so univerzalni, vseprisotni in vedno aktualni. To so koncepti, ki jih razstava izpostavlja skozi svoje teme: zasedbe in osvoboditve, strategije samooskrbe, nevsakdanja domačnost, produkcija vednosti, materialnost v pogonu ter preseki javnega in zasebnega.

Predstavljeni koncepti, predmeti in prostori izhajajo iz svojega časa, vendar jih ta ne določa; njihove sopostavitve ustvarjajo nove odnose in dialoge med predmeti, arhitekturo, posamezniki in javnostjo. Novo branje predmete reaktivira, mednje vnaša napetost: v novih prostorskih konstelacijah, iztrgani iz konteksta svojega osnovnega pomena in funkcije, razpirajo še neraziskane, današnjemu času lastne in aktualne pomene. Muzej in njegova lokacija s tem nista le negibno mesto preteklosti, ampak sta aktivno udeležena v produkciji sodobne ustvarjalnosti in kulture.

Razstava GRAD→ Koncepti, predmeti, prostori skozi šest univerzalnih konceptov človekovega bivanja povezuje naselitve gradu Fužine z zbirkami Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki predstavljajo izhodišča za razmišljanje tako o vsebini razstave kot samostojno raziskovanje za vsakega posameznika.

Jarek → Zasedbe in osvoboditve
Že Vid Khisl, ko stoji leta 1528 na travniku blizu Studenca in mu pred očmi migeta podoba bodočega gradu Kaltenbrunn, ve: vsaka oblast se mora slej ko prej braniti. Zato okoli gradu izkoplje jarek.
  Grad je prostorska dominanta, izkaz moči tistega, ki v njem domuje. Vsebino mu odreja vsakokratna oblast glede na svoje potrebe in strateške cilje. Menjajo se manjši in večji lastniki, mimo koračijo vojske — vsakdo lahko sprevidi, da sta tako lokacija gradu kot njegova snovna mogočnost dragoceni orodji za obvladovanje okoliškega prostora, hkrati pa tudi eden izmed ključev do njegove osvoboditve.
   V 19. stoletju francoska vojska v gradu uredi bolnišnico. Leta 1939 preide ozemlje ob zgradbi v najem države, ki tukaj uredi novo vojaško vadišče. Ob tem Glas naroda pohvalno zapiše, da »dobi s tem Ljubljana kot najvažnejše in največje mesto ob dveh državnih mejah svoje prepotrebno vojaško vežbališče, saj se je do zdaj naša hrabra vojska morala vežbati po zelo oddaljenih krajih [...]«. Med drugo svetovno vojno italijanska okupatorska vojska v gradu uredi vojaško bazo in ga po treh letih zapusti popolnoma opustošenega. Mimo gradu teče žična ograja, ki okupirano Ljubljano ločuje od njene okolice: zeleni obroč okoli mesta, ki še danes opominja nanjo, je predmet obravnave številnih prostorskih načrtovalcev in sooblikuje identiteto fužinskega gradu.
   Renesančna utrdba danes gosti muzej, prostor odprtosti in povezovanja, prostor premišljevanja zgodovine. Lahko obrambni jarek danes odnose vzpostavlja, ne pa ločuje? Grad s trenutno vsebino podeljuje moč vednosti in ustvarjanju novih znanj. S svojo spoštljivo, a subverzivno pozicijo izziva kanon in dopušča priglaševanje spregledanih, vzporednih zgodovin.

Polje → Strategije samooskrbe
  Že sama imena okoliških krajev - Polje, Zalog, Zajčja dobrava - opominjajo na to, da so v  okolici fužinskega gradu do nedavnega prevladovali travniki, njive in gozdovi. Rodovitna zemlja je posestvu zagotavljala relativno prehransko samooskrbnost. S pametnimi potezami Fidelisa Terpinca, ki je v 19. stoletju tukaj uvajal najnaprednejše inovacije v kmetijstvu, lahko Fužine z moko zalagajo velik del Kranjske in tudi Trst.
  Fotografije iz opusa Karla Kocjančiča dokumentirajo vsakodnevna namizna tihožitja z začetka 20. stoletja. Muzejska zbirka hrani mnogo predmetov, ki se navezujejo na posodabljanje domačega gospodinjstva v času po drugi svetovni vojni, in kar tedanjega ruralnega človeka vodijo v življenje sodobnega delavca. Veliki tehnološki preskoki, tudi na ravni posameznikov in družinskih skupnosti, kličejo po nagovarjanju široke javnosti, promovirajo nove načine urbane samooskrbe ter spodbujajo razmišljanje o zveznosti nenadnega prehoda iz kmečke v delavsko družbo.
  S sodobnimi projekti, kot sta BIO, ki v zadnjih edicijah čvrsto poudarja nujnost sonaravnega oblikovanja, ter Center za kreativnost, ki podpira sodobno rokodelstvo, fužinski grad ostaja kraj daljnosežnih zamisli o samooskrbi. Ta danes pomeni tako kratke in transparentne lokalne prehranske verige kot skrb za biotsko pestrost in družbeno pravičnost, pa tudi podajanje ustvarjalnih odgovorov na sodobna vprašanja s pomočjo starih praks in znanj.

Soba → Nevsakdanja domačnost
Niso vsi, ki bivajo na gradu, graščaki. Grad Kaltenbrunn je le eno izmed posestev rodbine Khisl, vendar ga ta že razmeroma kmalu razglasi za svojo rezidenco. Na gradu pozneje prebivajo tudi člani družine Terpinc - zakonca Fidelis in Josipina takrat, kadar je kateri izmed njiju odsoten, vzdržujeta bogato korespondenco. Ravno zato vemo, da je v tistih časih na gradu strašno mraz, saj Josipina Fidelisu piše, naj ji iz stanovanja na Mestnem trgu prinese krzneni plašč.
   S svojim obsežnim tlorisom grad skozi zgodovino gosti različne rabe: v njem denimo delujeta vojašnica in bolnišnica, danes je muzej. Po drugi svetovni vojni je preurejen v družbena stanovanja – fotografija Jožeta Gorjupa iz leta 1968 razkriva nevsakdanjo, a domačno podobo grajskega dvorišča, na katerem se suši oprano perilo.
   Odmevna razstava Stanovanje za naše razmere v petdesetih letih podrobno pretrese tedanje ideje o kakovostnem bivanju in zabeleži nekatere izmed najnaprednejših povojnih arhitekturnih zamisli, ki za nekaj desetletij tudi uspešno rešijo stanovanjsko krizo. Po osamosvojitvi se situacija znova zaostri in arhitekturni muzej se spričo desetletja naraščajoče stiske čedalje pogosteje ukvarja s temami bivanja in stanovanjske preskrbe. Z raziskavami, monografijami in razstavami, posvečenimi bivanju, se tako znova in znova posveča uveljavljanju te temeljne človekove pravice.

Stolp → Produkcija vednosti
Zgodovina gradu je že od nekdaj povezana s papirjem, tiskom in javnim širjenjem vednosti. Vid Khisl obožuje umetnost, predvsem glasbo, njegov sin Janž pa sodeluje pri ustanovitvi prve slovenske tiskarne. Knjige, ki jih z njegovo finančno podporo pošiljajo v svet, postanejo temelji slovenskega knjižnega jezika. V času reformacije predstavljajo mogočen opomin, da je znanje tem bolj bogato, čim dlje in čim bolj prosto ga razširjamo.
   Fidelis Terpinc med drugim ustanovi Papirnico Vevče, enega najstarejših še delujočih industrijskih obratov pri nas. Josipina Terpinc ter njene hčere in vnukinje v grad vpeljejo duh umetnosti in svetovljanstva, s tem pa njihova fužinska rezidenca postane pomemben dejavnik tedanjega meščanskega življenja Ljubljane. Tukaj pod oknom Emilije Garz vasuje Ivan Tavčar; grad obiskuje Fidelisova nečakinja, pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Turnograjska; Emilijine tri hčere tu slikarstva poučuje Ivana Kobilca.
   V stoletjih grad skupaj s svojimi prebivalci proizvede desetine, stotine kubičnih metrov tiskanega gradiva, na katerih izpisuje, povzema in preizprašuje svojo zgodovino. Pa vendar pri vsem tem še danes ne gre le za dokumentiranje, temveč za prepotrebne poskuse kontekstualizacije, ki nam razpirajo možnosti za vsakokratno razumevanje lastnega položaja v svetu. Danes ta proces ni več vezan le na tisk in fizične knjige, temveč se seli v digitalni prostor in hibridne formate.

Reka → Materialnost v pogonu
Vid Khisl in Janez Weilhamer v 16. stoletju z uspešnim vodenjem svoje trgovsko-obrtne družbe dosežeta najvišje – pridobitev plemiških nazivov, s čimer zagotovita vpis svojih rodbin v zgodovino. Ob vrsti mlinov, ki delujejo na Ljubljanici, kmalu zrastejo še fužina, kovačija, valjarna irhovine in nova steklarna. Vidov sin Janez leta 1577 kupi bližnji papirni mlin, ki še poveča družinsko premoženje.
   Fidelis Terpinc v prvi polovici 19. stoletja obrt na fužinskem območju obudi, obenem pa nadgradi delovanje obratov in se iz od izdelave omejenih serij preusmeri v industrijsko veleprodukcijo. Uvaja modernizacijo in številne tehnološke inovacije, s tem pa omogoči rast in razvoj svojih tovarn. Na mestu, kjer je stal Khislov papirni mlin, najprej osnuje oljarno, poleg nje pa čez nekaj let postavi papirnico, ki jo še danes poznamo kot papirnico Vevče. Terpinc upravlja še s tovarno strojil in barvil ter tovarno barvanega lesa.
   Smiselna in odgovorna uporaba materiala v luči okoljskih sprememb danes znova stopa v ospredje družbene zavesti. Fužinsko posestvo so najbolj zaznamovali papir, steklo in kovina; vsi trije materiali so naravni in jih lahko recikliramo ali ponovno uporabimo. Že vse od začetka gre torej za lokalno učinkovite in trajnostne prakse predelave materiala; sledijo tako Khisli kot Terpinc, pa tudi njihovi nasledniki. Že vse od začetka gre za lokalno učinkovite in trajnostne prakse predelave materiala, ki jim sledijo tako Khisli kot Trpinc in njihovi nasledniki.Ko priznamo, da sta materialnost in družbenost neločljivo prepletena, predmeti okoli nas dobijo druge pomene.

Dvorišče → Preseki javnega in zasebnega
  Ne glede na to, kako vase zaprt s svojim jarkom in debelimi zidovi na videz deluje grad, je vedno tesno povezan s svojo okolico. Grajsko dvorišče predstavlja od nekdaj kraj izmenjave dobrin in informacij, pri katerem poleg prebivalcev gradu sodelujejo posamezniki z vseh polj družbenega spektra. Fužinska gospoda, od Khislov do Terpinca, praviloma deluje tudi v javno dobro, poskuša izboljšati življenjske pogoje okoliškega prebivalstva ter na svoje posestvo uvesti koristne inovacije.
  Deli posestva skozi zgodovino opravljajo tudi najrazličnejše javne funkcije: tu so obdelovalne in parkovne površine, v 18. stoletju na severnem bregu Ljubljanice ob Studencu zraste zverinjak, ki postane cilj krajših izletov ljubljanskih meščanov, 3. januarja 1881 pa v bližini slovesno odprejo prva dva paviljona Kranjske deželne blaznice, ki skozi desetletja postane Psihiatrična klinika Ljubljana. Grad svojo okolico oskrbuje tudi z energijo; sredi leta 1897 tu začne delovati prva slovenska elektrarna na izmenični tok: stoji ob južnem delu gradu in izkorišča moč slapov na Ljubljanici.
   Grad pomeni družbeni mikrokozmos, v katerem se odslikujejo prevladujoče razmere in odnosi posameznih zgodovinskih obdobij. Je center moči, ki svoje silnice izteza tudi v družbeni prostor. Pomembno je torej, kdo je na grajsko dvorišče pripuščen, komu je dovoljeno sodelovati v izmenjavi, komu je podeljen glas. V današnjem času izpolnjevanja belih lis na zgodovinskih časovnicah, dekolonializacije in narativnega večglasja se grad znova odpira navzven in k besedi pripušča čedalje več preslišanega, spregledanega.

Kustosinje: Maja Vardjan, Cvetka Požar, Ajda Bračič
Sokustosi. Natalija Lapajne, Katarina Metelko, Nika Novak, Nikola Pongrac, Maja Šuštaršič, Bogo Zupančič
Svetovalni odbor: Miloš Kosec, Ana Kreč, Boštjan Vuga
Strokovni sodelavki: Neli Grafenauer, Špela Šubic
Oblikovanje razstave: Sara & Sara
Vizualna podoba: Alja Herlah (Type Salon)
Marketing: Ana Kandare
Odnosi z javnostjo: Smilja Štravs
Prevodi in jezikovni pregled: Andreja Šalamon Verbič, Jeff Bickert, Katja Paladin
Izvedba razstavne konstrukcije: GC DPI d. o. o.
Tehnična realizacija: Matjaž Rozina, Tadej Golob, Tine Drašak, Tara Kragl, Max Novak
 
VIR: MAO