Roman Sto let slepote Romana Rozine, ki je letos prejel kresnika za najboljši roman leta 2021, bo leta 2023 izšel tudi v nemškem in latvijskem prevodu! Rodbinsko sago o družini Knap, ki je hkrati zgodovinska freska zasavskih revirjev v 20. stoletju, bo v nemščino prevedla Alexandra Zalaznik, v latvijščino pa Mara Gredzena. Prevoda bosta izšla pri uglednih založbah Klett Cotta in Jana Rozes, ki bosta zagotovili široko odmevnost in promocijo slovenske literature v mednarodnem merilu, in to prav v času, ko bo Slovenija častna gostja na knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023.

 

V romanu bi zlahka našli vzporednice z Márquezovimi Sto leti samote, na kar namiguje že sam naslov in mitski začetek zgodbe. A čeprav zgodba vsebuje elemente magičnega realizma – že od uvodnega poglavja, v katerem se v deževni noči utrga plaz in skupaj z vaško cerkvijo v dolino odnese tudi polovico hiše, v kateri se čez nekaj ur rodi slepi Matija – v imaginarnem Podgorju lahko prepoznamo Zasavje, Matija pa je »historično platno«, na katerem se odslikava celotno 20. stoletje.

Ena od odlik Rozinovega pisanja je izjemno privlačno slikanje številnih osebnih usod. Bralec skozi intimne zgodbe romanesknih likov spoznava poglavitne poteze družbenih, političnih in ekonomskih preobratov preteklega stoletja.

 

   

Pisatelj Roman Rozina (1960) že dolgo publicistično deluje v Zasavju, v zadnjem poldrugem desetletju pa se je aktivno začel ukvarjati s pisanjem leposlovja ter v tem času objavil pet romanov in štiri knjige kratke proze. Za romana Štirje v vrsto (2011) in Zločin in ljubezen (2016) je bil nominiran za kresnika, za Županskega kandidata Gamsa (2014) pa je prejel nagrado modra ptica. Z romanom Sto let slepote je izpisal doslej najambicioznejše delo in leta 2022 prejel veliko književno nagrado kresnik za leto 2021.

 

Izjava Nele Malečkar, urednice izvirnega leposlovja za odrasle pri Založbi Mladinska knjiga:

»Monumentalni roman Sto let slepote z ekspresivno naslovnico Samire Kentrić (mimogrede: prav zdaj poteka razstava njenih del v Cankarjevem domu) je izšel proti koncu lanskega leta. Tako premišljena in kompleksna zgodba o 20. stoletju – avtor je o njej razmišljal in jo pisal pet let – se ne zgodi ravno pogosto, zato sem bila najprej zelo vesela nominacije in pozneje zmage na kresniku. Z njo se je začelo veliko bolj živahno zanimanje slovenskih bralcev za roman, ki je bil zato v tem času tudi ponatisnjen. S prevodom v nemščino in latvijščino pa se bo krog bralcev še povečal! Že v slovenščini ponuja roman številne interpretacije, drugi jeziki pa mu jih bodo z novimi poudarki in odtenki le še dodajali. To pa je največ, kar si kot urednica lahko želim za Rozinov roman: njegovo dolgo in razburljivo življenje v stiku z najrazličnejšimi bralci.«

  Nela Malečkar

 

Izjava Senje Požar, vodje prodaje avtorskih pravic v tujino pri Založbi Mladinska knjiga:

»Prodajo avtorskih pravic v tujino za področje  leposlovja za odrasle velikokrat zahteva nagovarjanje množice založb, da bi sledila pozitivna odločitev. Ampak v primeru knjige Sto let slepote Romana Rozine, ki je prejela ugledno nagrado kresnik, se je vse odvilo praktično čez noč. Kot da bi se sestavil mozaik vseh aktivnosti založbe v preteklosti in sedanjosti, odzivnosti prevajalk in podpore Javne agencije za knjigo. Hvaležna sem obema izvrstnima prevajalkama, Alexandri Zalaznik (nemščina) in Mari Gredzena (latvijščina), ki sta se odzvali na moje povabilo k sodelovanju. Pred obema je velik prevajalski podvig v relativno kratkem času. Naslednje leto bo namreč Slovenija nastopila kot častna gostja v Frankfurtu in predvsem prevod kresnikovega nagrajenca v nemški jezik bo omogočil široko odmevnost in promocijo slovenske literature v mednarodnem prostoru, zato sem zares ponosna, da mi je uspelo prodati pravice dovolj hitro na nemški trg, ki se običajno ne odzove tako hitro.«

  Senja Požar

 

Izjava Romana Rozine:

»Ko me je pred kakim mesecem prvič poklicala Senja Požar, je bil pogovor precej nenavaden. Navdušeno je razlagala, jaz pa sem neuspešno skušal slediti poplavi informacij, še njeno ime se je nekje zataknilo, da sem jo moral nazadnje povprašati tudi po njem. Ko me je poklicala drugič, sem bil že bolj na trdnih tleh. Vsebina prvega pogovora je bila nemški prevod romana, drugič sva govorila o latvijskem.
Nekoliko kasneje so misli vsaj malo bolj urejene. Vesel sem, da se za mojim hrbtom dogajajo stvari, ki bodo moje junake predstavile bralcem, s katerimi se sam ne morem neposredno sporazumevati. Sto let slepote je padlo v alkimistični kotel, v katerem se bosta rodila tujejezična dvojnika. Zame, ki nisem vešč tujih jezikov, vsekakor dvojni čudež. In seveda malce zaskrbljene radovednosti: ali si lahko dogajanja in premišljevanja, ki so našla že toliko prijateljev doma, utrejo pot v domove tudi čez jezikovne meje? Je njihova govorica dovolj univerzalna?«

PR: MKZ