Njune objave ste lahko spremljali na našem Instagram profilu, kjer vas najbolj zanimive še vedno čakajo zbrane med t.i. Story Highlightsi. Tako lahko kadarkoli podoživite prvih deset dni letošnje Dirke Po Franciji in njuno pot z Enyaqom Sportline 80 4x4 iz Slovenije do Bilbaa.

Oglej si njune Stories objave

 

Najina pot do Bilbaa se je začela v sredo, 28. junija, nekaj pred polnočjo. V želji, da v mesto štarta letošnjega Toura prideva čim prej in ga dodobra spoznava, sva se namreč odločila, da bova z vožnjo začela ponoči. Pa tudi zato, da bova lahko čez dan občudovala jug Francije.

Pot nama je skupaj s postanki za polnjenje in spanjem vzela 26 ur. V četrtek zvečer naju je 400 kilometrov pred Bilbaom ujela nevihta in premagala naju je utrujenost, zato sva prenočila na počivališču. Tako lahko iz prve roke potrdiva, da lahko v Enyaqu dve primerno utrujeni odrasli osebi prespita kar na zadnjih sedežih.

 

 

V osupljivo lep baskovski Bilbao sva prispela v petek opoldne. Kmalu sva srečala dve slovenski družini, ki sta se odločili poletne dni preživeti na roadtripu in spremljati Tour. Prav tako sva spoznala Škodino 'hospitality' ekipo (ta šteje 35 ljudi). Ekipa skrbi za pozitiven stik med gledalci dirke in Škodo, ki je partner Dirke po Franciji že 20 let. Razložili so nama, kako poteka njihovo delo, in tedaj se nama niti še sanjalo ni, kakšno presenečenje pripravljajo za naju. So pa nama uredili dostop do t.i. 'Departure Village', da si bova uradni začetek prve etape lahko ogledala čisto od blizu.

Prvo noč sva prespala v najinem strešnem šotoru nad mestom, na klancu Vivaro, kjer so naslednji dan vozili kolesarji. Že se je čutil utrip navijačev, ki so z avtodomi, kombiji, avti in šotori zasedli večji del poti. Imela sva srečo, da sva našla še eno mesto za najinega Enyaqa. Španski par, ki je parkiral pred nama, je prijazno premaknil svoj avto za en meter, da sva ga lahko parkirala. Iskreno sta občudovala najin električni, s šotorom in kolesi naložen avto, in po tablicah prepoznala, da sva Slovenca.  »Pogačar!!« sta vzkliknila s palcem navzgor. Res sva bila navdušena nad tem, kako izredno prijazno vzdušje je bilo v Španiji. Vsi navijači smo se počutili kot del širše kolesarske skupnosti in čutiti je bilo, da vsak vsakemu stoji ob strani in mu skuša pomagati po najboljših močeh.

Sobota, 1. julij: dan za Grand depart in uradni štart Toura! Belega Enyaqa pustiva na polnilnici blizu razstavišča, kjer smo se dan prej dobili s Škodino ekipo, in pot v center Bilbaa nadaljujeva z metrojem, ki je del odlično urejene mreže javnega prometa v mestu. Takoj, ko prideva iz postaje, naju zadane utrip Toura. Rumene majice, pikčaste kape … Če jih nimaš, jih dobiš. Ekipe jih delijo skoraj na vsakem ovinku.

 

 

Karavana se pripravlja na odhod, avtobusi z ekipami parkirajo na cesti, vse skupaj pa je zaprto z ograjami.

Midva najdeva vhod v 'Departure Village' in vstopiva v zaprt del, rezerviran za novinarje in povabljene. Hvala, Škoda!

Tukaj je na voljo pijača, hrana, šotori, v katerih se predstavljajo pokrovitelji, med njimi tudi Škoda z zeleno majico za najboljšega šprinterja ...

Tu sva ujela tudi legendarnega Alberta Contadorja, Antei pa se je uresničila velika želja: po koncu prve etape je ujela Petra Sagana (in selfie za dokaz in spomin).

Drugo noč sva prespala v kampu, kjer sva si lahko privoščila tuš. To, da ni tušev, je edini minus kampiranja 'v divjini'. So pa zato kampi v Španiji in Franciji odlični in tudi zelo ugodni.

Dan se je začel deževno, in ko sva že mislila, da ne bova imela od prekrasnih peščenih plaž v San Sebastianu nič, dobiva klic iz Škodine hospitality ekipe. Kakšno presenečenje! Najina pot z Enyaqom jih je tako navdušila, da so naju povabili v hotel, kjer sva jim na večernem briefingu predstavila najino pot. Prisotni so bili tudi predstavniki Škode iz Češke, Irske in Poljske. Naslednji dan sva nato preživela kot posebna gosta njihovega 'hospitality' programa.

Mimgrede, kmalu po Škodinem klicu se je tudi vreme obrnilo in deževno dopoldne se je prelevilo v prekrasen sončen dan na plaži. Takrat sva si obljubila, da se v San Sebastian oziroma Donostio, kot mestu pravijo Baski, še vrneva na dopust - a tokrat s hčerko.

Dan v vlogi Škodinih posebnih gostov! Ta se je pravzaprav začel že z včerajšnjo večerjo, na kateri smo skupaj predebatirali aktualno etapo. Svoj komentar je z nami delil tudi Andy Schleck, nekdanji zmagovalec Dirke po Franciji in ambasador Škode.

Prav z njim greva na 'earlybird' vožnjo s kolesi, ki jih priskrbi Škoda. Vse te zjutraj že čaka, označeno z imeni. Nato se z VIP vozniki (vsi so bivši profesionalni kolesarji) zapelješ do 'Departure Village' ter se tam sprehodiš po paddocku, kjer so parkirani avtobusi in kjer se kolesarji ogrevajo, tako da jih lahko vidiš čisto od blizu.

 

 

15 minut pred startom etape se zapelješ do KM 0, kjer se po nevtraliziranem štartu dirka začne zares! Od tam naprej VIP voznik stopi na plin in preizkusi meje hibridne Škode Superb.

 

 

Ker se vozimo po trasi etape pred glavnino, moramo biti vedno na ustrezni razdalji, kar v praksi pomeni, da so spusti po klancih ekstremno hitri. Pohvaliti morava najinega voznika Paula Moucherada, ki je spredno krmaril v krožiščih in med množico navijačev.

Vzdušje v Baskiji je bilo res 'nerealno'. Kljub temu, da je bil ponedeljek, je bilo ob celotni trasi ogromno navijačev.

Največje presenečenje dneva je bil polet s helikopterjem! Pod sabo vidiš peloton in uživaš v norih razgledih na obalo. Ker je bila ta, tretja etapa ravno tista, v kateri so kolesarji iz Španije zapeljali v Francijo, sva torej lahko iz zraka videla obe državi. 

 

 

Za zaključek pa še ciljni šprint s pogledom iz drugega nadstropja navijaškega avtobusa. Nor dan raziskovanja Toura iz prve vrste!

 

 

Peto etapo sva pričakala na prelazu Col de Soudet, ki je bil prvi HC kategoriziran klanec na letošnjem Touru. Gor sva prišla dan pred etapo, in sicer sva dobesedno zapeljala v oblak. Bilo je megleno, vlažno, celo deževno. Na prelazu seveda nisva bila sama - tu so že bili postavljeni avtodomi in kombiji, a znova se je izkazal okreten Enyaq, ki sem ga lahko parkiral ob cesto, na travo, brez vsakih težav. Ob pol desetih zvečer sem pokukal iz strešnega šotora: magija, oblak se je dvignil in pokazalo se je sonce! Naslednje pol ure sva uživala v sončnem zahodu na 1.500 metrih nadmorske višine. Vsi smo prilezli iz svojih mobilnih prenočišč in modrovali o tem, kakšno bo jutri vzdušje in kaj vse se bo zgodilo.

Bil je že čas, da Pirenejev ne izkusi samo Enyaq, ampak tudi najine noge. Odkolesarila sva na vrh prelaza La Pierre Saint Martin, ki se dvigne čez 1700 metrov nadmorske višine. Kar se še kako čuti v nogah in pljučih, a razgledi so prekrasni in razmere so popolne. Žal vreme ne zdrži do tekme. Ko se kolesarji zapodijo mimo, smo znova v oblaku, a vseeno je impresivno doživeti, s kakšnim tempom najboljši med najboljšimi premagajo klanec, po katerem sva midva sopihala le nekaj ur pred tem.

Še en epski klanec me je čakal na mojem kolesarskem 'bucket listu' - Col de Tourmalet, klanec, ki je znan kot streha Toura. Tu je leta 2010 etapo dobil Andy Schleck, s katerim sem le nekaj dni nazaj kolesaril po San Sebastianu!

Oblečem zeleno Škodino majico, ki je pri navijačih poskrbela za dodatno spodbudo v stilu 'poglej ga, šprinter na klancu', in se odpravim na 17-kilometrsko trpljenje. Vreme je bilo popolno, sam pa nisem bil niti na enem samem metru poti. Bodisi se mi je pridružil kak kolesar ali pa so bili ob trasi že postavljeni navijači. Še danes pa ne morem dojeti, kako zelo dolg je zares ta 17-kilometrski klanec. Ves čas vidiš pred sabo nek cilj, pa naj bo to ovinek, smučarska vasica ali zadnji trije ovinki, toda pravega konca kar ni in ni. Neverjetno, da lahko to kolesarji prevozijo s takim tempom in po tem, ko imajo v nogah že toliko kilometrov. Jaz sem štartal tik pred vzponom. Na 12. kilometru sem opazil slovensko zastavo, navijača sta prišla peš gor spodbujat Pogija.

Na mojo (ne)srečo so me tri kilometre pod vrhom ustavili policisti, saj je bil že čas za zaporo ceste. Nadaljeval sem lahko le še peš, s kolesom ob sebi. Tako sem pričakal karavano, ki je prišla štiri ure za mano.

Za nama je že skoraj 3.400 kilometrov poti. Enyaq naju je zelo očaral s svojo prefinjeno vožnjo. Prostora nama ni zmanjkalo, pospeški pa so bili popolni, ko je bilo treba obvoziti množice kolesarjev, ki so se prav tako premikali od etape do etape. Čutil sem poglede ljudi, ki so občudovali avto, in mnogi so naju spraševali tudi, kako je spati na strehi. Naj odgovorim še vam: naravnost odlično je. Jep, raziskovanje nima meja.

 

 

VIR: Škoda